Boštjan J. Turk: Denar in »cojones«

Naj začnem s provokativno mislijo. Dejstvo je, da živimo v zelo dolgočasnem obdobju. Dolgočasnem – »what«? Že vidim, kako številni bralci zmajujete z glavo, kakšno lovsko je pa zdajle tale Turk ustrelil.

Ampak, ja, trdno in samozavestno trdim, da živimo v dolgočasnem obdobju.

Naj dokažem to tezo: pa pojdimo na kratek, res kratek, sprehod po novejši zgodovini. Le predstavljamo si lahko izjemen adrenalin, ki so ga doživljala evropska ljudstva konec 18. stoletja, v obdobju francoske revolucije – ob fantastični prelomnici v človeški zgodovini: vzpon meščanstva, ki je postavilo temelje poznejšim sistemom parlamentarne demokracije, uveljavitev povsem novih načel, ki so ljudem vsaj v teoriji ponujala enake možnosti za življenje in uspeh; svoboda govora, tiska, človeške vesti, enakost pred zakonom, zaščita zasebne lastnine, izjemen razvoj človekovih pravic.

Jure Eržen

Naprej. Dvajseto stoletje. Prvič v zgodovini nastanek globalne mednarodne organizacije, katere namen je bil zagotavljanje kolektivne varnosti – Društva narodov in potem leta 1945 prve res vplivne mednarodne organizacije, katere članice so skoraj vse države sveta – OZN. Predstavljajmo si evforično razpoloženje ljudstev sveta v tem obdobju. Po drugi svetovni vojni smo bili potem priča nadaljevanju procesov dekolonizacije – čeprav so imeli ti tudi svojo temno plat, so vendarle zelo velikemu številu prebivalcev prinesli formalno samostojnost – svobodo.

Istočasno se je v številnih svetovnih državah uveljavil socializem. Ne da bi se želel spuščati v razglabljanja o njegovih pozitivnih in negativnih straneh, te seveda nedvomno obstajajo, je bila socialistična revolucija vendarle spet nekaj izjemnega – predvsem v smislu razvoja humanističnih idej in zagotovitve zaposlitve ter brezplačnega zdravstva in šolstva za vse – si zdaj lahko zamislimo, kaj vsaj približno podobnega temu?

Potem se je Slovenija leta 1991 osamosvojila. Revolucionarni duh nas Slovencev v tistemu obdobju je bil brez precedensa. Marsikdo med nami je bil pripravljen dati življenje za lastno državo ali pa se v težkih razmerah bojevati za njeno svobodo. Državljani so se zavedali, da so v igri velike, res pomembne stvari. Kapital je bil drugorazredna, kaj drugorazredna, tretjerazredna tema.

No, pa danes? Čeprav – zgodovinsko gledano – živimo v obdobju nepredstavljivega miru, izjemne ekonomske blaginje in silno zavarovanih državljanskih pravic, smo se po drugi strani pripravljeni stepsti ali pobiti zaradi tako smešno banalnih reči, kot je, denimo, položaj v Družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB) ali pa stolček v upravnem odboru kakšne večje banke ali zavarovalnice. Če se danes najde kdo, ki je za državo karkoli pripravljen narediti brezplačno – denimo iz patriotskih nazorov – ga ima večina za resnega kandidata za psihiatrično ustanovo.

Ja, tako patetični smo postali.

Nasprotno, tisti, ki, najpogosteje zaradi »lezenja v rit« različnim vplivnim lobijem in politikom pridobijo kakšne pomembne državne posle, državi za svoje »fantastično strokovno znanje«, navadno izdajajo račune v višini več deset tisoč ali več sto tisoč evrov, tudi milijoni niso redkost. Svojo ceno pa utemeljujejo z neskončno genialnostjo svojih storitev, ki jo navadno razumejo le oni sami.

Človek se potem resno vpraša, ali so tisti na državni strani, ki vse to plačujejo samo tako neskončno naivni (če uporabim zelo, zelo nežen izraz) ali gre v ozadju stare, dobre koruptivne posle, po načelu kroženja dvosmernega kroženja denarja.

Pogovori o denarju, o kapitalu, o prevzemih, o parkiranju delnic in podobno, ki se jih zdrav človek običajno loti z uravnoteženo profesionalnostjo, kot »business as usual« pač, so v marsikaterih krogih postali vrhunec adrenalina.

Kot da bi se pridružili silam OZN v Siriji ali v Južnem Sudanu ali pa kot da bi se s kajakom spuščali po smrtonosnih ingaških brzicah v Kongu ali dosegali hitrostne rekorde med vožnjo po osupljivo divji cesti med Marakešom in Ourzazatom v Maroku.

A oni raje parkirajo delnice. No, vidite, tudi zato trdim, da živimo v dolgočasnem obdobju.

Čemu pripisati tak padec ambicij glede človekovih življenjskih ciljev, hotenj, hrepenenj? Poleg objektivnih okoliščin (obdobje relativnega miru, varnosti, blaginje in podobnega, ki marsikoga uspava) mislim, da velik delež krivde za to nosijo potomci babyboom generacije, to pa so predstavniki naše generacije, rojeni v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Sociologi mi bodo verjetno pritrdili, če bom rekel, da gre za zelo scrkljano generacijo maminih in očkovih sinčkov (vsa čast nekaterim izjemam), ki so jim mamice in očiji nekje v devetdesetih letih veselo kupovali stanovanja in avtomobile, nekaterim še bolj razvajenim pa celo sedeže v upravnih odborih ali nadzornih svetih podjetij. Na vse drugo, kar res šteje, pa so večinoma pozabili.

Hkrati s pomanjkljivo starševsko vzgojo, je enako destruktivno deloval tudi šolski sistem. Ta je, namesto da bi obdržal svoja zdrava jedra iz socialističnega obdobja (močan idealizem, tovarištvo, spoštovanje pedagoške avtoritete, altruizem), sam sebe podrl in se na novo vzpostavil v obliki nekakšne servisne službe neoliberalne ekonomije. Prepreden s številnimi povprečnimi učitelji, ki so svojo (individualno in ustvarjalno) dušo brez posebnega odpora prodali sistemu, v zameno za »varno zaposlitev« na že tako ali tako humanistično impotentno generacijo seveda ni mogel delovati pozitivno.

Jure Eržen

Kaj torej potrebujemo, da se bomo vsaj malo izvili iz peklenskega kroga, v katerem se v številnih krogih in družinah skoraj vsi pogovori vrtijo samo še o dolgočasnem denarju? Da bomo obudili tiste vrednote, ki v življenju res nekaj štejejo, ki posameznika delajo srečnega?

Brezčasni Hemingway je za to uporabljal sijajen španski izraz – »cojones« – jajca. Potrebujemo ljudi z jajci, in to na vseh izpostavljenih položajih – političnih, gospodarskih, športnih, šolskih, pravniških, novinarskih.

Potrebujemo ministre, ki bodo jasno povedali, da je spodbujanje bolestne tekmovalnosti v osnovnih šolah abotno ravnanje in da več šteje trdno prijateljstvo in pomoč med sošolci, potrebujemo gospodarske in finančne ministre, ki bodo jasno in nedvoumno povedali, da ne bodo tolerirali nobenih tajkunskih izkoriščanj delovne sile in da bodo prav vsi poskusi tovrstnega izkoriščanja podvrženi kazenskim postopkom, potrebujemo pravne strokovnjake, ki bodo v primerih, ko je v igri nacionalni interes, pripravljeni brez vsakršnega oklevanja napisati kakšno pravno mnenje za državo tudi brezplačno, potrebujemo odvetnike, pravnike, zdravnike, psihologe, trgovce, obrtnike, ki bodo ne enkrat na leto, ampak vsaj enkrat na mesec brezplačno svetovali, pomagali, prodajali ali kaj postorili revnim in bolnim.

No, o takih ljudeh bomo pa res lahko rekli, da so polnokrvni, da imajo »cojones«.

Boštjan J. Turk, direktor Inštituta za civilno in gospodarsko pravo