»New age« ločnice med prostim in delovnim časom
Sredi vročinskega vala sedim v naravni senci mediteranskega rastja. Podoba je že prav kičasta, a resnična. Na peščeni plaži pijem ohlajeno bevando in pišem. Za časopis. Tako rekoč sem v službi, ki ima danes pogled na morje. Z vsako nadaljnjo tipko na svoj prenosni računalnik sem vse bolj prepričana, da sem v sanjski (!) službi med letnim dopustom.
Odpri galerijo
Jure Eržen
Že davno tega sem opravila z »new age« tezami o nujnih ločnicah med prostim in delovnim časom, osmislila svoj čas in si postavila le eno pravilo: ravnotežje. Dan mora imeti več barv, več zgodb, več malih zmag in navsezadnje tudi več malih porazov ...
Priznam, da sem pred leti pod težo vseh v medijih zapisanih izkušnjah o izgorelosti in podobnih rečeh skoraj že klecnila in si kar sama diagnosticirala prenekatero bolezen sodobnega časa. Bila sem kot bruc na medicinski fakulteti, ki ima iz tedna v teden (pač glede na snov, ki jo obravnavajo) novo smrtonosno bolezen. Ko sem o tem spregovorila, sem ugotovila, da pri utesnjujočih občutkih sploh nisem osamljena. Več takšnih nas je bilo, ki smo v znak spoštovanja strokovnih nasvetov začeli živeti po pravilih. Ki sploh niso bila nam lastna. Kakšna neumnost! Kakšna odsotnost kritične distance do vsega, kar nam je prišlo »pod roko«!
Kakšna izguba samozavesti, šestega čuta in kmečke pameti! Da ne bo pomote, z vso resnostjo je treba urgirati ob znakih psihofizičnega nokavta, a še preden ta useka, je koristno racionalno začeti upravljati sebe in svoj čas. A zato je nujno treba imeti posluh. To velja predvsem za tiste, ki postavljajo pravila. Recimo vodstvo Microsofta Slovenija pri uresničevanju večje učinkovitosti zaposlenih že premika meje, saj svojim zaposlenim dovoljuje, da je njihova pisarna lahko kjerkoli, kjer je le na voljo brezžična povezava – tudi v kavarni ali v letalu 10.000 metrov nad zemljo, pri čemer mora veljati le eno, to je opravljeno delo.
Dobro in hitro. Ali kot je v Svetu kapitala, ki ga izdajamo v razmahu dopustov in temperaturnih rekordov, dejal doktor agronomije Jan Bizjak: »Rast, rast, rast; če je prevelika in prehitra, tudi v naravi prinese zgolj bolezni, škodljivce in nezmožnost prestati ujmo. Narava nas marsikaj uči: ključno je ravnovesje!«
Seveda, sploh če konec koncev želimo doseči tisto, kar v življenju res šteje. In to niti približno ni denar, je dejal Gordon Gekko v kultnem filmu Wall Street 2, ampak še enkrat in ponovno čas, ki ga še imamo pred seboj. In blagodejna senca.
Priznam, da sem pred leti pod težo vseh v medijih zapisanih izkušnjah o izgorelosti in podobnih rečeh skoraj že klecnila in si kar sama diagnosticirala prenekatero bolezen sodobnega časa. Bila sem kot bruc na medicinski fakulteti, ki ima iz tedna v teden (pač glede na snov, ki jo obravnavajo) novo smrtonosno bolezen. Ko sem o tem spregovorila, sem ugotovila, da pri utesnjujočih občutkih sploh nisem osamljena. Več takšnih nas je bilo, ki smo v znak spoštovanja strokovnih nasvetov začeli živeti po pravilih. Ki sploh niso bila nam lastna. Kakšna neumnost! Kakšna odsotnost kritične distance do vsega, kar nam je prišlo »pod roko«!
Že davno tega sem opravila z »new age« tezami o nujnih ločnicah med prostim in delovnim časom, osmislila svoj čas in si postavila le eno pravilo: ravnotežje.
Kakšna izguba samozavesti, šestega čuta in kmečke pameti! Da ne bo pomote, z vso resnostjo je treba urgirati ob znakih psihofizičnega nokavta, a še preden ta useka, je koristno racionalno začeti upravljati sebe in svoj čas. A zato je nujno treba imeti posluh. To velja predvsem za tiste, ki postavljajo pravila. Recimo vodstvo Microsofta Slovenija pri uresničevanju večje učinkovitosti zaposlenih že premika meje, saj svojim zaposlenim dovoljuje, da je njihova pisarna lahko kjerkoli, kjer je le na voljo brezžična povezava – tudi v kavarni ali v letalu 10.000 metrov nad zemljo, pri čemer mora veljati le eno, to je opravljeno delo.
Dobro in hitro. Ali kot je v Svetu kapitala, ki ga izdajamo v razmahu dopustov in temperaturnih rekordov, dejal doktor agronomije Jan Bizjak: »Rast, rast, rast; če je prevelika in prehitra, tudi v naravi prinese zgolj bolezni, škodljivce in nezmožnost prestati ujmo. Narava nas marsikaj uči: ključno je ravnovesje!«
Seveda, sploh če konec koncev želimo doseči tisto, kar v življenju res šteje. In to niti približno ni denar, je dejal Gordon Gekko v kultnem filmu Wall Street 2, ampak še enkrat in ponovno čas, ki ga še imamo pred seboj. In blagodejna senca.
Več iz rubrike
Vse igrače in nobene radosti
Ne glede na koliko uspeha, denarja in materialnih dobrin uspe nekdo nabrati v življenju, vse to ga samo po sebi ne bo pripeljalo do zadovoljstva in miru.
Bi lahko v prihodnosti predvideli kazniva dejanja?
Umetna inteligenca bi lahko v prihodnosti predvidela 90 odstotkov kaznivih dejanj
