Bodimo škorci!

Tolstoj je v svojem delu Vojna in mir opisal, kako se je Napoleonova okupacijska vojska porazgubila v Moskvi, kot da bi jo moskovske ulice posrkale vase. Pogubila jih je skušnjava. »Možje, ki so še pred nedavnim predstavljali vojaško silo, so se raztepli po zapuščenem in premožnem mestu, bogato založenem z dobrinami in razkošjem.« Vojsko je torej premamil luksuz, sla po užitku. Brez uvida v prihodnost. To jih je pogubilo. Pa lahko razkošje ali luksuz pogubi tudi nas? Namreč, danes lahko rečemo, da živimo v luksuznem času. Gospodarstva cvetijo, svetovni BDP bo zrasel za 3,7 odstotka, brezposelnost v EU je bila septembra najnižja v zadnjih 18 letih, zaupanje v gospodarstvo ostaja veliko in podjetja ne poročajo več, da bi imela težave s financiranjem, kot je bilo splošno sprejeto dejstvo še pred nekaj leti.

Voranc Vogel

Na prvi pogled ne bi moglo biti lepše, zapiše kolega Jan Bratanič. A pri tem (žal) hitro opozori na globalni dolg, ki se je povzpel na najvišjo raven v zgodovini. Podjetja in države so v desetih letih skoraj podvojili svojo zadolženost in nič ne kaže, da se nameravajo ustaviti. Sicer nikakor ne želim kvariti »zabave«, saj je luksuz navsezadnje estetsko ugodje, ki poganja naša zavedanja, da moramo življenje ne le živeti, ampak ga tudi uživati. Še več: vem, da brez hrepenenja po lepem ne bi bilo ne Benetk ne Pariza. A obenem se tudi zavedam, da je vsake zabave enkrat konec. Povedano drugače: kmalu lahko poči 250 bilijonov dolarjev velik dolžniški balon, in če oziroma ko se to zgodi, je koristno vedeti, da luksuz ni, kot je nekoč dejala vodja pariške veleblagovnice Printemps, zlata kopalna kad z diamantnimi pipami, torej, ni merljiv v dolarjih, ampak je merljiv kvečjemu v podrobnostih. In med slednjimi, ki bi jim lahko rekli civilizacijska obveza, je gotovo minimalna plača oziroma vprašanje vrednosti delovne sile.

Pred dobrimi 20 leti je Nobelov nagrajenec za ekonomijo James Buchanan dejal, da »tako kot noben fizik ne bo nikdar trdil, da voda teče po hribu navzgor, tudi noben resen ekonomist ne bo trdil, da zvišanje minimalne plače spodbuja zaposlovanje«. V takratnem času je njegova izjava sprožila oboje, aplavz in ogorčenje. In enako bi se zgodilo dandanes, pa naj bo to na Kapitolskem griču, v državah Evropske unije ali doma. Zato je to pereče vprašanje, ki sproža verižne reakcije v vseh porah našega življenja, treba zelo resno proučiti in ga pravilno razumeti. In ne le to: ker smo sredi zelo žive pobude o januarskem zvišanju minimalne plače na 667 evrov, je morda koristno spomniti tudi na to – na nedavni trilaterali v Ljubljani smo slišali, da peščica največjih bogatašev globalno revščino vse bolj razume in doživlja kot eno največjih groženj njihovemu obstanku (beri: stabilnosti družbenega reda) – in to, da rast plač prehiteva našo gospodarsko učinkovitost, kar se najbolj pokaže v krizah in ima kar epohalne učinke na družbo. Zatorej, morda bi bilo dobro upoštevati nasvet naše sogovornice Diane Russo, ki prav danes predava na konferenci Agile Slovenia v Ljubljani. Stavi na prožnost in pravi: »Vsi škorci letijo z enako hitrostjo, držijo se blizu sosedov in vsi spremenijo smer kot eden, ko zaznajo nevarnost ali oviro na poti.«

Torej, ničesar se nam ni treba bati, samo opazovati moramo, okoliščine pravilno razumeti in se nanje ustrezno odzvati.

Šifra: simple is the best*
Prevod: preprosto je najboljše