Boštjan J. Turk: Pravila in pogum

Pravniki prav gotovo veljamo za snobe. Upravičeno. Tisti nekoliko izvirnejši psihologi bi marsikoga izmed nas zlahka uvrstili med paciente, ki trpimo za božanskim kompleksom – čeprav nisem povsem prepričan, da uradna psihopatologija tovrstno diagnozo sploh pozna.

To me niti najmanj ne preseneča. Geneza božanskega kompleksa je namreč dobro sledljiva. Naj ponazorim s primerom. Predstavljajmo si povprečno ljubljansko hohštaplersko »familijo«. Oče dohtar z zelo veliko nazivi, mati visoka uradnica na ministrstvu za zunanje zadeve. Nič hudega sluteča hči ali sin morata ob sobotnih večerjah v starem meščanskem šestsobnem stanovanju že od malih nog poslušati duhamorne razprave o zakulisnih obračunavanjih na ministrstvu, o tem, kdo je komu »zrihtal« ta in oni posel s Kliničnim centrom, o najnovejših zvitih potezah državnega sekretarja, ki se mu je spet uspelo izogniti kazenskemu pregonu zaradi domnevne korupcije. Vsak sobotni večer enako.

Ne duha ne sluha o Shakespearju, Platonu, vzhodnjaških religijah, Picassu. Niti ne o Churchillu, Lincolnu, De Gaullu. Nobenega svetovljanstva, nobene širine. Klasična malomeščanska puščoba. Čez nekaj let take hčere in sinove, ki se jim ni uspelo izviti iz natančno odmerjenih vzgojnih krempljev svojih snobovskih staršev, srečamo v raznih pravniških (ali drugih) poklicih. Duh božanstva jih je vmes že dobro okužil. Svoje so najprej naredili starši, potem fakulteta in pozneje še medsebojno hinavsko trepljanje na pravniških žurih. Tak pravnik o sebi definitivno misli, da se približuje vsemogočnemu s svetlobno hitrostjo.

Dragi Slovenci, prihaja čas, da nekoliko zvišamo merila, ko odločamo, kdo bo vodil državo in nas zastopal v mednarodnih odnosih.

Nekateri se pozneje zavihtijo tudi na visoke, zelo visoke politične položaje. No, tu pa že naletijo na prve ovire. Ti položaji od človeka zahtevajo še vse kaj drugega kot obrtniško pravniško podkovanost. Na tej stopnji se mora človek običajno že izkazati s presežki – z naravno inteligenco, socialnimi veščinami, pravo (ne narejeno) samozavestjo, očarljivostjo, pravilno dozirano prebrisanostjo. Mnogi že tu izpadejo patetično, ko medijem nikakor morejo prikriti lastne očaranosti, ko se, denimo, srečajo z Junckerjem, Merklovo, Putinom. Duh skromnega Slovenca priplava na površje.

Seveda nas potem ne sme čuditi, če pri zahtevnih zunanjepolitičnih operacijah neredko izpadejo kot kakšni vajenci.

Tipičen primer naivnega razumevanja vrhunske mednarodne politike je naš odnos s Hrvaško. Politični vrh, ki ga večinoma sestavljajo akademiki brez omembe vrednih izkušenj glede mednarodne politične kurtoazije, diplomatskih veščin in poznavanja posebnih pravil psihologije na tej ravni, se v odnosu do naše južne sosede vede kot šolarček, ki ga »bad guy« iz zadnje klopi od časa do časa arogantno oklofuta. In pridni šolarček ga vedno znova zatoži učiteljici, namesto da bi mu vrnil v približno enaki meri. In si tako pridobil njegovo spoštovanje.

Čeprav je slovenska oblast v Piranskem zalivu naštela več kot 50 incidentov, ki jih je izvedla hrvaška država, je vse, kar so zmogli narediti, to, da so Bruselj pridno obveščali o kršitvi schengenskih pravil. Trikrat lahko ugibate, kako močan vtis je to naredilo na Bruselj in Zagreb.

Se jim že tresejo hlače!

V mednarodni politiki veljajo določena nepisana pravila vedenja. Eno pomembnejših je, da se je treba vedno izogibati (pretirani) poslušnosti in poniglavosti. Države z avtoriteto (ali pa mednarodne integracije, denimo EU, Nato ipd.) tega preprosto ne marajo. V mednarodnih odnosih si nikakor ne moreš pridobiti spoštovanja zgolj s pridnostjo in slepim izpolnjevanjem pravil ali pa s skoraj že slaboumnim sklicevanjem na vsemogočnost mednarodnega prava. Saj vendar dobro vemo, da je le-to »lex imperfecta« (pravni korpus, z nejasnimi oziroma težko izvršljivimi sankcijami).

