Epidemija razkrila kruto resnico o Sloveniji
»Balkans – that taste of devastation, internal clutter…the last primitives in Europe«; Balkan – ta okus opustošenja, notranjega nereda…zadnji primitivci v Evropi. – Emil Cioran, slavni romunski filozof in esejist.
Odpri galerijo
Čeprav je nesporno dejstvo, da bi za kralja tviteraškega populizma in neprekosljivega tvorca alternativnih dejstev (beri: laži) lahko označili na nedavnih ameriških volitvah poraženega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, pa v resnici velja, da ima kraljestvo laži že od nekdaj svoj domicil na Balkanu, v nam dobro poznanih balkanskih državah.
A čeprav naša »južna braća« poznamo kot svoj žep, imamo v Sloveniji pravzaprav precejšen problem z vrednotenjem njihovega melosa. Če odmislimo nekatere redke balkanske prednosti, kot je recimo njihova okusna (čeprav ne preveč zdrava) kulinarika, ali pa talent za kolektivne športne panoge, je v resnici Balkan nesporni epicenter vsega nazadnjaškega, primitivnega, zaostalega in škodljivega. A tega se v Sloveniji očitno (še) ne zavedamo dovolj. K temu se vrnem kasneje.
Gre torej za države, ki so z naskokom največje evropske poraženke.
No, in če zdaj vsa zgoraj omenjena negativna ekonomska in družbenopolitična dejstva seštejemo in jih povežemo s pravili sociološke in psihološke stroke, se nam prikaže nadvse zanimiv fenomen: zanikanje dejstev, beg v nerealni svet.
Pomislimo: kako bi reagirali, če bi vam kolega brez dlake na jeziku povedal, ter seveda z ustreznimi argumenti dokazal, da v življenju niste uspeli, da ste podpovprečni, nekonkurenčni, luzerji? Psihološke raziskave so pokazale, da je ob takem soočenju z dejstvi, le manjšina pripravljena pogledati resnici v oči in jo sprejeti takšno, kot je. Običajni človek si lažje prizna, da je je baraba, kot pa, da je neuspešen – korenine tega seksualno pogojenega mehanizma je lepo opisal že velikan psihologije Sigmund Freud.
Soočenje z lastno neuspešnostjo namreč enostavno preveč boli. Priznanje je pretežko. Zato začnejo taki luzerji bežati od resnice, vstopajo v izmišljeni svet sladkih laži. Verjetno na tak način lažje preživijo.
Zgoraj sem zapisal, da imamo v Sloveniji precejšen problem z vrednotenjem balkanskega melosa. Kaj sem s tem mislil? Predvsem to, da pri nas (še) ni enotne obsodbe glede tega, da je balkanizem enostavno zavržna reč. Je nazadnjaštvo »par excellence«.
A številni nerodni, neizživeti, nesamozavestni in bogaboječi »Slovenčki« v iskanju svojega boljšega alter ega še vedno podpirajo voditelje, ki se kitijo s svojimi balkanskimi praksami. Žal so si izbrali povsem napačne vzornike.
Samo v Sloveniji se lahko zgodi, da ljudje za svoje vodje izberejo posameznike, omadeževane s težkimi obtožbami ali obsodbami o različnih (balkanskih) lopovščinah. Mislite, da bi se taki posamezniki lahko zavihteli na vodilne položaje, denimo v Franciji, v Veliki Britaniji, v Nemčiji, na Portugalskem, v Grčiji?
Ma, kaki. Padli bi ob prvem resnejšem preizkusu.
Epidemija bolezni covid-19 je kruto razkrila, v kakšni meri je Slovenija prepredena z balkanizmom in z upoštevanjem laži (alternativnih dejstev). Zelo.
Prav zaradi trmastega neupoštevanja zaščitnih ukrepov, prekomerne razpuščenosti, »inatenja«, sledenja različnim influencerjem brez kakršnekoli avtoritete, ipd., smo se znašli sredi drugega »lockdowna«, ki pa bo tokrat krepko udaril tudi po ekonomski varnosti številnih državljanov. Tretjina obrtnikov namreč že razmišlja o tem, da bi zaprla svojo obrt.
Balkanizem, dragi sodržavljani. Se je izplačalo?
*Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
A čeprav naša »južna braća« poznamo kot svoj žep, imamo v Sloveniji pravzaprav precejšen problem z vrednotenjem njihovega melosa. Če odmislimo nekatere redke balkanske prednosti, kot je recimo njihova okusna (čeprav ne preveč zdrava) kulinarika, ali pa talent za kolektivne športne panoge, je v resnici Balkan nesporni epicenter vsega nazadnjaškega, primitivnega, zaostalega in škodljivega. A tega se v Sloveniji očitno (še) ne zavedamo dovolj. K temu se vrnem kasneje.
