Boštjan J. Turk: Namišljeni strah slovenski

Na National Geographicu pogosto gledam ameriškega survivorskega zvezdnika Hazena Audela. V oddaji, ki sem jo gledal pred kratkim, se je odpravil v pokrajino Chihuahua v Mehiki, blizu meje z ZDA, kjer živi pleme Raramuri. Zaradi velikih klimatskih razlik je to ena najbolj raznolikih pokrajin na svetu, v njej pa med drugim živijo številne redke živalske vrste, lokalni volkovi, bizoni in pume, kuščarji in kače.
Ko se je Hazen prebijal čez skalovje v gorskem predelu Chihuahue, je zaslišal rožljanje, ki ga je opozorilo, da se mu bliža kača. Kmalu je zagledal eno najbolj smrtonosnih lokalnih klopotač, se ji tiho približal, jo mojstrsko prijel za trup in vrat ter jo pokazal kameri. V dobri minuti je občinstvu razložil vse njene (smrtonosne) značilnosti in jo kmalu zatem spustil nazaj v travo. Ob vsem tem je ohranil popolno koncentracijo, njegove roke so ostale popolnoma mirne.   

Z obvladovanjem uma, s »pospravljenim podstrešjem«, predvsem pa z mirnim, razumnim odzivom na nevarnosti, ki nas obkrožajo, je mogoče premagati strah. 

Hazen je seveda profesionalec, vrhunski poznavalec kač in svetovno znani, trenirani survivor. Ni običajni turist, ki se je po naključju znašel v mehiški džungli ter se srečal s strupeno klopotačo. Ampak to v tej zgodbi ni pomembno. Tisto, kar želim povedati, je to, da je Hazen »v živo« pokazal, kako se je treba v izrazito stresnih trenutkih odzvati na nevarnost. Spoštljivo, trezno in osredotočeno. Predvsem pa moramo strahu, ki ga povzroči, spodrezati krila. 
Eden izmed priznanih ruskih bioenergetikov je pred časom postregel z zanimivo informacijo. Ugotovil je, da slovenski narod v nacionalnem genomu nosi velikansko zalogo strahu. Ta naj bi se Slovencem nakopičila med večstoletnim podjarmljenjem velikim narodom, na vsesplošno nacionalno fobijo pa naj bi vplivala tudi utesnjujoča (pod)alpska atmosfera, še posebej na severu države. Ne vem, ali in koliko lahko Rusu verjamemo, a strinjati se moramo vsaj glede tega, da se, denimo, v primerjavi z drugimi evropskimi narodi strah med Slovenci pojavlja nadpovprečno.

Strah se med Slovenci pojavlja nadpovprečno!

To je mogoče opaziti že v vsakdanjem življenju. Za vajo, denimo, le za kratek čas opazujte izraze na obrazu mimoidočih Ljubljančanov na ulici ali v katerem od trgovskih centrov. Marsikdo težko prikriva prestrašen pogled, pri mnogih je opaziti moteče šviganje z očmi ali vztrajno gledanje v tla, ki je verjetno posledica prestrašenosti. Pomenljivo je, da je v Sloveniji ta vzorec generaliziran, in torej ni omejen na le nekaj posameznikov. Na ulicah Madrida, denimo, je pri večini ljudi opaziti prijetno vedrino. Pa ne, da Madridčani ne bi imeli svojih vsakdanjih skrbi, seveda jih imajo, verjetno še več kot Ljubljančani, a zdi se, da se znajo bolje spoprijeti z njimi. Podobno je v večini drugih evropskih mest. 
Pojdimo naprej. Če se, denimo, udeležujete seminarjev, posvetov ali konferenc, boste opazili, da imajo številni govorniki grozno tremo, tako neznosno, da je včasih že kar smešna. Kaže se v njihovi zapetosti, v dolgočasnem, na pamet naučenem besedičenju in v nesposobnosti motiviranja poslušalcev. Kot da bi se bali, da jih bodo ti pojedli. Strah pred javnim nastopanjem je po statističnih podatkih ena najpogostejših fobij nasploh, a v Sloveniji ga je kratko malo preveč.
Veliko ljudi strah ovira tudi v predstavitvenih razgovorih za delovno mesto. Medtem ko se bo, denimo, na Hrvaškem ali v Italiji pogovor med delodajalcem in kandidatom hitro obrnil v razdiranje kakšnih dobrih šal, številni slovenski iskalci zaposlitve tako neznosno mencajo, jecljajo in divje švigajo z očmi, kot da jim nasproti stoji oficir kakšnega Stasija s pištolo v roki, ne pa običajno dobronamerni delodajalec. 

Reuters

Mar je res takšno obnašanje posledica neznosno fobičnega slovenskega genoma in podalpsko zadržanega in introvertiranega slovenskega značaja, kot je nakazal že provokativni ruski bioenergetik? Morda tudi – deloma – a posploševanje, kot tudi sicer v življenju, vendarle ni pametno.
To ne nazadnje dokazujejo številni Slovenci (čeprav za zdaj v krepki manjšini), ki se jim je uspelo vzorno osvoboditi različnih fobij, trem in predsodkov in ki so na številnih življenjskih področjih zelo uspešni. Slavoj Žižek, denimo, je svetovni predavateljski zvezdnik, Boris Pahor je dobitnik prestižne francoske nagrade vitez legije časti, trboveljska skupina Laibach je že dolgo uveljavljena v mednarodnem prostoru, nekateri naši športniki, denimo Tina Maze, so (bili) sposobni najboljše koncentracije v odločilnih trenutkih, ko se je odločalo o tem, ali bodo postali svetovni prvaki ali ne.
Pravijo, da je strah znotraj votel, okrog ga pa nič ni, kar drži kot pribito. A je kljub temu v Sloveniji na številnih področjih preveč (namišljenega) strahu, ki marsikoga onemogoča, da bi napredoval in uspeval v življenju.
Kako se znebiti te že kar nacionalne težave?
Tisti bolj naivni se ozirajo na Balkan in iščejo rešitev v »balkanskem« modelu predrznosti, v skladu s katerim je treba nevarnost in strah enostavno ignorirati. Vendar je ta model »norega poguma«, ki ga lahko vsak dan opazujemo pri različnih podjetnikih, politikih in županih, zelo slab, saj praviloma vodi v izgubo razuma, v prezadolženost, osebne stečaje, kazenske postopke ter v osebne tragedije, kar je najpogosteje posledica njihovega shizofrenega zanikanja realnosti (nevarnosti).
Bi se pa lahko zato bistveno več naučili od Hazena Audela, ki je dokazal, da se da z obvladovanjem uma, s »pospravljenim podstrešjem«, predvsem pa z mirnim, razumnim odzivom na nevarnosti, ki nas obkrožajo, premagati strah.
S tem se nam odprejo neslutene možnosti za izjemna napredovanja na vseh področjih našega življenja, tako na osebnih kot tudi na poslovnih.