Boštjan J. Turk: Je kaj lepšega kot ostati zvest samemu sebi?

Bilo je leta 1992, še v stari stavbi Univerze v Ljubljani, na podelitvi diplom svežim diplomantom ljubljanske pravne fakultete. Vsekakor ena izmed emocionalnih prelomnic v življenju vsakega človeka. Občutek, da si zdaj vendarle iz »nobody« postal »somebody«.

Lep občutek.

Ob podelitvi diplom smo morali novopečeni pravniki ponoviti nekakšno zaprisego o tem, za kakšne vrednote se bomo zavzemali v družbi, katere aktivni člani smo postali. Ne spomnim se natančno, kaj vse smo morali tedaj obljubiti, a v spominu in predvsem v srcu mi je ostala zaobljuba, da moramo pravniki dejavno skrbeti za pravičnost v družbi. Ne le za zakonitost – za pravičnost!

Za marsikoga odvečen kliše, dolgočasna formalnost, tipičen blabla, ki so si ga izmislili tisti nekoliko slabše »prizemljeni« akademiki z Univerze. No, mene je tisto svečano besedilo, ki smo ga morali tedaj ponavljati kot papige, kar malo pretreslo. Globoko v sebi sem namreč začutil, kako veliko odgovornost mi je takrat zaupala družba. In poznam mnoge, ki so tedaj čutili enako.

Ta občutek odgovornosti, to poslanstvo, da se je treba v življenju vsak dan boriti za vrednote, v katere verjameš, me je – hvala bogu – spremljalo vse življenje, od tistega prelomnega leta 1992 dalje.

Pexels

K temu je le še pripomogel nadaljnji razvoj dogodkov. Sledila so namreč »nora« devetdeseta leta, znana kot obdobje turbulentnega razkroja socialnih vrednot in divjanja kapitalizma najslabše vrste, ki je bil pravi raj za razcvet različnih prevarantov, bleferjev, prodajalcev megle, tajkunov sumljivega slovesa ipd. Zato sem še raje ohranjal zdravo distanco do tega čedalje bolj ponorelega sveta, ki sem ga opazoval okrog sebe.

Čeprav smo v tistem obdobju, tedaj še mladi, ambiciozni pravniki in pravnice, lepo gradili kariere in mnogi večinoma poskrbeli za lastno eksistenco, sem se globoko v sebi vselej zavedal, da je ta materialni del moje pravniške kariere le majhen, res majhen del mojega poslanstva.

Potem je prišlo naslednje desetletje – zdaj smo bili že kar uveljavljeni pravniki, v tridesetih in štiridesetih. To je bilo obdobje, ko se je Slovenija spremenila v pravo »kongresno državo«. Skoraj vsak teden smo bili na kakšnem strokovnem seminarju, po katerem je obvezno sledila zabava.

Kaj se je zgodilo v srcih dobrih pravnikov, borcev proti korupciji, zagovornikov javnega interesa, da so sposobni izdati samega sebe in vse, v kar so verjeli, da danes za nekaj fičnikov branijo nečedna dejanja politikov, županov, pokvarjenih podjetnikov, kriminalcev?

Mislim, da so predvsem zaradi zabave mnogi prihajali na te seminarje. Na teh zabavah so namreč stvari pogoste žgečkljivo uhajale nadzoru. Protistresni kongresni turizem je pokazal zdravilno moč. Mnogim se je poznalo, da na teh zabavah vidijo edini ventil za beg iz izumetničenega in dolgočasnega (službenega in zasebnega) življenja. Na teh zabavah so namreč končno lahko spet pokazali svoj pravi jaz – bili so spet tisto, kar so v resnici bili, ali pa, kar so si v resnici želeli biti. Žal je bilo mnogim dovoljeno odvreči maske le za eno noč. Dokončna preobrazba v nekaj pristnejšega je bila usojena le redkim.

Te zabave so torej imele tudi širši pomen. Na njih so mnogi pod vplivom opojnih substanc razkrili intimna hrepenenja. Ta so bila nedvomno zanimiva. Precej sem se zabaval, ko sem denimo poslušal o ultimativnih sanjah nekaterih stanovskih kolegov. Te so bile v veliko primerih povezane z življenjem zvezdnikov iz različnih pravniških serij à la Boston Legal, The Practice, Law & Order, L. A. Law, Lincoln Lawyer ipd.

