Bal-kan

V resnici je srbski radikalec, ki si je nadel masko proevropskega politika. Tamkajšnja urbana in izobražena mladina je hitro spoznala, da je njihov cesar gol, in odšla na ceste. Želi, da se njihov krik sliši do Bruslja, saj se hoče obvarovati pred vretjem v balkanskem kotlu. Predobro se zaveda, da je, kot v knjigi Balkanalije spomni avtorica Samira Kentrić, beseda »Balkan« skovanka dveh turških besed, »bal in kan«, to je »med in kri«, kar pomeni, da na tem območju poteka »večni ritual zapeljevanja med balom in kanom«, torej med sladkim in grenkim.

Še več: pod preveliko težo neugodnih razmer v balkanskem kotlu kan hitro premaga bal, kar nikakor ne pomeni nič dobrega. Da bi se izognili najhujšemu, je zato nujno vprašanje, ali bruseljska druščina postavlja na dnevni red Jugovzhodno Evropo. Ji je za 50 milijonov ljudi sploh mar ali jih bo spet prepustila igri velesil?

Na Balkanu je večni ritual zapeljevanje med balom in kanom, to je med medom in krvjo.

V lani izdani knjigi Zahodni Balkan na poti v EU avtorica Ana Ješe Perković piše, da »če se nam je še nedavno zdelo, da je EU zgodba o uspehu, ki ji je uspelo vključiti različne evropske narode, vzpostaviti mir na stari celini, smo danes lahko veliko bolj kritični do evropskega projekta. Danes, ko Evropo pretresajo krize, dvig populizma, brexiti in želje ostalih po odhodu, se zdi, da je ukvarjanje z Balkanom postranskega pomena.«

Kar seveda ni prav. Za nikogar, saj se bo regija le še bolj oddaljila od Evrope in iskala zaveznike zunaj nje ali, kot zapiše Novica Mihajlović, »če balkanske države opustijo evropske sanje, EU čaka nočna mora«. In takrat nam tudi lokalne šale tipa »vozi, Miško« ne bodo pomagale. Saj veste, ko vrag ukrade šalo, bo Balkancem zadnja misel Gorenjev pralni stroj.