Auč! Jabolka nam padajo na glavo ... Vas to jezi ali osrečuje?

Življenje ni udobno. Udobno je samo v krsti,« je v mikrofon brez ovinkarjenja zinil John Patrick Shanley, eden izmed velikanov ameriškega gledališča in filma, ki je za dramo Dvom prejel ne le Pulitzerjevo nagrado, ampak za filmsko upodobitev z Meryl Streep in Philipom Seymourjem Hoffmanom v glavnih vlogah tudi oskarja. Takratni šok in zmrdovanje nad njegovo morbidnostjo sta z leti prerasla v resničnost. Pač, življenje ni udobno. To mi je dokončno jasno. A ni nujno, da je tako.

Psihologi pravijo, da je to stvar osebne odločitve. Kot je bila stvar osebne odločitve Isaaca Newtona, ali bo bentil nad jabolkom, ki mu je z jablane padlo na glavo, ali bo zaradi komične, a boleče izkušnje razvil eno najboljših teorij na svetu in se vpisal v knjigo zgodovine z zlatimi črkami. Da, odločitev je res naša, kako bomo razumeli pandemijo in vse, kar je povezano s to krizo.

Ker je dvom najboljša obramba pred nevarnostmi v življenju, me misli, zlite na mimobežnih klepetih na dveh ali treh metrih razdalje na gozdnih stezicah, navdajajo z upanjem. Ljudje imajo očitno dovolj bolečih jabolk, saj se kaj hitro oddaljijo od resnosti virusa v skrivnostni svet teorij zarot, družbenih eksperimentov ali filmov blaznega ali genialnega režiserja. Sama sem zbegana. Nimam pojma, skozi kakšno prizmo bo današnje globalno stanje presojala zgodovina.

A nekaj je jasno. Demokracija, ki je navsezadnje tudi najboljše in edino hranilo podjetništva, izgublja tla pod nogami. V jutru, ko smo oddajali Svet kapitala v tiskarno, sem pre­brala v Business Harvard Review, da več kot 55 odstotkov Američanov pravi, da je njihova demokracija šibka; več kot 68 odstotkov vprašanih pa se boji, da bo njena moč še manjša. Ker morski tokovi in vetrovi s Karibskega otočja že pregovorno priženejo val iz Amerike v preostali svet, ne preseneča, da o vse bolj majavi demokraciji govori kar 45 odstotkov svetovne populacije. To je slabo. To je zelo slabo. To je alarm! Pod črto bi lahko rekli, da smo sredi najhujše krize v zadnjih stotih letih, z izjemo druge svetovne vojne, zato je pričakovati drastično spremembo družbene ureditve.

Skoraj nemogoče je, da bi bilo »dan potem« vse enako, kot je bilo doslej. Le v kakšno jutro družbene ureditve se bomo prebudili? No, prav gotovo bo tako sončno kot oblačno ali deževno, a upam si staviti, da brez takšnega tržnega kapitalizma, kot je svet poganjal doslej. V Svetu kapitala so se vse zgodbe zlile v prav to enoznačno poanto. Kapital bo premagan. V razvitem delu ga bo premagala vse večja tež­nja družbe po delu, varnosti in ekologiji. Upam si staviti. A prosim, stav ne pobirajte takoj.

Kajti če bomo preveč ignorirali jabolka, ki nam boleče padajo na glavo, in se na bolečino ne odzvali, se lahko na poti do mojega dobitka na stavah zgodi še kakšen hud pretres v obliki protestov ali revolucij zaradi trenj med »šini« in »trampi« tega sveta, ki pa vsekakor hoče preživeti. In tudi bo, saj predobro ve, kako lepo se je zbujati v sončna in cvetoča jutra …