Boštjan J. Turk: Fovšija in samokritičnost

V začetku poletja so se znova oglasili iz razvpitega UKC Ljubljana. Takrat je vodstvo Kliničnega centra, ki je že dolgo časa na rekordno slabem glasu, poskrbelo za novo ogorčenje javnosti. Tokrat ga je zmotilo to, da bodo ameriški kardiologi, ki naj bi končno začeli zdraviti bolne otroke, prejemali za slovenske razmere grozno visoke plače. Ja, in? Kakovost se pač plača, kajne? In tragikomično je, da je treba to vedno znova ponavljati. Niti enkrat pa nisem zasledil, da bi kdo izmed vodstva, ali pa kateri izmed zdravnikov, povedal, da je presrečen, da bodo bolni otroci končno deležni ustrezne zdravstvene obravnave, kar je seveda edini pravi pomen te zgodbe. V vseh izjavah ni bilo zaslediti niti kančka humanizma – bistvene pri vsem skupaj so bile očitno previsoke plače ameriških kirurgov. Kako abotno in tipično »slovenceljsko«.

Slovenec lahko očitno prenese marsikaj, ampak tega, da bo nekdo bolje plačan, ker je preprosto boljši, sposobnejši, marljivejši – ne, tega pa uboga slovenska duša ne more in ne more prenesti. Še en boleč dokaz, kako močno je fovšija razširjena v Sloveniji. O fovšiji sem pogosto razmišljal. Vendar pa mi očitno ni dano, da bi doumel skrivnosti tega skrajno čudaškega čustva, ne glede na to, ali sem se ga lotil iz razumskega ali pa iz emocionalnega zornega kota. Ni šlo.
Sam nisem fovšije izkusil niti enkrat samkrat v življenju. Sem bil pa vselej zelo radoveden. Že kot dijak in študent sem z velikimi očmi opazoval sposobne, nadarjene, vrhunske posameznike in poskusil doumeti skrivnost njihove enormne uspešnosti. In se od njih kaj naučiti. Zanimal me je njihov mentalni modus operandi, njihov know-how. Občudoval sem delavnost Davida Rockefellerja, izjemno mentalno moč Nelsona Mandele, razkošni igralski talent Meryl Streep, igralsko inteligenco in gosposkost Roberta Redforda, fantastično energijo Micka Jaggerja, meditativno perfekcijo Roka Petroviča, načelnost in pogum Martina Luthra Kinga.
Študiral sem njihov način razmišljanja, spoznaval njihove vrednote, raziskoval, od kod črpajo pogum za življenje na robu, se poglabljal v skrivnosti obvladovanja uma. In vsa ta spoznanja, do katerih sem prišel po letih proučevanja, študiranja, preizkušanja, trdega dela, še danes štejem kot veliko dragocenost.

Fovšija ostaja v domeni nesposobnih, neuspešnih in neumnih.

A v nekem trenutku življenja, verjetno tedaj, ko sem začutil, da sem dokončno dozorel kot oseba, je pri meni nastopil nekakšen turning point, točka preloma, ko sem si rekel, da pa vendarle vem in znam dovolj in da je napočil čas, da v celoti začnem živeti po svojih lastnih načelih. Avtentično, od črednih spon osvobojeno življenje. Nekakšen žlahtni individualizem. Takšen z visokimi etičnimi, ustvarjalnimi in delovnimi kriteriji. In v celoti imun za imperative povprečniške pameti.
Ko sem se pogovarjal z različnimi zanimivimi ljudmi, ki so izstopali zaradi svoje ustvarjalnosti, podjetnosti, inovativnosti, priljubljenosti v družbi, sem ugotovil, da nam je skupen povsem svojstven način razmišljanja, ko je govor o primerjanju in tekmovanju z drugimi ljudmi.
Nikogar izmed nas namreč ni kaj posebej zanimalo primerjanje z drugimi ljudmi, ampak smo se stalno primerjali predvsem s samimi seboj. Mene je, denimo, zanimalo, v katerih stvareh in koliko sem napredoval – recimo v zadnjih desetih letih. Boštjan Turk 2008 proti Boštjanu Turku 2018.

Jure Eržen

Koliko vrhunskih leposlovnih knjig sem prebral, koliko več ljudem, ki si ne morejo privoščiti pravnega nasveta, sem brezplačno svetoval, koliko več knjig in člankov sem napisal, koliko več predavanj izvedel, koliko več študentov je bilo zadovoljnih z mojimi predavanji, koliko poslov sem sklenil za inštitut, ki ga vodim, s koliko novimi svetovnimi univerzami sem sklenil posel, koliko več kvalitetnih ljudi in poslovnih partnerjev sem spoznal, ali sem se naučil kakšnega novega tujega jezika, na koliko potepanj po svetu sem odšel, koliko sem nasploh napredoval kot človek, mož, oče, sin in prijatelj.
Ugotovil sem, da mi ne gre slabo. A če bi v katerikoli stvari, ki se mi zdi pomembna, v zadnjih letih, denimo, nazadoval, bi se mi takoj sprožil mehanizem samokritičnosti, ki bi iskal vzroke za to, zakaj na nekem področju nisem dovolj napredoval, sem stagniral ali nazadoval.
In za vse to bi krivil samo in izključno sebe. Da nisem dovolj trdo delal, da nisem odpravljal napak, da se nisem dovolj dobro pripravil. Nikoli, ampak prav nikoli pa ne bi iskal krivca zunaj sebe. Dobro, razen v primeru kakšne višje sile. Povsem enako so razmišljali tudi vsi zgoraj omenjeni znanci in prijatelji. In tako razmišljajo tudi velike svetovne avtoritete, najboljši inovatorji, misleci, humanisti, podjetniki. Kar me pripelje do sklepa, da je edini recept za napredovanje na vseh področjih zgolj in samo samokritičnost in neizprosno odpravljanje napak ter težnja po perfekciji.
Medtem ko fovšija v celoti ostaja v domeni nesposobnih, neuspešnih in neumnih. Nad tem bi se morali zamisliti vsi, ki v Sloveniji množično rovarijo z njo. Od zdravnikov v UKC do javnih uslužbencev, nerealiziranih umetnikov, nesposobnih politikov, zamorjenih sosedov in mnogih drugih.

Pojasnilo z UKC Ljubljana: