Boštjan J. Turk: Denar kot drugorazredna tema

Denar kot drugorazredna tema? Verjamem, da se ob takšni oznaki kakšni bankirji, tajkuni in drugi oboževalci denarnega božanstva soočajo s hudimi želodčnimi težavami, saj ta prizadene sam smisel njihove eksistence. No, tisti bolj razsvetljeni ljudje, ki dobro vemo, kakšna je že od pamtiveka hierarhija najpomembnejših življenjskih vrednot, pa smo do takšnih oznak seveda povsem hladni in neprizadeti.

A tokrat ne bom pisal o hierarhiji vrednot, ampak o psihologij denarja. O denarni taktiki in o zvitosti, ko pogovor (bodisi v družinskih bodisi v poslovnih) odnosih nanese na denar, o nevroloških in seksualnih impulzih, ki jih povzroča, o pomembnosti igranja prefinjene igre in o obrazih pokra.

Naj začnem takole: Verjetno se vsi strinjamo, da čedne gospodične za moški del populacije res postanejo zanimive šele takrat, ko delujejo rahlo nedostopno. Ne povsem nedostopno, ampak rahlo nedostopno. Šele tedaj nam namreč moškim začne delovati lovski nagon v vsej svoji intenzivnosti. Vsaj pri veliki večini je tako.

Pri denarnih temah je pomembna tudi igra, blef. Na osebo, ki zna dobro igrati, ki zna ohraniti mirno kri in ki zna tudi dobro skriti svoje občutke, ko beseda nanese na denar, se ta mnogo raje lepi.

Prav tako se verjetno vsi strinjamo, da moški pri damah vzbudimo zanimanje šele tedaj, ko delujemo rahlo nezainteresirano, nedostopno, flegmatično, kot da nam je povsem vseeno, ali se bo kaj zgodilo ali ne.

Hočeš nočeš, ampak tako očitno delujemo na nezavedni ravni. Interes za »plen« se nam poveča premo sorazmerno z njegovo nedostopnostjo, izmuzljivostjo. Verjetno je to sestavni del človekove DNK, katere procesiranja ni uspelo zajeziti še tako intenzivnim družbenim zapovedim in terapijam.

No, tudi denarno psihologijo poganjajo povsem identični mehanizmi. Naj se sliši še tako kruto, ampak osebe, ki imajo hladnokrven, nekoliko vzvišen odnos do denarja, imajo nesporno mnogo več možnosti, da ga bodo tudi zaslužili. Prav tako imajo več možnosti, da bodo dobili službo, za katero se potegujejo, da bodo lahko najeli bančni kredit, ki ga potrebujejo, da bodo sklenili kakršenkoli dober posel.

Naj omenim kar naš primer: ko, denimo, pravnice ali pravniki oziroma študentke ali študenti kandidirajo za opravljanje dela pri našem inštitutu, sam običajno izberem tiste, ki prepričljivo poudarjajo, da jih najbolj zanima pridobivanje novih znanj in izkušenj, najmanj šans pa imajo tisti, ki se jim barva obraza začne intenzivno spreminjati, ko debata nanese na – evrčke. Čeprav seveda vsi vemo, da se tudi prvi zanimajo za evrčke. A znajo to izpeljati na spretnejši način.

Zanimivo, kajne, kako delujemo ljudje? Dejansko je v ozadju prefinjena psihologija. Oseba, ki nujno, hitro, »krvoločno« želi priti do denarja, se do osebe, ki ima denar, običajno obnaša neprijetno, živčno, agresivno ali pa celo pretirano ponižno.

Reuters

To pa seveda pri tistem, ki razpolaga z denarjem, ki ponuja delovno mesto, ki je na takem ali drugačnem položaju ipd., povzroči nelagodne občutke. Če k temu dodam še to, da nihče izmed nas, ki se znajdemo na šefovskih položajih, ni povsem imun za gospodovalne impulze, se zlahka zgodi, da oseba, ki je do nas pretirano servilna, pri nas popolnoma izgubi spoštovanje, pa čeprav je njena servilnost morda le izraz stiske. Nekaterim se morda le zasmili, pri drugih pa povsem pogori.

Ravno nasprotno je pri tistih, ki so do denarja simpatično vzvišeni. In bodimo pošteni – če si tako vzvišenost sploh lahko privoščijo (če imajo, denimo, dovolj visok življenjski standard ali pa denarja enostavno ne potrebujejo oziroma ga ne marajo).

Če si jo lahko, pa običajno vselej zmagajo. Statistika namreč dokazuje, da imajo precej več možnosti za sklenitev določenega posla tisti, ki so do takšnega posla enostavno flegmatični, indiferentni. Ne potrebujejo ga nujno. Se le malo igrajo. Če ga ne bodo dobili – OK, ne bo konec sveta, če pa ga bodo, pa toliko bolje.

Bodisi da sklepajo pomembno pogodbo, bodisi da se s starši pogovarjajo za pridobitev pomembnega družinskega premoženja, ali pa če pri banki najemajo kredit, ki ga ne potrebujejo nujno. Njihov krvni pritisk se v vseh primerih komaj kaj spreminja, raven stresnih hormonov je v običajnih okvirih, njihov nastop je sproščen, stresajo šale in dejansko se jim – fučka za vse.

Nesporna formula za uspeh, za obojestransko zmago. Pri denarnih temah je – pa če nam je to všeč ali ne – pomembna tudi igra, blef, dobro naučen »poker face«. Na osebo, ki zna dobro igrati, ki zna ohraniti mirno kri in ki zna tudi dobro skriti svoje občutke, ko beseda nanese na denar, se ta mnogo raje lepi. In še več, takšna poza jih baje dela celo privlačnejše za nasprotni spol.

A kako postati denarno vzvišen? Argument, da si to precej lažje privoščijo posamezniki iz premožnejših družin, kot pa, denimo, matere samohranilke, ki se skupaj s svojim otrokom dobesedno borijo za preživetje, je absolutno upravičen. Te osebe so namreč že zdavnaj izgubile osnovno samospoštovanje in za različne denarne igrice, blefiranja in pokrske obraze preprosto nimajo niti znanja niti energije.

Za te zadnje bi morala odločno poskrbeti socialna država in jih nikakor ne bi smela prepuščati sadističnim delodajalcem, pohlepnim bankirjem in ilegalnim oderuhom. Zvišanje socialne pomoči za dobrih 80 evrov, ki jih je finančno najbolj ogroženim skupinam pred kratkim priborila stranka Levica, je sicer nekaj, a še zdaleč ne dovolj za dolgoročno rešitev njihovega mizernega socialnega položaja.

Za opaznejše spremembe na tem področju pa bo treba spremeniti predvsem mentaliteto tistih, ki do revežev, do brezposelnih in na sploh do tistih, ki jim v življenju ni uspelo, gojijo krut prezir in jim je povsem vseeno, če bi od vsega hudega kar umrli.

Prav ta malomeščanska darvinistična mentaliteta, ki je lastna različnim intelektualno omejenim in duhovno podhranjenim posameznikom, je v resnici tista, ki najbolj ogroža obstoj socialne države.

In bojim se, da je ne manjka niti med zaposlenimi v javnih službah, ki se ukvarjajo prav z denarno pomočjo socialno šibkim. Grozljivo.

Boštjan J. Turk, direktor Inštituta za civilno in gospodarsko pravo