Boštjan J. Turk: Pravica do hedonizma

Ko sem se (pred leti) odpravljal na popotovanje po Indoneziji, sem še prej odšel na večerno pivo s kolegom, sicer finančno izjemno uspešnim gospodom, ki mi je dal poseben poklon. Dejal mi je, da mi silno zavida, ker se lahko takole, kar sredi zime, odpravim na drugo stran planeta in grem raziskovat neke pragozdove, jezera in eksotične živali.

Potem pa celo mirno ležim na tropski plaži in v pristnem beach baru okušam izvrstne lomboške jastoge za pet ameriških dolarjev.

Začudeno sem ga pogledal – kaj za vraga pa napleta, saj se dobesedno koplje v denarju in bi si lahko tako potovanje kadarkoli zlahka privoščil. Pa mi je rekel, da on tega ne zna, da ne zmore, da se boji, da je obkrožen s številnimi morskimi psi, ki komaj čakajo, da prevzamejo njegovo podjetje, pa da se boji, da bo zamudil vrhunsko priložnost za prevzem novega podjetja, in da mora biti preprosto zraven, pa da ne zaupa sodelavcem, da ne zaupa tajnici in da ne zaupa niti svojemu lastnemu bratu, ki že 20 let tekmuje z njim in čaka na vsako priložnost, da ga premaga.

Pa da bi šel zdaj »vandrat« po Celebesu in raziskovat vulkane na Sumatri?! – ne, ni variante!

Doseči ravnovesje univerzalnega uživanja bi lahko postala poglavitna hedonistična misel prihodnosti.

Ubogi revež, sem si mislil. Pri vsem cvenku, ki ga ima, je prepojen s stresnimi hormoni, krvni pritisk mu nevarno raste, ponoči pa sanja o tem, da mu bo hudobni poslovni partner ukradel zaupne informacije iz njegovega računalnika in sklenil milijonski posel z obetavnim startupom. Uf! Giblje se v preveliki hiši, vozi se s prevelikim avtom, jahta, ki jo ima privezano v Novigradu, je pravzaprav nepremičnina, saj z njo nikamor ne odpluje, pa še pohlepna žena ga vsak dan ščuva, naj zasluži še več in še več in še več …

In pri vsem tem mu manjka tisto, kar edino šteje in kar edino prinaša dolgoročno srečo – svobode namreč, svobodnega duha, »free spirita« – pravzaprav ju nikoli ni imel.

Slovenci smo nasploh en čudaški narod, pri čemer je beseda čudaško še zelo mila. Pri vseh sijajnih idejah, filozofijah, religijah in vrednotah, ki jih je prinesla zgodovina, kot so, denimo, humanizem, protestantizem, razsvetljenstvo, hedonizem, altruizem, in ki nas dobesedno (tudi geografsko) obdajajo, se mi zatekamo k tistim povsem napačnim in zgrešenim – zapečkarskemu materializmu, duhovni majhnosti, introvertiranosti, deloholizmu in radikalnemu legalizmu. Prav slednji je značilen za pretirano prestrašene narode.

Če nas kdo pozorno opazuje od zunaj, se mu verjetno zdimo kot kakšni delavni, pohlepni, a preplašeni krti, ki pokukamo na površje samo zato, da naberemo še tisto, kar je morda na površju ostalo, potem pa se poskrijemo nazaj v naše luknje, v katerih pa z izrazitim nezaupanjem gledamo celo – drug na drugega.

Reuters

Tako je res težko živeti. Povsem drug univerzum je ponujala hedonistična filozofska šola, ki se je zares rodila v Grčiji (čeprav so njeni zametki nastali že v Babilonu, kot tudi v starem Egiptu). Njeni najbolj ekstremni predstavniki so bili Kirenijci, ki so veljali za nekakšne ultrahedoniste, čeprav so svoje osnovne ideje črpali od zmernejšega Sokrata. Kirenijci so verjeli, da je edina res pomembna dobrina užitek in da si mora človek vselej prizadevati le za užitke in pozitivne občutke. Kritiki so Kirenijcem očitali pretiravanje z golimi občutki in podcenjevanje drugačnih, višjih ravni uživanja, ki izvirajo iz intelekta (za to se je zavzemal Sokrat) ali pa, denimo, iz duhovnega življenja.

So pa tudi Kirenijci trdili, da zgolj slepo predajanje užitkom ne vodi v dolgoročno zadovoljstvo, ampak nasprotno – v zasužnjevanje z užitki. Trdili so, da mora moder človek vselej imeti nadzor nad viri užitkov (denimo nad dobro hrano, seksom ipd.).

Zanimiva je bila njihova teza, da k užitkom vodita tudi prijateljstvo in pravičnost, a le zato, ker človeku prinašata – užitek. Posledično so verjeli, da so različne socialne obligacije (denimo prijateljstvo, druženja, proslave) kot tudi altruistično obnašanje (delovanje v dobro drugih ljudi) pomembni deli hedonizma.

Če nas kdo pozorno opazuje od zunaj, se mu verjetno zdimo kot kakšni delavni, pohlepni, a preplašeni krti, ki pokukamo na površje samo zato, da naberemo še tisto, kar je morda na površju ostalo, potem pa se poskrijemo nazaj v naše luknje, v katerih pa z izrazitim nezaupanjem gledamo celo – drug na drugega.

Med zanimivejše sodobne zagovornike hedonizma sodi Francoz Michel Onfray, sicer filozof in avtor številnih knjig o hedonistični misli (med njimi sta še posebej priporočljivi naslednji dve: »L'invention du plaisir: Fragments cyréanique« (Izum užitka – kirenijski fragmenti) in »La puissance d'exister: Manifeste hédoniste« (Moč obstoja - hedonistični manifest).

Pri Onfrayu so nadvse zanimive tiste misli, ki govorijo o tem, kako optimalno izkoristiti naše možgane in tudi naše fizične zmožnosti za doseganje ne le najbolj vrhunskih hedonističnih občutkov, ampak tudi za doseganje dobrobiti drugih ljudi in na sploh družbe kot celote.

Precej provokativno in po mojem mnenju tudi zelo prepričljivo je Onfrayevo delo z nazivom »Contre-histoire de la philosophie« (Protizgodovina filozofije), v katerem ponuja prepričljive protiargumente, sicer v Evropi prevladujoči filozofiji asketizma, in namesto njega predlaga tiste vrste hedonizma, ki kot ultimativno dobrino predstavlja tako lastni užitek kot tudi užitek drugih ljudi, pri čemer pa morata biti oba v konstantnem ravnovesju. To pomeni, da lastni užitek nikoli ne sme priti na račun užitka drugega. Doseči to ravnovesje univerzalnega uživanja, bi lahko postala poglavitna hedonistična misel prihodnosti, uporabna tako za politične, etične, pedagoške kot tudi za estetske in erotične namene.

Le upam, da se bo del te francoske hedonistične misli dotaknil tudi (žal) prevladujoče introvertirano- mazohistične miselnosti v Sloveniji.

Boštjan J. Turk, direktor Inštituta za civilno in gospodarsko pravo