Boštjan J. Turk: Diktatura povprečnežev

Naj kar na začetku razčistim glede samega izrazoslovja. Nikakor ne gre mešati pojma zmernost in povprečnost. Prvi nakazuje na zdravi razum. Slovar slovenskega knjižnega jezika zmernega človeka označuje za tistega, ki se drži prave mere, ki ne pretirava, ki ne zastopa skrajnih stališč in nazorov, za povprečnega človeka pa označuje tistega, ki ne presega večine istovrstnega.

Zmernost se vedno pojavlja v zvezi z nečim pozitivnim, povprečnost pa (izvzemši njegov matematični pomen) zelo pogosto v zvezi z nečim negativnim. Zmerni človek deluje kot promotor zdravja, umirjenosti in harmoničnosti, po drugi strani pa je povprečnež povezan z nekritično podrejenostjo veljavnim družbenim normam – torej ne glede na to, ali so te dobre ali slabe. Povprečnež je skrit v čredi. Ne izstopa, ne upa se izstopati, ne želi si izstopati, ne zna izstopati.

V vsaki državi je povprečnežev seveda zelo veliko. Priznati moramo tudi, da jih vsaka družba delno potrebuje. Čudaška posebnost Slovenije pa je, da je tu mediokriteta zapovedana kot družbeni ultimat. Dokazov za to je nešteto. V slovenski družbi mrgoli povprečnežev, ki zasedajo visoke družbene položaje. S povprečnostjo so prežeti stroka, politična elita, gospodarstvo, šolstvo, šport. Slovenci so do izstopajočih posameznikov sicer politično korektni, a v resnici do njih čutijo megalomansko zavist. In prav to je izvor vsega zla.

V številnih profesionalnih poklicih, znanosti, državni upravi in športu mrgoli konformistov in oportunistov – vsi po vrsti so častilci udobne povprečnosti. Poznam primer podjetnika, ki se je za krajši čas zaposlil v državni upravi in poskušal na oddelku, na katerem je delal, povečati učinkovitost zaposlenih birokratov. Trikrat lahko ugibate, kako je končal – z odpovedjo delovnega razmerja iz krivdnega razloga, potem ko je bil predhodno več mesecev žrtev intenzivnega psihičnega nasilja sodelavcev in nadrejenih. Nauk te zgodbe za druge uradnike: da si ne drznete izstopati iz povprečja! V šolstvu poznam primer učitelja, ki se je s svojimi pedagoškimi metodami zgledoval po profesorju Keatingu iz kultnega filma »Dead Poets Society« (izvrstno ga je odigral pokojni Robin Williams), torej z metodami, ki so bile sicer nekonvencionalne in so seveda izstopale iz šolskega pedagoškega povprečja, a je z njimi pritegnil veliko odobravanje učencev. Njegova kratka odisejada se je prav tako končala z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Namesto da bi šola v njem prepoznala pravi biser, so se ustrašili njegove kakovosti! In – jasno – svoje lastne nesposobnosti. Mimogrede – še ne en mesec po odpovedi je dobil službo v tujini.

V zdravstvu imamo nekatere vrhunske zdravnike, ki so zelo cenjeni tako doma kot tudi v tujini, a so zaradi svojega predolgega jezika deležni od svojih nesposobnih šefov kontinuiranega nagajanja in blatenja.

V športu smo imeli nekaj izjemnih, izstopajočih strokovnjakov, ki se lahko dokažejo z vrhunskimi rezultati za zgodovino – denimo Andreo Massija, ki pa se ga je marsikdo iz stroke zaradi njegove iskrenosti bal kot hudič križa. Posledica je, da svojega izjemnega znanja slovenski smučariji ne ponuja več v taki meri, kot bi ga lahko.

Nobena posebnost niso politiki. Z redkimi izjemami (kot je bil pokojni vizionar dr. Drnovšek) v naši politiki na položajih že desetletja vedrijo številni oportunisti, politikanti in karieristi.

