Bolniki sodobnega časa – finančni džankiji

»Time is what we want most, but what we use worst«; (čas je tisto, kar si najbolj želimo, a kar najslabše uporabljamo) – William Penn, nekdanji ameriški pisatelj, ustanovitelj ameriške zvezne države Pensilvanije.
Fotografija: Patetično, kajne?  FOTO: Shutterstock
Odpri galerijo
Patetično, kajne?  FOTO: Shutterstock

Prav vsi – ponavljam – prav vsi tajkuni, psihopatološki materialisti in ostali finančni džankiji, bi si morali ogledati drugi del filma Wall Street, s kom drugim kot z Michaelom Douglasom v glavni vlogi. Morda, ampak res morda, bi jim šele potem »kapnilo«, kaj v tem življenju resnično šteje.
 
V eni izmed sekvenc tega filma se zgodi prizor, ki je milijonom in milijonom kapitalistov, neoliberalcev, japijev, hohštaplerjev, tajkunov in podobnih po vsem svetu porušil tla pod nogami, ki jim je uničil religijo in pahnil v globoko depresijo.
 
No, in kaj se zgodi v tej sekvenci? V njej Gordon Gekko (igra ga Douglas), ultra bogataš, vrhunski borzni mešetar, in pravnomočno obsojeni goljuf svojemu zetu pove, da je končno spoznal, da denar ni najpomembnejša vrednota v njegovem življenju, ampak, da je to čas.


Najbolj pomenljivo je, da to kapitalistom pove samo božanstvo vsega materialnega in pohlepnega, njihov bog, guru, zgled, idol. To boli. To je podobno, kot, če bi papež Frančišek stotine milijonom vernikov po svetu povedal, da v resnici dvomi, da Bog obstaja, ali pa, da bi Lionel Messi mladimi perspektivnim nogometašem povedal, da naj – če se želijo v življenju fino imeti – raje hodijo v šolo, kot pa, da trenirajo fuzbal.
 
Posledice takih izjav bi lahko imele moč tektonskih premikov. Verjetno bi dolgoročno premešale cerkvena razmerja po svetu, morda bi povzročile novo seksualno revolucijo, če ne celo nove serije verskih vojn, nogomet pa ne bi bil več najbolj pomembna postranska stvar na svetu.
 
Wall street. FOTO: Shutterstock
Wall street. FOTO: Shutterstock
Eden izmed najbolj butastih »naukov«, ki se je prijel v finančnih krogih je ta, da je čas denar. Ne vem iz katere zakladnice nebuloz so njeni avtorji potegnili to »modrost«, ki nasprotuje vsaki zdravi logiki in je milo rečeno slaboumna.
 
Če namreč ta nauk malo razceframo na koščke, ugotovimo, da njegovi avtorji izhajajo iz predpostavke, da je služenje denarja najboljši možen način porabe časa.
 
To ni raziskovanje goril v pragozdovih Konga, ali plavanje v turkiznih barvah Atlantskega oceana na Zelenortskem otočju, niti ne potapljanje na Gubalu v Rdečem morju, niti ne izlet mlade družine v živalski vrt, niti ne strastno nedeljsko ljubimkanje z ljubeznijo svojega življenja, niti ne ogled enega izmed velemojstrskih filmov Christopherja Nolana, niti ne sodelovanje pri izdelavi revolucionarnega zdravila.
 
Ne, nič od tega. Vse to je potrata časa. Zapravljanje denarja. Greh… Tako so bili vse do Gekkove izjave, ki jim je podrla svet, prepričani zaljubljenci v denar.           


To pa še ni vse. Avtorji veleumne izjave o tem, da je čas denar, so izhajali iz predpostavke, da posilstvo nad časom v obliki ekscesnega služenja denarja prinaša le bogastvo, ne pa obenem tudi poškodovanja številnih drugih (bistveno pomembnejših) dobrin. Recimo izgubo zdravja, uničen zakon, nesrečne otroke, izgubo svobode. In nedvomno vse to prinaša.
 
Menite, da je naključje, da se toliko tajkunov v srednjih in v starejših letih, finančnih džankijev, bori s številnimi težkimi boleznimi, ali pa so na koki, o čemer čivkajo že ptičice siničke? To pa zato, da sploh lahko preživijo ob vsemu sranju, ki so ga povzročili drugim. Najpogosteje svojim najbližjim.
 
Patetično, kajne?   
 
In še o nečem fantazirajo veleumni avtorji nauka o času, ki je denar. Namreč o tem, da bomo denar služili kar večno. Pa ga ne bomo. Enkrat jih bomo vsi imeli 80 ali 90. In tedaj nam za silne milijone, tudi, če jih bomo imeli, ne bo več kaj dosti mar. Nam pa bo še kako mar za zdravje, in za čas, ki smo ga v življenju izpolnjeno in uživaško preživeli.
 
To je želel povedati Gekko spreobrnjeni. In prekleto prav je imel.

Več iz rubrike