Boštjan J. Turk: Denarna bolezen

S cenenimi materialisti, snobi, je težko delati. Obnašajo se namreč kot voli. So slepi za marsikaj, kar bi morali videti, in gluhi za marsikaj, kar bi morali slišati. Da bi razumeli njihov način razmišljanja, pa je treba malo pokukati v njihove možgane. Da bi ti materialisti lažje funkcionirali s svojo ubogo religijo, so v svoj miselni proces uvedli očitno delujoči mehanizem samoprevare – prepričali so se namreč, da je vse, kar drugi slabega govorijo o njih ali o njihovih vrednotah na splošno, le posledica zavisti.
Da, tako preprosto si to predstavljajo.

Denaroljubci povzročajo velike probleme v družbi, so krivci za povečanje revščine in kriminala in ogrožajo ekološko ravnovesje v svoji okolici.

Kar je neskončno smešno, saj ljudje, ki ne verjamejo v to, da je njihova religija kakršenkoli odgovor na iskanje tistega, kar v življenju res šteje, torej človekove sreče, niso na isti valovni dolžini z njimi in si ne želijo, da bi bili. Ne primerjajo se z njimi, ne tekmujejo z njimi in nočejo biti del njihovega omejenega in dolgočasnega sveta. Funkcionirajo v drugi orbiti.
Argument zavisti torej odpade. Če kaj, jih moti to, da ti denaroljubci povzročajo velike probleme v družbi, so krivci za povečanje revščine in kriminala in ogrožajo ekološko ravnovesje v svoji okolici.    
Ker so torej materialisti prepričani, da so posrkali vso pamet tega sveta in da se vse vrti okrog zavisti, je treba k njim pristopiti drugače. Treba jih je denimo spomniti, kako živijo in razmišljajo nekateri »njihovi« ljudje – materialistični guruji,superbogataši, denarna božanstva par excellence. 

Denimo Warren Buffett, tretji najbogatejši zemljan na Forbesovi lestvici. Zanj si verjetno ne bodo mislili, da jim zavida?
No, gospod Buffett živi razmeroma skromno v 60 let stari hiši, ki jo je kupil za nekaj več kot 30.000 dolarjev. Poleg tega je v malo manj kot dvajsetih letih v dobrodelne namene namenil 46 milijard dolarjev! To pa je pravi frajer, kajne?
Buffett še zdaleč ni osamljen primer. Za številne bajno bogate namreč velja, da imajo zelo inteligenten odnos do denarja, saj so se naučili, da njegovo kopičenje ne vodi nikamor in jih dela čedalje bolj nesrečne. Zato so raje stopili na višjo točko osebnostnega razvoja in se namesto z nadaljnjim nesmiselnim zbiranjem cekinov raje ukvarjajo z večjimi stvarmi. So dobrodelni, berejo vrhunsko literaturo, raziskujejo duhovnost, odkrivajo nova obzorja, osrečujejo druge.

Pixabay

Veliki finančni guruji dobro vedo, kaj delajo. Ker so nedvomno izvrstno obveščeni, jim niso ušle informacije o najnovejših znanstvenih odkritjih, ki za neutrudne ljubitelje denarja niso najbolj obetavna, saj tudi uradno dokazujejo, da trmasto pehanje za denarjem zanesljivo vodi v izgubo zdravja in sreče.
Dr. Roger Henderson, vodilni britanski strokovnjak za duševno zdravje, je že pred več kot desetimi leti identificiral tako imenovano denarno bolezen (money sickness syndrom, MSS).
Henderson in drugi strokovnjaki so ugotovili, da gre za resno duševno obolenje, za katerim trpijo tisti, ki so preobremenjeni z razmišljanjem o denarju. Pojavlja se po vsem svetu, najbolj ogrožena vrsta pa so »top« menedžerji. Obolenje pomeni veliko tveganje za razvoj več nevarnih bolezni in tudi za prezgodnjo smrt.
Znanstveniki so na podlagi raziskav, izvedenih v Veliki Britaniji, prišli do šokantnih ugotovitev. Kar 90 odstotkov odraslih prebivalcev Otoka izkazuje nekatere psihološke simptome (stres, blage oblike depresije), ki so posledica pretiranega razmišljanja o denarju. Kar 21 odstotkov menedžerjev stalno razmišlja (le) o denarju, kar močno vpliva na njihovo ne samo mentalno, ampak tudi fizično zdravje. Denarna bolezen britanski proračun vsako leto olajša za skoraj 4 milijarde funtov, zaradi bolniške odsotnosti, zdravljenja, antidepresivov, drog itd., medtem ko petina zaposlenih zaradi te bolezni zapade v kronični alkoholizem.
Gremo naprej. Raziskovalec na ugledni univerzi Princeton in Nobelov nagrajenec Daniel Kahneman je znanstveno dokazal, da denar ne prinaša sreče. Med drugim je ugotovil, da ima povišanje plače le minimalen vpliv na človekovo zadovoljstvo v življenju. Ugotovil je tudi, da ni nikakršne povezave med povečanjem bruto domačega proizvoda v določeni državi in dobrim počutjem posameznika v tej državi.
S tem bi lahko pojasnili, zakaj imajo številne najbogatejše države na svetu obenem tudi najvišje stopnje samomorilnosti (Japonska, Južna Koreja, Avstrija, Belgija, če jih navedem le nekaj).

Poleg tega je Kahneman ugotovil, da obstaja dokazljivo premo sorazmerje med bogastvom in negativnimi emocijami. Kolikor bolj bogat je človek, toliko bolj negativnih čustev izkazuje. S tem si verjetno lahko razložimo, zakaj se kronični materialisti, ki jih srečujemo v vsakdanjem življenju, skoraj nikoli ne smejijo in na obrazu kažejo konstantno nezadovoljstvo.
Še več. Študija ugledne kalifornijske univerze Berkeley je zdaj tudi znanstveno potrdila, da nas denar oziroma nezdrav odnos do njega dela nesrečne. Torej ne le, da nas ne dela srečnih – dela nas nesrečne. 
Amatersko povezovanje denarja in sreče je torej velika zmota. Vse to dobro ve najsrečnejši človek na svetu – tibetanski budist francoskega rodu Matthieu Ricard. Da je res najsrečnejši človek na svetu, so ugotovil nevroznanstveniki iz Wisconsina v ZDA, ki so 12 let spremljali njegove možgane, medtem ko je meditiral.
Toda za trajno srečo vam ni treba postati Ricard. Ni vam treba zapustiti svoje zahodnjaške žene ali moža in zahodnjaškega načina življenja, odpotovati v Tibet in postati duhovnik. Ricardov nasvet? Vsak dan pozitivno razmišljajte in prenehajte vseskozi razmišljati le v smislu »jaz, jaz, jaz, moje, moje, moje«.
Osrečujte druge in osrečili boste tudi sebe. Preprosta, a dokazano delujoča formula.