Boštjan J. Turk: Pravi zmagovalec leta –​ svobodni človek

Ob koncu leta ljudje radi delamo najrazličnejše obračune, bilance, povzetke, sezname želja, kaj je treba z novim letom odpraviti, popraviti, izboljšati, oziramo ugotavljamo, kaj smo letos že odpravili, popravili ali izboljšali.
Mnogi bodo tako v iztekajočem letu ugotovili, da so lepo zajadrali na valovih prosperitete, ugodne gospodarske klime, obdobja debelih krav. Podjetniki in menedžerji bodo z nasmeškom na obrazu ugotavljali, da se jim je dobiček podvojil, promet potrojil, da so svoje poslovanje razširili ne le v Nemčijo in Italijo, ampak tudi na Kitajsko, v Indijo in Brazilijo, da so zaposlili deset, petdeset, sto novih delavcev. Da so prejeli še eno nagrado, še eno priznanje, še eno trofejo.
Podobno bodo ugotavljali številni zaposleni, potrošniki. Številni bodo ugotovili, da so prav letos zaslužili že toliko, da so lahko najeli visok kredit za stanovanje, saj se jim je plača povišala za dvesto in več evrov, končno si bodo lahko kupili boljši avtomobil ter obiskali sanjsko destinacijo, o kateri so sanjali zadnjih deset let.

Vse to so seveda pozitivne in lepe reči. Kdo si ne bi želel biti finančno nekoliko močnejši, uspešen, spoštovan? Morda pri kom zvišanje plače za dvesto evrov, božičnica, vredna 500 evrov, prejetje prestižne nagrade ali pa podpis milijonske pogodbe z neko kitajsko multinacionalko povzroči celo akutna obdobja povišanja serotonina. Obdobje debelih krav je po drugi strani koristno tudi za državo, ki si zaradi njega lahko vsaj malo oddahne od večnih bitk z brezposelnostjo, proračunskimi primanjkljaji, revščino, teženjem bruseljskih birokratov …
Vendar pa zgolj poslovni uspeh, zvišanje dobička za 50.000 evrov, milijon ali pa za 20 milijonov evrov ali po drugi strani povišanje plače za 100, 500 ali 2000 evrov ne zagotavlja pristne osebne sreče, ki bi morala biti najpomembnejši cilj vsakega razmišljujočega, ambicioznejšega človeka. Za to je namreč potrebna sprememba v povsem drugih sferah človekovega udejstvovanja.
Človek je namreč večplastno bitje in zgolj materialna potešenost ga seveda ne more osrečiti, še toliko manj mu lahko ponudi odgovor na vprašanje, kako prebuditi tista najdragocenejša notranja občutja umirjenosti, harmonije, ljubezni, ljubljenosti in – svobode.

Poslovni uspeh, zvišanje dobička ali po drugi strani povišanje plače za 100, 500 ali 2000 evrov ne zagotavlja pristne osebne sreče, ki bi morala biti najpomembnejši cilj vsakega razmišljajočega, ambicioznejšega človeka.

V nedavnem intervjuju v Svetu kapitala je svetovno znani fotograf Arne Hodalič povedal, kako si ljudje povsem napačno postavljajo prioritete v svojem življenju. Cele dneve delajo, da bi imeli čim več, nato pa v starejših letih vse, kar so zaslužili, porabijo za to, da zdravijo bolezni, ki jih je povzročil stres, kateremu so bili izpostavljeni zaradi pretiranega dela. Torej se ogromno ljudi vse življenje dejansko giblje v začaranem krogu delo – stres – denar – bolezen – zdravljenje, v nekakšnem circulo vicioso (v hudičevem krogu), iz katerega ne vidijo pravega izhoda.
Še huje – mnogi se dejstva, da se že vse življenje vrtijo v tem krogu, sploh ne zavedajo.
Zato je bistveno vprašanje, ki bi si ga morali ob koncu leta postaviti, ne to, ali smo v letu 2018 sklenili dovolj novih poslov, ali smo dobiček podvojili ali potrojili, ali pa, ali se je naša plača glede na leto 2017 res zvišala, temveč, ali smo naredili dovolj za to, da se ne bomo do konca življenja vrteli v tem začaranem hudičevem krogu?
Za odgovor na to vprašanje, bomo morali razmisliti še o čem drugem, kot o zgolj tako banalnih in za srečno življenje relativno nepomembnih temah, kot so denar, plača, dobiček, investicije, zaposlovanje in podobno.
Življenje ni zgolj ekonometrija, kajne?
Razmisliti bomo morali, ali smo naredili dovolj za naše zdravje, ali se redno in pametno ukvarjamo s športom, smo dovolj pogosto osrečili člane naše družine, denimo s toplo besedo, humorjem, drobnimi vsakodnevnimi pozornostmi, smo vzpostavili ustrezno ravnotežje med delom in prostim časom, smo dovolj časa posvetili kulturi, koncertom, dobrim knjigam in dobrim filmom, ki nam bogatijo duha, smo kam odpotovali in tako širili naša obzorja, smo naredili kakšno dobro delo, smo kaj nakazali v dobrodelne namene in da tega nismo naredili iz oportunizma?
Imamo do denarja zdrav, rahlo vzvišen odnos? Se nismo ujeli v komične pasti masovnega potrošništva? Smo se v širokem loku izogibali cenenim snobom, malomeščanom in mentalnim puščobam? Smo dali sosedom vedeti, da nas povsem briga, kakšno kravo imajo, kakšno ograjo in kakšen avtomobil?

Smo izbirali pravo družbo okoli sebe? Smo bili dovolj pozorni do (pravih!) prijateljev, do poslovnih partnerjev, ki jih cenimo in spoštujemo tudi na človeški ravni? Smo se odkrižali premnogih »interesnih« prijateljev, hijen, ki se gibljejo v naši bližini samo tedaj, ko kaj od nas potrebujejo, potem pa izginejo kot kafre?
Če bo odgovor na večino zgornjih vprašanj pozitiven, smo na dobri poti, da se bomo izognili pastem, ki nam jih nastavlja histerična potrošniška družba, ki bo naredila prav vse, da zvabi čim več ovc pod okrilje svojega hudičevega kroga ter na račun njihove naivnosti in nespametnosti kuje vse večje in večje dobičke.
In vsi tisti, ki se bodo tem pastem tudi to leto uspešno izognili, bodo deležni daleč najdragocenejšega darila – svobode namreč, svobode duha.
In prav ti bodo nesporni zmagovalci leta 2018!