Aljaž Jadek: Tehnološka osvežitev pogodbenih razmerij

Vseeno pa bo do bolj množične uporabe pametnih pogodb treba odgovoriti na kar nekaj poslovnih, tehničnih in pravnih vprašanj.

Izraz pametna pogodba je prvi uporabil kriptograf Nick Szabo v svojih dveh člankih iz leta 1994 in 1997, kjer jo je definiral kot računalniški protokol za transakcije, ki izvršuje pogodbena določila. Prednost pametne pogodbe naj bi bila v tem, da bi postala po njeni sklenitvi kršitev dražja od njene izvršitve. Kot primer pametne pogodbe je Nick Szabo izpostavil prodajni avtomat, ki s pomočjo strojne in programske opreme izvršuje prodajno pogodbo. Pametne pogodbe se pred obdobjem tehnologije veriženja podatkovnih blokov niso množično uporabljale, saj so imele brez tehnologije, ki bi na enostaven način zagotavljala zaupanje, majhno uporabno vrednost. Zdaj, ko pa se pametne pogodbe lahko izvršujejo s pomočjo tehnologije veriženja podatkovnih blokov, ki zagotavlja zaupanje, so pametne pogodbe dobile bistveno večjo uporabno vrednost. Torej pametna pogodba ni pogodba, kot na to napačno nakazuje izraz, temveč predstavlja računalniško kodo.

Prvi primeri uporabe tehnologije veriženja podatkovnih blokov in pametnih pogodb se v praksi že izvajajo.

Pametne pogodbe bodo težko imele večji pomen za sklenitveno fazo pravnega posla, saj imajo pri izpolnjevanju vseh predpostavk, ki so potrebne za veljavnost pravnega posla, precej težav. Zlasti se težave lahko pojavijo v zvezi z izražanjem volje in doseganjem soglasja. Pametno pogodbo predstavlja računalniška koda, zato jo morajo pogodbene stranke razumeti, če hočejo zgolj z njeno pomočjo doseči soglasje volj. Na drugi strani pa bodo lahko pametne pogodbe odigrale večjo vlogo v izpolnitveni fazi pravnega posla, kjer bodo stranke lahko izvrševanje pravic in obveznosti iz medsebojnih razmerij avtomatizirale s pomočjo pametnih pogodb. Pogodbeno razmerje med strankama bo nastalo zunaj pametne pogodbe. V zadnjo pa bodo prenesene zgolj tiste pravice in obveznosti iz pogodbe, ki se bodo lahko avtomatično izvršile v digitalnem svetu. Pri tem bodo stranke namreč zaupanje v pravilno izvršitev črpale iz tehnologije, in ne iz volje nasprotne stranke. Dejstvo, da pametna pogodba strogo sledi računalniški kodi in je ni moč naknadno spreminjati, pa predstavlja tudi omejitev. Običajno je, da se pravice in obveznosti iz pogodb zaradi različnih razlogov spreminjajo. Pametna pogodba pa lahko tem spremembam sledi, zgolj če so te spremembe predvidene v računalniški kodi. Pri klasičnih pogodbah pravni red z različnimi instituti (npr. spremenjene okoliščine, delna nezmožnost izpolnitve …) in mehanizmi (npr. vložitev tožbe, sodna izterjava, soglasno prenehanje …) skrbi za to, da so pravice in obveznosti iz pravnega posla izvršene na ustrezen način. Pametna pogodba pa ne sledi vsem tem institutom in mehanizmom, ampak zgolj računalniški kodi. Iz tega razloga se zdi, da bodo pametne pogodbe na začetku služile avtomatizaciji enostavnejših izpolnitvenih ravnanj v izpolnitveni fazi. Z vzporedno sklenjeno klasično pogodbo pa bodo pogodbene stranke ohranile vse pravice in obveznosti, ki jih varuje pravni red in katerih ni moč varovati s pametnimi pogodbami. Glede na navedeno je kombinacija uporabe pametnih pogodb s klasičnimi pogodbami v bližnji prihodnosti vsekakor priporočljiva.

Shutterstock

Znano je, da je zaupanje osnovni gradnik obligacijskih razmerij. Smisel in namen sklepanja pogodb je ravno v njihovi izpolnitvi. V pravnem redu so se oblikovali številni pravni instituti, ki varujejo izpolnitev oziroma utrjujejo obveznost, kot so na primer različne vrste zavarovanj, pravila o pogodbeni kazni in ari ter drugi. Zaupanje v to, da bo nasprotna stranka izpolnila pogodbo, je v sklenitveni pogodbeni fazi ključno, saj stranke sklenejo pogodbo, zgolj če zaupajo v dejansko izpolnitev nasprotne stranke. Mnogi so prepričani, da tehnologija veriženja podatkovnih blokov neodvisno od strank zagotavlja ravno zaupanje. Tehnologija zagotavlja zaupanje na več načinov od decentralizacije, kriptiranja podatkov, nespremenljivosti podatkov vse do zahtevanega soglasja o vsebini podatkov, vpisanih v posamezni blok. Tehnologija torej omogoča, da se zaupanje lahko prenese s strank na računalnike in decentralizirane platforme, ki delujejo na podlagi protokola veriženja podatkovnih blokov. Za klasične pogodbe, ki bodo imele izpolnitveno ravnanje preneseno v pametno pogodbo, bo to lahko pomenilo, da zaupanje v prostovoljno izpolnitev pogodbe nasprotne stranke ne bo več potrebno, saj bo zaupanje v izpolnitev pogodbe izhajalo iz tehnologije, in ne iz sfere nasprotne stranke.

Prenos pogodbenih določil v računalniško kodo pa je podvržen številnim izzivom. Programski jezik je s svojimi gradniki mnogo bolj tog in manj primeren za urejanje družbenih razmerij kot knjižni jezik s svojimi jezikoslovnimi znaki. S programskim jezikom ni moč opredeliti generalnih klavzul, ki predstavljajo abstraktna določila, saj lahko programski jezik definira zgolj konkretne korake. Prav tako se programski jezik ne ozira na namen pogodbenikov v primeru nejasnih ali spornih določil. Vse to predstavlja praktične omejitve, ki jih bo treba upoštevati pri uporabi pametnih pogodb.

Ocenjuje se, da se bo množična uporaba tehnologije veriženja podatkovnih blokov in s tem tudi pametnih pogodb uveljavila v roku dveh do štirih let. Prvi primeri uporabe tehnologije veriženja podatkovnih blokov in pametnih pogodb se v praksi že izvajajo. Prav tako se že intenzivno razvijajo platforme za poenostavljeno in avtomatično pisanje pametnih pogodb in tudi za alternativno reševanje sporov v zvezi s pametnimi pogodbami. Za še bolj množično uporabo pametnih pogodb in s tem tehnološko osvežitev pogodbenih razmerij bo treba rešiti še kar nekaj izzivov z različnih področij. Zagotovo pa se nam v prihodnosti obeta določena tehnološka osvežitev obligacijskih razmerij.

Aljaž Jadek, odvetnik v Odvetniški pisarni Jadek & Pensa