Boštjan J. Turk: Država (premnogih) bojazljivcev

Ker sem imel to srečo, da so me zaradi družinske tradicije že kot rosno mladega vzgajali, da je treba v (poslovnih) odnosih z velikimi in vplivnimi podjetji iz anglosaksonskega sveta vselej gojiti ponosno, neuklonljivo in samozavestno držo, če želiš, da si boš kot državljan neke male, obrobne, napol balkanske državice zaslužil njihovo dolžno spoštovanje, sem krepko alergičen, ko vidim, kako nas Slovence demokratično izvoljeni predstavniki naše države pogosto smešijo v odnosih z večjimi in vplivnejšimi državami.

Stalnica naše zunanje politike (z redkimi izjemami) zadnjih skoraj trideset let je namreč ta, da v njej vedrijo posamezniki, ki pomanjkanje diplomatskih veščin in inteligentnega poguma opravičujejo s premišljenostjo, racionalnostjo in previdnostjo. Problem je, da so ti, sicer lepi in božajoči nas izrazi v večini primerov le maska, ki prikriva strah pred sprejemanjem pogumnejših odločitev, ki bi nas odlepile iz cone udobja, ki se ji reče – bojazljivost. A treba je vedeti, da se inteligentni politiki od raznih karieristov in politikantov ločijo prav po tem, da točno vedo, v katerih političnih okoliščinah si lahko privoščijo nekaj več. Vedo, kdaj lahko tvegajo.

Da je drža ogromne večine naših politikov, ki nas zastopajo v mednarodnih zadevah, cagava, neodločna in nesamozavestna, se je v zadnjem letu dni ponovno večkrat izkazalo. Spomnimo se le nesamozavestne drže (nekdanjega) premiera Cerarja iz lanske pomladi, ko je, v iracionalnem strahu, da nas morda ne bi vrgli iz schengenskega območja (čeprav za to seveda ni bilo nobene pravne in politične osnove), zatrjeval, da moramo strogo in brez izjeme spoštovati evropsko uredbo o strožjem nadzoru na zunanjih mejah (Uredba EU 2017/458 Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe EU 2016/399 z dne 15. 3. 2017). Uresničitev te uredbe je povzročila neznosno čakanje na mejnih prehodih s Hrvaško, čeprav je celo sama uredba v določenih okoliščinah dopuščala milejši, ciljni nadzor na mejnih prehodih (kar so izkoristile številne države, denimo Madžarska, Danska ipd.). Ne pa tudi Slovenija.

Če bi res želeli dokazati, da imamo svojo neodvisno zunanjo politiko, bi se morali bolj ukvarjati s temami, ki jih dobro poznamo. Le tako bi delovali kot zrela država.

Cagavost se je nadaljevala z naivnim zaupanjem v vsemogočnost prava v zvezi z arbitražno odločbo o določitvi meje s Hrvaško in z jeznim cepetanjem o vlaganju tožb zoper Hrvaško, če arbitražne odločbe ne bo spoštovala, čeprav smo mnogi že dolgo pred tem opozarjali, da je mejni spor s Hrvaško rešljiv le s prefinjenim političnim lobiranjem pri pomembnih odločevalcih v Bruslju.

In potem, ko smo od velikega bruseljskega brata dobili elegantno košarico v smislu, naj ne računamo nanje, saj se s tako minorno zadevo, kot je rešitev neke nepomembne meje med dvema balkanskima državicama, ne bodo ukvarjali, so se naši politiki po »cankarjansko« potuhnili in se zadovoljili z nekimi drobtinicami v obliki neoprijemljivih obljub o posredniški pomoči, namesto da bi odločno udarili po mizi in od Junckerja kot šefa evropske komisije, ki je bila boter omenjenega sporazuma, jasno zahtevali, naj preneha s svojo dvolično držo in Hrvaško, ki se očitno norčuje iz vladavine prava in osnovnih načel EU, sankcionira, denimo z odtegnitvijo različnih evropskih političnih ali finančnih privilegijev, kot je to že storila proti Poljski (konkretno sprožitev 7. člena pogodbe o EU zaradi očitnih tveganj resnih kršitev vladavine prava).

Popolnoma neizdelano in neprofesionalno zunanjepolitično nastopanje se je nadaljevalo letos, in sicer v postopku priznanja Palestine, kjer se je Slovenija ponovno osmešila in dokazala, da si preprosto ne upa voditi svoje samostojne zunanje politike.