Kaj si lahko mislimo o državah, ki so prav zadnje na vrsti za vstop v Evropsko Unijo, ki se lahko vse po vrsti ponašajo z najnižjimi plačami v Evropi (od 356 do 527 evrov neto) – po tem kriteriju jim družbo delata le še Moldavija in Lukašenkova Belorusija, v katerih imajo infantilen odnos do demokracije, pravne države in človekovih pravic, v katerih vladata korupcija, klientelizem in »carska« mentaliteta, v katerih se organiziran kriminal vpleta v vse spore družbenega in političnega življenja, katere imajo najbolj zastarelo infrastrukturo v Evropi in v katerih se še vedno niso otresli fevdalističnih miselnih vzorcev, ki so bili v veliki večini evropskih držav dokončno odpravljeni že z razsvetljenstvom in s francosko revolucijo ob koncu XVIII. stoletja?
Gre torej za države, ki so z naskokom največje evropske poraženke.
No, in če zdaj vsa zgoraj omenjena negativna ekonomska in družbenopolitična dejstva seštejemo in jih povežemo s pravili sociološke in psihološke stroke, se nam prikaže nadvse zanimiv fenomen: zanikanje dejstev, beg v nerealni svet.
PREBERITE TUDI:
Pomislimo: kako bi reagirali, če bi vam kolega brez dlake na jeziku povedal, ter seveda z ustreznimi argumenti dokazal, da v življenju niste uspeli, da ste podpovprečni, nekonkurenčni, luzerji? Psihološke raziskave so pokazale, da je ob takem soočenju z dejstvi, le manjšina pripravljena pogledati resnici v oči in jo sprejeti takšno, kot je. Običajni človek si lažje prizna, da je je baraba, kot pa, da je neuspešen – korenine tega seksualno pogojenega mehanizma je lepo opisal že velikan psihologije Sigmund Freud.
Soočenje z lastno neuspešnostjo namreč enostavno preveč boli. Priznanje je pretežko. Zato začnejo taki luzerji bežati od resnice, vstopajo v izmišljeni svet sladkih laži. Verjetno na tak način lažje preživijo.
Na tak način pa ne delujejo le posamezniki, ampak tudi države - v našem primeru balkanske države, oziroma njihovi predstavniki. Namesto, da bi se soočile z lastno neuspešnostjo in si dale priložnost za nov začetek, raje vstopijo v svet alternativnih dejstev – v svet namišljene veličine, mitologije, ponarejanja (neslavne) zgodovine, zanikanja realnosti, uporništva brez razloga (butastega kljubovanja - »inata«) - še posebej do države in njenih institucij, dokazujejo se s »pogumom«, ki ga imenujejo žilavost, a je v resnici norost, ipd.
Zgoraj sem zapisal, da imamo v Sloveniji precejšen problem z vrednotenjem balkanskega melosa. Kaj sem s tem mislil? Predvsem to, da pri nas (še) ni enotne obsodbe glede tega, da je balkanizem enostavno zavržna reč. Je nazadnjaštvo »par excellence«.
A številni nerodni, neizživeti, nesamozavestni in bogaboječi »Slovenčki« v iskanju svojega boljšega alter ega še vedno podpirajo voditelje, ki se kitijo s svojimi balkanskimi praksami. Žal so si izbrali povsem napačne vzornike.
Samo v Sloveniji se lahko zgodi, da ljudje za svoje vodje izberejo posameznike, omadeževane s težkimi obtožbami ali obsodbami o različnih (balkanskih) lopovščinah. Mislite, da bi se taki posamezniki lahko zavihteli na vodilne položaje, denimo v Franciji, v Veliki Britaniji, v Nemčiji, na Portugalskem, v Grčiji?
Ma, kaki. Padli bi ob prvem resnejšem preizkusu.
Epidemija bolezni covid-19 je kruto razkrila, v kakšni meri je Slovenija prepredena z balkanizmom in z upoštevanjem laži (alternativnih dejstev). Zelo.
Prav zaradi trmastega neupoštevanja zaščitnih ukrepov, prekomerne razpuščenosti, »inatenja«, sledenja različnim influencerjem brez kakršnekoli avtoritete, ipd., smo se znašli sredi drugega »lockdowna«, ki pa bo tokrat krepko udaril tudi po ekonomski varnosti številnih državljanov. Tretjina obrtnikov namreč že razmišlja o tem, da bi zaprla svojo obrt.
Balkanizem, dragi sodržavljani. Se je izplačalo?
*Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
Več iz rubrike
Vse igrače in nobene radosti
Ne glede na koliko uspeha, denarja in materialnih dobrin uspe nekdo nabrati v življenju, vse to ga samo po sebi ne bo pripeljalo do zadovoljstva in miru.
Bi lahko v prihodnosti predvideli kazniva dejanja?
Umetna inteligenca bi lahko v prihodnosti predvidela 90 odstotkov kaznivih dejanj