Bi vrgli svojega hišnega ljubljenčka čez rob pečine v zameno za milijon funtov?

Postavil ga je William Poundstone v svoji zadnji anketi skupaj s splošnimi vprašanji ter vprašanji o aktualnih dogodkih, kot so, katero je glavno mesto Kanade, kateri veri pripada Dalajlama, locirajte Antarktiko na neimenovanem zemljevidu … 

Kaj je ugotovil?

Poundstone je ugotovil korelacijo med ljudmi, ki bi svojega ljubljenčka v zameno za denar vrgli čez pečino ter njihovim rezultatom pri vprašanjih. Tisti z najmanj pravilnimi odgovori so bili tudi tisti, ki bi žival žrtvovali za denar.

Kot piše v kolumni v britanski reviji Wired, je prav zaradi tega zelo pomembno, da pametno izkoristimo čas, ki ga namenimo za spremljanje medijev. Po njegovem mnenju je prav agregacija medijskih vsebin − od brskalnikov, družabnih omrežji in individualno prilagojenih elektronskih obveščevalcev,  ki se na vse pretege trudijo prilagajati našemu okusu na podlagi zgodovine brskanja − odgovorna za trenutno politično polarizacijo družbe in posledično fenomene, kot so brexit in Donald Trump.

Prav selekcija (narowcasting) novic nas po njegovem mnenju dela čedalje bolj neumne. V anketi je sodelujoče vprašal tudi, katere medije spremljajo. Tisti, ki novice dobijo po televiziji ter prek družabnih omrežjih  in internetnih agregatorjev novic, so se izkazali za manj informirane od tistih, ki svojo dnevno dozo informacij prejmejo iz časopisov in po radiu. Prav zaradi tega, ker je stare medije težje prilagajati individualnim okusom, je starejše občinstvo bolj razgledano od mladega, ki novice dobiva le prek digitalnih platform.

Pomemben dejavnik je tudi dejstvo, da za tradicionalnimi mediji stoji uredništvo, ki namesto ljudi opravi izbiro tega, kar morajo vedeti. To pa ni le to, kar bi oni radi vedeli. Tako so zaradi tega podvrženi informacijam, ki jih sami ne bi našli, ker jih v prvi vrsti ne zanimajo. Tisti, ki spremljajo novice zgolj prek družabnih omrežji, do drugega ali drugačnega mnenja zaradi tega ne pridejo. Vidijo le tisto, kar utrjuje njihovo prepričanje … Vse to ob množici vedno bolj agresivnih ponudnikov vsebin, piscev blogov in poplave lažnih novic ustvarja paralelni svet, v katerem ni več jasno, kaj je res in kaj ne. 

Vse skupaj je prišlo tako daleč, da se moramo včasih tudi novinarji, vešči medijskega prepoznavanja lažnih novic, pošteno namučiti, da ločimo resnico od laži, zrno od plev. Za zdaj nam to še uspeva. Večina nas se vsakodnevno trudi občinstvu servirati pisano paleto najrazličnejših vsebin, ki jih zanje preverimo in stojimo za njihovo verodostojnostjo z imeni in priimki. Poskušamo razumeti čedalje bolj kompleksen svet in naše razumevanje predajati naprej, poskušamo razumeti tudi drugo stran, tisto, s katero se morda vsi ne strinjamo, in ne poročamo le o tistem, kar se nam zdi prav. Zato je v tradicionalnih medijih zaposlena najširša množica najrazličnejših ljudi, pravnikov, ekonomistov, kulturnikov, levih in desnih, če hočete. Naš skupni trud, ki traja od jutra do večera in tudi med konci tedna, zagotavlja preverjene in resnične informacije. Te ne nastanejo v pol ure, kot traja povprečno pisanje zapisa na blogu, ampak več dni in tednov, včasih (žal zelo redko) tudi mesecev.

Če sklenem s Poundstonom, spremljanje medijev prek družbenih omrežji je kot McDonaldov hamburger. Nič ni narobe, če si ga tu in tam privoščimo, le dokler imamo uravnoteženo prehrano. Si to, kar veš!