Slovenska politika pa ravna prav tako. Bolj papeško od papeža. Primerov kar mrgoli. Spomnimo se samo našega paničnega izvajanja uredbe o strogem nadzoru na meji aprila letos. Čeprav je evropska uredba, ki je urejala to problematiko, dopuščala diskrecijsko pravico, da vsaka država, na katero se uredba nanaša, to nekoliko blažje interpretira (dopuščala je, denimo, manj strog mejni nadzor v primeru neproblematičnih državljanov), je naš politični vrh javno razglašal, da moramo uredbo strogo izpolnjevati, saj nas v nasprotnem primeru lahko celo izključijo iz schengenskega območja ??!

Pexels

Suverenost pa taka.

Zdaj ko imamo na mizi odločbo arbitražnega sodišča, naša politična oblast razlaga, da se že pripravlja na njeno (enostransko) izvrševanje in pri tem kot papiga ponavlja, da gre za zavezujočo normo mednarodnega prava, čeprav nam je Hrvaška dala jasno in glasno vedeti, da je sploh ne priznava. Ob tem pa bi se premier vseeno želel še malo pogovarjati s hrvaškim kolegom Plenkovićem, kako bomo to izvedli. Shizofreno, ni kaj.

Torej: sosednja država nam je jasno in nedvoumno sporočila, da arbitražne odločbe (mednarodnega prava) ne bo spoštovala. »Oni ne priznaju ovaj sud!« In glede tega so povsem politično enotni. Premier, predsednica države in sabor nam vsem skupaj sporočajo, naj si arbitražno odločbo vtaknemo v okvir, če želimo.

In tako se človek vpraša, ali v Sloveniji sploh imamo strategijo in načrt za primer, ko naletimo na takega sogovornika, ki nam sporoča, da zanj mednarodno pravo ni vredno piškavega oreha in nas pri tem vabi na nepredvidljiva bilateralna pogajanja v senci? Očitno je nimamo. Čeprav imamo že skoraj stoletne izkušnje z nemarnimi balkanskimi praksami naših »južnih bratov«, se do njih vedno znova vedemo kot nepripravljene device. Kot da se iz njihovih prevar nismo še ničesar naučili.

Pa ni bilo vedno tako. Slovenska zgodovina premore vrhunske in pokončne politike, ki so še kako znali delati ter se pogajati z močnejšimi in vplivnejšimi državami. Izvrsten primer je naš spoštovani borec za severno mejo general Rudolf Maister, ki je leta 1918 brezkompromisno razorožil Nemce in njihovo zeleno gardo (»Schutzwehr«).

Veliko odločnosti in poguma je med drugo svetovno vojno in pozneje pokazala Osvobodilna fronta (OF), ki je imela v svojem programu zapisano široko osvobodilno akcijo in aktivizacijo slovenskih množic ter celo preoblikovanje slovenskega narodnega značaja. In ne nazadnje, kdo se ne spomni brezkompromisnega sloga našega ministra za informiranje Jelka Kacina iz obdobja slovenske osamosvojitve leta 1991, ko se je na dnevnih tiskovnih konferencah suvereno pogajal z vsemi žavbami namazanimi jugoslovanskimi generali? Seznam je še dolg.

Ko sklicevanje na pravila in vsemogočnost prava odpovesta (in v mednarodnih odnosih je pogosto tako), bi morali imeti na voljo druga orodja, ki skoraj vedno privedejo do uspeha: široko mrežo prijateljev na vplivnih mednarodnih položajih, lobistične prijeme prvih dam, ki s svojim šarmom v ozadju praviloma dosegajo konkretnejše rezultate od svojih običajno naivnejših in petelinastih mož, karakterne in suverene voditelje, ki vsaj navzven niso pretirano ganjeni, ko se, denimo, rokujejo z ameriškim podpredsednikom Penceom.

Zato, dragi Slovenci, počasi prihaja čas, da nekoliko zvišamo merila, ko odločamo, kdo bo vodil državo in nas zastopal v mednarodnih odnosih, kajne? Prav gotovo si zaslužimo več, kot imamo zdaj. Priložnost ne bi mogla niti boljša – volitve so blizu.

Boštjan J. Turk, direktor Inštituta za civilno in gospodarsko pravo