Dokaz za to je, da se nihče od njih zaradi bojazni pred izgubo lastnega (političnega in fizičnega) udobja ne upa resno lotiti katerega izmed nosilnih, a nefunkcionalnih državnih sistemov, kot so zdravstvo, pravosodje ali NLB. Taisti ljudje nam v tujini pogosto delajo sramoto s svojo poniglavo in nesamozavestno držo, ki jo gojijo v pogovorih z vplivnimi evropskimi ali svetovnimi politiki.

Povprečniška diktatura se zelo dobro zrcali tudi v vsakodanjem življenju navadnih Slovencev. Če se, denimo, v centru Ljubljane sprehajate z nasmeškom na obrazu in mimoidočega tudi prijazno pozdravite, ker ste enostavno dobre volje, vam bo ta v najboljšem primeru »po kranjsko« sumničavo ozdravil, v najslabšem pa boste deležni njegovega odkritega sovražnega pogleda. Češ, dragi sodržavljan, s kakšno pravico se pa ti veseliš življenja, če pa sem jaz slabe volje, ker me življenje tepe, ker sem neuspešen, ker ne znam, ker sem žrtev, ali ker – pač hočem biti slabe volje!

Takim ljudem izstopajoči zadovoljni človek pomeni nevarnost, saj na neki perverzen način ogroža njihovo »udobno« mizernost.

No, in zdaj prehajam k bistvu problema: prav ta škodoželjna odzivnost povprečnežev na nekaj boljšega, kakovostnejšega, izvirnejšega ali – če želite – tudi na nekaj bolj ekscesnega – deluje kot nekakšen morilski virus na duševno zdravje slovenske družbe kot celote.

Podjetnik se je za krajši čas zaposlil v državni upravi. Poskušal je povečati učinkovitost zaposlenih birokratov. Končal je z odpovedjo delovnega razmerja iz krivdnega razloga. Prej pa je bil več mesecev žrtev intenzivnega psihičnega nasilja sodelavcev in nadrejenih… Da si ne drznete izstopati iz povprečja!

Zakaj? Prav ta nepregledna množica ljudi, ki se po »cankarjansko« kopa v lastnem labirintu negativnosti je pomemben vzrok za to, da Slovenija ni še precej uspešnejša država, kot trenutno je.

In prav zaradi te povprečniške diktature lahko pri nas uspevajo številni privoščljivi birokrati, spletkarski zdravniki, hudobni sindikalisti, nazadnjaški ravnatelji, pikolovski inšpektorji, zagrenjeni sosedi in podobni. Njihovo življenjsko poslanstvo je, da se tistim, ki jim gre dobro, postavi čim več polen pod noge.

Problem vse te velike množice nezadovoljnežev je večinoma psihološkega izvora. Ko tak človek sreča nekoga, ki izžareva zadovoljstvo, uspeh, dobro energijo in podobno, se v njemu sprožijo povsem napačni – zavistni psihološki procesi, ki so delno pogojeni z dedno zasnovo, delno z družinsko vzgojo, delno pa kar s slovenskim »cankarjanskim« značajem.

In začne z raznimi luzerskimi nagajanji: ga šikanira, onemogoča na delovnem mestu, slabo ocenjuje v šoli, prijavlja inšpekcijam, vlaga kazenske ovadbe, reže gume na avtomobilu, zastruplja rastline na njegovi parceli.

A to je skoraj vedno »mission impossible«. Zadovoljni in uspešni posamezniki imajo namreč ponavadi močan in trden značaj in lahko napade takih ljudi brez posebnih težav odbijejo. In celo več: dobijo celo dodaten motiv za to, da postanejo še boljši in še uspešnejši.

Zato bi morali slabo misleči posamezniki končno spregledati, da taka škodoželjna pot ne vodi nikamor in se namesto tega raje podati na pot lastne osebnostne rasti.

In to je prav zares edina prava pot.

Boštjan J. Turk, direktor Inštituta za civilno in gospodarsko pravo