Boštjan J. Turk: Nepopisna gneča med kaviar socialisti

V nasprotju s kaviar levičarji sardelski desničarji sploh ne obstajajo, trdi Jean-François Kahn, francoski novinar.
Fotografija: Pexels
Odpri galerijo
Pexels

Dragi »levičarski« politiki,

ste morda kdaj že slišali za nekdanjega urugvajskega predsednika Joséja Alberta Mujico?

Nekdanji gverilec iz Tupmarosa v Urugvaju je bil med urugvajsko vojaško diktaturo v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja šestkrat ranjen in je preživel v zaporu 13 let. Predsednik Urugvaja je bil med letoma 2010 in 2015.

Opisovali so ga in ga še vedno opisujejo kot najbolj avtentičnega socialističnega predsednika v zgodovini, in sicer zaradi njegovega življenjskega sloga. Čeprav je njegova mesečna plača znašala 12.000 ameriških dolarjev, je je 90 odstotkov podaril v humanitarne namene, za revne in za mala podjetja, živel je v majhnem stanovanju, vozil se je z VW hroščem iz leta 1987, s katerim je redno pobiral avtoštoparje po vsej državi, poleg tega pa je mimogrede legaliziral še marihuano in ohranil urugvajsko gospodarstvo med tistimi najbolj uspešnimi v Južni Ameriki. Urugvajci ga zelo pogrešajo.

No, kaj pravite na takega levičarskega predsednika? Zdaj pa se malo poglejte v ogledalo.

Priznana ameriška profesorja Alexander T. Smith in Raymond Tatalovich sta v knjigi »Cultures at War: Moral Conflicts in Western Democracies« (Kulture v vojni – moralni konflikti v zahodnih demokracijah) iz leta 2003 med drugim podala definicijo levičarske politike, katere bistvo naj bi bilo zavzemanje za socialno enakost in egalitarizem, v nasprotju z ustvarjanjem socialne hierarhije.

Čeprav sam izviram iz družine z močno partizansko tradicijo, saj je bil, denimo, moj ded eden izmed najpomembnejših partizanov, tudi po vojni pa na najvplivnejših političnih položajih v nekdanji državi in eden izmed iskrenih borcev za levičarske ideale, pa se samega sebe nikoli nisem drznil imeti za levičarja, ker bi se mi to zdelo preprosto preveč hinavsko oziroma v nasprotju z načinom življenja, ki ga živim.

Med »levičarji« je v Sloveniji že tradicionalno velika gneča, tudi na političnem parketu, kar se je navsezadnje znova izkazalo ob nedavnih parlamentarnih volitvah, ko se je v parlament prebilo rekordno število levih in levosredinskih strank. Večina njih (razen Levice) vselej rine proti sredini, da jih po nemarnosti ne bi morda kdo zamenjeval za zaščitnice interesov kakšnega nepomembnega proletariata in drugih, ki jim v življenju ravno ne uspeva najbolje.

Naj najprej razčistim s pojmom kaviar socialistov (v anglosaksonskem svetu jih imenujejo Champagne- Socialists, v Franciji pa Gauche-Caviar). New York Times je kaviar oziroma šampanjske socialiste definiral kot nekakšne samozvane socialiste, katerih udobni življenjski slog, ki ustreza vsaj višjemu srednjemu razredu, je v očitnem nasprotju z njihovimi političnimi prepričanji, kar se manifestira v (perverznih) okoliščinah, ko lagodno pijejo šampanjec, medtem ko razpravljajo o tem, kako bi bilo treba pomagati revnim, brezposelnim in ubogim.

A smo v resnici bolj ali manj levičarski bleferji, socialisti pod krinko, ki ob prvi priložnosti planimo po kapitalističnem denarju?

Ta očitna hinavščina jim seveda jemlje vso levičarsko kredibilnost, kar čedalje bolj spoznavajo tudi tipični volivci levih političnih strank, in to po vsem svetu (dokazi za to so, denimo, poraz kvazilevičarke Hillary Clinton na zadnjih ameriških volitvah, izredno nizka javnomnenjska podpora zadnjemu francoskemu predsedniku, kaviar socialistu Françoisu Hollandu, zaradi katere je kasneje odstopil od predsedniške kandidature), pri nas pa se to manifestira v očitnem padcu podpore nekaterim kvazilevičarskim in kvazisredinskim strankam. Tipični primeri so SMC, SD in Desus.

Ta trend bi jim moral dati misliti. Predvsem postaja čedalje bolj očitno, da so ljudje spregledali številne bleferje, dvoživke in neodločneže, ki jih preprosto ne marajo več. Profil samozvanih taktikov in »zvitorepcev« je celo v skrajno neiskreni politiki očitno presežen in tudi pri zelo nezahtevnem volivcu ne deluje več. Tisti, ki govorijo eno, medtem ko delajo nekaj povsem drugega, kot je lepo opisal že New York Times ob definiciji »šampanjskih socialistov«, so zato obsojeni na politični propad.

Guru seksualne psihoanalize Sigmund Freud bi imel o kaviar socialistih marsikaj pomenljivega povedati. In to predvsem o nas, moških.

Dejstvo je, da moški predstavljamo ogromno večino te hipokritske družbene skupine. Kar po Freudu sploh ni nobeno presenečenje. Veliki psihoanalitik je bil namreč prepričan, da ljudje intuitivno delujemo po seksualnih zakonitostih. Testosteronska psiha pri moških pa je v resnici pogosto odgovorna za naše številne egoistične instinkte, za močne tekmovalne impulze, za željo po zmagovanju, po osvojitvi »plena« in za željo po zasedanju uglednih družbenih položajev, ki prinašajo mamljive privilegije in ki v končni fazi vodijo k možnosti osvojitve vrhunske trofeje – najlepšega dekleta.

Zato moramo biti moški pošteni do samih sebe. Mar ni res, da smo najbolj zadovoljni sami s seboj, če v življenju uspevamo, če imamo dober materialni standard, če smo na uglednih družbenih položajih, če osvojimo lepo žensko? V resnici nas poganja prav to. Navsezadnje le redkim moškim v življenju uspe doseči vse to zgoraj našteto.

In da so nam v resnici klasični »levičarski« ideali, kot so solidarnost, pomoč revnim, egalitarnost ipd., v najboljšem primeru šele v drugem planu? Da, če se res dobro pogledamo v ogledalo, po duši nismo ravno klasični levičarji oziroma socialisti, ampak se bolj slepimo, da to smo, ker je to pač oportuno in modno. A smo v resnici bolj ali manj levičarski bleferji, socialisti pod krinko, ki ob prvi priložnosti planimo po kapitalističnem denarju?

Kot ste lahko videli na zadnjih parlamentarnih volitvah, takih kaviar socialistov pri nas dobesedno mrgoli. Zato bi bilo bitko za uveljavitev pravih levičarskih ciljev verjetno bolje prepustiti ženskam. Nekako se mi zdi, da bi bile glede tega bolj iskrene in za to bolj usposobljene.

No, in tudi zaradi te neznosne gneče med socialisti, ki se nalivajo s šampanjcem, se samega sebe nočem uvrščati med takšne ali drugačne levičarje, čeprav sem v svojem življenju in karieri verjetno za reveže, brezposelne, deprivilegirane, bolne in druge naredil precej več od marsikaterega kameleonskega socialista.

Pa ne zato, ker bi mi to narekoval moj »levičarski pedigre«, ampak preprosto zaradi tega, ker mi je tako narekovalo srce.

 

 

Boštjan J. Turk, direktor Inštituta za civilno in gospodarsko pravo

Več iz rubrike

Komentarji: