Boštjan J. Turk: Moč, seks in frustracije

Top oktobrska novica iz Hollywooda je bila gotovo orjaški medijski in zvezdniški linč producentskega boga – ustanovitelja slavnega studia Miramax – Harveyja Weinsteina, ki so ga številne zdaj slavne igralke obtožile različnih načinov spolnih napadov oziroma izsiljevanj. Napadu na Weinsteina so sledili številni drugi napadi – na nič manj slavna imena – trenutno sta na »ražnju« oskarjevca Dustin Hoffman in Kevin Spacey.

Linčanje Weinsteina pa mnogih ni presenetilo. To je razumljivo, saj predstavlja le vrh ledene gore, glede na to, da naj bi bila v Hollywoodu trgovina s seksualnimi storitvami lepih, mladih, ambicioznih, a neuveljavljenih igralk (tudi igralcev) v zameno za producentski podpis pri različnih vlogah »business as usual«.

Nič novega in pretresljivega za dekadentni hollywoodski milje, torej. A ker vemo, da se v Ameriki vse vrti okoli dolarjev, je treba tudi vzroke za ta medijska razkritja iskati nikjer drugje kot v dolarjih. Naj se sliši še tako grdo, a bojim se, da so tudi primeri nedavnih spolnih obtožb le preračunljivo trgovanje z moralo, pri čemer seveda ne želim prav v ničemer zagovarjati spolnih prestopnikov. Zmotilo me je to, da so se številne znane (in manj znane) igralke in igralci v zvezi z domnevnimi spolnimi nadlegovanji hollywoodskih veljakov oglasili šele zdaj, po več kot desetih ali celo po več kot dvajsetih letih od domnevnih nadlegovanj, ko slavnih mentorjev očitno ne potrebujejo več. Ko pa so bile v Hollywoodu še »nobody«, so raje preračunljivo molčale.

Kako obupan mora biti možakar, ki svojo moškost trži le še s političnim ali gospodarskim položajem ali z bankovci in ki je ljubezenska čustva prodal za prgišče fičnikov?

No, mene taka dvojna morala ne gane pretirano.

Sicer pa je intenzivno prepletanje med denarjem, močjo in seksom že v 19. stoletju na znanstveni ravni utemeljeval Freud. Verjel je, da nihče ni popolnoma imun za strasti, ki izvirajo iz tako imenovane »temne triade« – makiavelizma, psihopatije in narcisizma.

Znanstveniki so pozneje utemeljili, da so prav denar, seks in moč izvrstna orodja te temne triade. Povedano poenostavljeno: kolikor bolj je nekdo makiavelističen, psihopatski in narcisoiden, toliko več možnosti je, da se bo nenormalno gnal za denarjem, seksom in močjo, da bo ta svoja intenzivna temačna hrepenenja lahko izživel.

Celo več – ta igra, temelječa na neskončnem prepletanju trojčka denar-seks-moč, postane celo osrednje poslanstvo v življenju take osebe in ne več del zabavne igre, za katero sicer ni povsem imun nihče. Vsi se radi sem ter tja poigramo tudi s temi nagoni, a normalni poznamo zdravo mero. Iščemo pa tudi nekaj več.

Psihiatrinja Susan Kraus Whitborne z University Of Massachusettes v ZDA dokazuje, da vsi ljudje, ki kotirajo visoko na lestvici te temne triade (posedujejo visoke ravni makiavelizma, psihopatije in narcisizma), o sebi sploh ne mislijo, da so temačni, ampak se zelo visoko cenijo in od ljudi, s katerimi so v stiku, pričakujejo nagrado za svoje vedenje. Zaradi tega se jih »normalni« ljudje običajno začnejo v širokem loku izogibati. Njihove žrtve pa običajno postanejo posamezniki šibkega značaja, ki so dovzetnejši za sadomazohistično igro gospodarja in sluge, ki temelji na zlorabi denarja, moči in seksa.

A pomembno vprašanje je, zakaj se nekateri posamezniki tako močno prepustijo elementom te temne triade, zakaj v življenju postajajo čedalje bolj makiavelistični, psihopatski in narcisoidni?