Presenečeni bi bili, kako so si mnogi želeli vstopiti v življenje nekaterih pravniških in odvetniških zvezd iz teh serij. Najprej na sodišču obraniti kakšnega megakriminalca, potem se v svojem lincolnu odpeljati na golf s kakšnim podkupljivim politikom, zvečer malo zablefirati na kakšni »kao« dobrodelni prireditvi, katere pravi namen so razne lobistične igrice, vmes pa poskrbeti še za kondicijo z enourno telovadbo v bližnjem motelu s »praktično razmišljujočo« blond pripravnico.

Pexels

Potem pa se zvečer vrniti k ženi in dvema majhnima otrokoma, kot da se ni nič zgodilo. Ampak, prosim, ne imejte me za kakšnega vzvišenega puritanca: vsak je pod kožo krvav in tovrstne vznemirljive sanje smo si občasno delili (skoraj) vsi. No, ko smo bili stari – denimo – 24 let. Spadalo je k letom.

Če leto 1992 primerjam z letom 2017 in se ozrem k mnogim, ne zgolj pravniškim, ampak tudi drugim kolegom, ki sem jih poznal že v tedanjem obdobju, pa vendarle opazim veliko razliko. Številnim, ki sem jih imel za »fejst ljudi«, za ljudi z velikim srcem, za borce za lepšo družbo, za idealiste, so bodisi pošle moči bodisi so svojo dušo prodali hudiču.

Prav neverjetno je, koliko posameznikov je pripravljenih, denimo za neko povprečno plačo v državnem organu, pokopati svoje študentske ideale in se pridružiti vojski brezčutnih birokratov, ki posamezniku, ki je na meji materialne eksistence, pod krinko »črkobralstva« izdajo odločbo, da ni upravičen do nekaj sto evrov denarne podpore. Sam bi se na njihovem mestu vdrl v zemljo od sramu.

Koliko je nekdanjih idealističnih pravnikov, ki danes zato, da se vozijo, če že ne v lincolnu, pa vsaj v jaguarju ali mercedesu, na sodiščih branijo najbolj neugledne tajkune, nad katerimi se zgraža celotna družba, ker so oropali državo? Seveda pod pretvezo formalnega odvetniškega poslanstva zagotoviti obdolžencu najboljšo možno obrambo. Če vprašate mene – larifari, saj lahko tako obrambo kadarkoli zavrnejo.

Kaj se je zgodilo v srcih dobrih pravnikov, borcev proti korupciji, zagovornikov javnega interesa, da so sposobni izdati samega sebe in vse, v kar so v življenju verjeli, da danes za nekaj fičnikov branijo nečedna dejanja politikov, županov, pokvarjenih podjetnikov, kriminalcev? Ne vem, kaj se jim je pletlo po glavi, da so si tako »skorumpirali« duha.

No, zame so to le posamezniki, ki so doživeli velik osebni poraz. Olepševanja gor ali dol. Kdo bi razumel psiho človeka, ki je bil doslej verodostojen kritik slabih stvari v državi, a je pod vplivom ene izmed preštevilnih državnih nagrad ali odlikovanj, katerih kredibilnost je že tako vprašljiva, obmolknil, se umaknil in se namesto pikantnega kritika spremenil v medlega »brezjajčnega« komentatorja.

Samozavest pa taka!

Sam globoko verjamem v to, da pristno, ampak res pristno, srečo lahko čuti le samostojen, neodvisen, izviren, neuklonljiv in širokosrčen človek, ki je do družbe, ki ga obkroža, humanističen, topel, altruističen, a obenem, če je treba, tudi trdo kritičen.

To pa je lahko le človek, ki je avtentičen in zvest samemu sebi, ne glede na viharje, ki divjajo okrog njega, ne glede na bleferje, ki ga obkrožajo, in ne glede na bisere in dragulje, ki mu jih ponujajo.

Boštjan J. Turk, direktor Inštituta za civilno in gospodarsko pravo