Kot prvo se samega poseganja v tako občutljivo politično zadevo, kot je priznanje Palestine, sploh ne bi smela lotiti, če predhodno ne bi bila notranje stoodstotno usklajena glede tega, da bo ta postopek izpeljala do konca.

Kot drugo, če smo hoteli v mednarodni skupnosti dokazati, da Slovenija vodi samozavestno in neodvisno zunanjo politiko, za to nismo mogli izbrati slabšega sredstva. Slovenija namreč nikoli ni bila resno politično aktivna pri reševanju izraelsko-palestinskega konflikta – v njem ni nikoli delovala kot pomembnejši dejavnik – denimo kot posrednik, mediator, svetovalec ipd.

Prav tako glede tega vprašanja nikoli ni bila strokovnjak in ni imela nobenih zunanjepolitičnih referenc na to temo. Predstavniki mednarodne skupnosti so zato upravičeno debelo gledali, kaj se tu sploh gremo. In smo znova izpadli neresno, otročje.

Če bi res želeli dokazati, da imamo svojo neodvisno zunanjo politiko, bi se morali bolj ukvarjati s temami, ki jih dobro poznamo. Jasno bi se morali, denimo, opredeliti do tega, ali balkanske države, kandidatke za članstvo v EU, glede na svoje kulturne in civilizacijske vrednote ter običaje sploh spadajo v EU ter kakšne prednosti in slabosti lahko EU pričakuje zaradi njihovega vstopa v integracijo. Če je slabosti več kot prednosti, bi morali to jasno povedati, ne pa špekulirati z nekimi komercialnimi prednostmi, ki bi jih morda lahko zaradi njihovega vstopa v EU pridobili. Le na ta način bi delovali kot zrela država.

Globoko sem prepričan, da lahko tudi majhne, s Slovenijo vsaj po velikosti kolikor toliko primerljive države igrajo še kako pomembno vlogo v mednarodnih odnosih. Nizozemska je, denimo, v zadnjem obdobju le še utrdila svoj primat najbolj liberalne, odprte in tolerantne države na svetu in svoj model uspešno izvaža v svojo soseščino.

Shutterstock

Portugalska je po zaslugi levičarskega finančnega ministra Maria Centena šokirala asketsko nemško kanclerko Angelo Merkel in zloglasno trojko, ko je dokazala, da je mogoče gospodarsko rast in socialni mir doseči brez uporabe sadističnih varčevalnih ukrepov, ki so dokazano uničujoči za blaginjo večine prebivalstva (kar se je jasno videlo že v primeru Grčije). Z javnimi investicijami je tej iberski državi uspelo krepko znižati brezposelnost, zmanjšati deficit in povečati gospodarsko rast – a obenem zvišati plače najrevnejših in tudi pokojnine.

Mimogrede – se spomnite, kako se je naš tedanji finančni minister odzval na globoko krizo, v kateri se je znašla Grčija zaradi prezadolženosti? Leta 2015 je predlagal, verjetno z namenom oportunističnega prilizovanja Bruslju, da država, ki predstavlja zibelko evropske civilizacije, zapusti območje z evrom. Se tako ravna z evropskim partnerjem, ki je v težavah?

Kako preseči ta ponižni »cankarjanski« virus, ki ga v velikih količinah posedujejo naši politiki v komunikaciji v mednarodnih odnosih? Od marsikoga sem slišal, da bi bilo dobro na najodgovornejših mestih v državi imeti kakšne prebrisane Balkance, ki bi imeli zanesljivo več »jajc«, kot pa preštevilne ubogljive »slovenceljske mone«.

A se tudi s tem ne strinjam. Ti ljudje namreč predstavljajo drugo skrajnost. Posedujejo nekakšen »nori« pogum in so nadpovprečno podvrženi kriminalnim praksam, korupciji, notorični lažnivosti in tudi sicer ne razumejo civilizacijsko, humanitarno in pravno naprednejšega zahodnega sveta in njegovega načina življenja. So s povsem »drugega planeta« in lahko, kot je zgodovina že dokazala, povzročijo ogromno škode.

Rešitev vidim v posameznikih, patriotih, ki imajo veliko mednarodnih izkušenj, ki so študirali v tujini, ki znajo razmišljati svetovljansko ter s svojo glavo in obenem ne gojijo prav nobene ponižnosti ali poniglavosti do velikih držav, visokih položajev, kapitalske moči ipd.

Jih ni veliko. A obstajajo. Le poiskati jih je treba.

Boštjan J. Turk, direktor Inštituta za civilno in gospodarsko pravo