Zakaj jim igra denarja, moči in seksa postane osrednji smisel njihovega življenja?

Zakaj se, denimo finančni, politični in drugi mogotci, sploh lotevajo takih spornih praks? Mislim – halo, ali niso ti gospodje dovolj veliki frajerji, da bi jim uspelo lepe gospodične omrežiti z drugimi, precej normalnejšimi in cenjenimi kvalitetami?

Denimo s šarmom, intelektom, humorjem, možatostjo, uspešnostjo?

Zakaj se raje zatekajo k zlorabi moči in denarja za seksualne namene? Kot kolikor toliko inteligentni možje verjetno vedo, da bo njihova seksualna igra nadrejenosti in podrejenosti verjetno delovala le pri obskurnih, cenenih, po domače rečeno »glupih«, na denar oziroma na slavo bolno mahnjenih gospodičnah?

Če torej vedo, da z močjo in denarjem lahko »kupijo« le abotne tretjerazredne »lovače«, ki – mimogrede – pri normalnih dedcih nimajo nobenih »šans«, zakaj se torej še vedno tako zanašajo na ta recept, ki jim ne bo prinesel prav veliko?

Vse kaže, da je prav zaradi frustracij, ki se jih je pri takih dušah v življenju nabralo že preveč. Predstavljajte si, kako nesrečen, nesamozavesten in obupan mora biti možakar, ki svojo moškost trži le še s političnim ali gospodarskim položajem ali dolarskimi ali evrskimi bankovci.

Ki je svojo dušo, svojo mladostne ideale in pristna ljubezenska čustva v nekem trenutku prodal za prgišče fičnikov, za neki položaj, na katerem tako ali tako kraljujejo vrednote izumetničenosti in notorične lažnivosti in na katerem je obkrožen z gručo navadno ničvrednih oprod, ki se mu za kakšen evro več mesečne plače prilizujejo in umetno vzdržujejo njegovo zlagano podobo? Pomilovanja vredno, kajne?

Zgoraj omenjena Susan Kraus Whitborne je prepričana, da ko potegnemo črto, vedno znova ugotovimo, da prava osebnostna izpolnitev nikoli ne pride z denarjem, seksom in močjo. Tisti ljudje, ki se na lestvici temne triade uvrščajo visoko, dokazano nikoli niso srečni, še toliko manj zato, ker jih zaradi njihovega plitkega značaja, izkoriščevalskih praks in obupne neambicioznosti na področju osebnostne rasti, prezira vse več ljudi.

Reuters

Tudi enemu najbolj priznanih ameriških psihiatrov dr. Stephenu C. Josephsonu so vse te stvari kristalno jasne. Dejal je, da nam (zdrava količina denarja) seveda omogoči boljše (materialno) življenje. Ampak hkrati nam denar ne more kupiti niti ljubezni, niti zdravja, niti pristnih prijateljev. Pravzaprav ničesar, kar edino šteje.

Prav vse omembe vredne raziskave dokazujejo, da preveč denarja nikoli ne poveča ravni sreče – prav obratno, pri (preveč) bogatih ljudeh so izmerili nadpovprečne ravni stresa in čezmerne odvisnosti od pomirjeval, zdravil in drog. Kot posledica vsega »hudega« se ti zato pogosto zatekajo k storitvam različnih »sponzorirank«, ki naj bi jim nekoliko dvignile ubogi ego, a brez pravega rezultata.

Igra denar-seks-moč je stara kot človeštvo in sam si ne delam nobenih iluzij, da se bo zavedanje o njeni omejenosti kaj kmalu spremenilo. Vendar pa je razlika zdaj ta, da se o pomembnosti pristnih vrednot za srečno življenje ne pogovarjajo več le nekateri osamljeni boemi in duhovniki kot nekoč (čeprav so seveda imeli prav), ampak se jim pridružujejo številni zdravniki, znanstveniki, novinarji, antropologi, sociologi, pravniki, ekonomisti in drugi.

Obetavno, kajne?

Boštjan J. Turk, direktor Inštituta za civilno in gospodarsko pravo