Ali vi lahko iz omlete naredite jajca?

Polovica sveta nima bančnega računa. Živijo z manj kot dvema dolarjema na dan, visoke stroške bančnih transakcij pa morajo kljub temu plačati. Banke so z leti pridobile moč, zato nas držijo v pesti. Drago je biti reven. Gre tudi za ogromen razkorak v ekonomski vključenosti različnih slojev ljudi v širše poslovanje. Potrebujemo konkretne posege v finančno infrastrukturo.

Kriptoprivrženci so zato prepričani, da bodo kriptovalute kmalu zamenjale denar. Eden od razlogov za strmo rast so tudi višji donosi. Svet blockchaina pa ni samo trgovanje in špekulacija s cenami. Omogoča hitrejše transakcije, nižje stroške poslovanja, decentralizacijo in transparentnost. A zgodba se tu šele začne.

Če se ozremo v preteklost, se je bančno poslovanje preselilo od kraljev do vseh nas, navadnih smrtnikov. Z leti smo pridobivali čedalje več možnosti finančnega poslovanja, a nekateri problemi ostajajo. Predstavljajte si: ko hočete poslati dolarje stari mami čez lužo, to zahteva obisk bančnih poslovalnic. Nekatere banke vam aktivirajo poslovanje z dolarji, ko to osebno zahtevate, druge zahtevajo dodatno podpisno komponento. Neobičajnih stvari pač ne morete urejati po spletu. Za vsako menjavo dolarjev v evre morate spet na banko, izpolniti obrazec in čakati, da se na tekočem računu prikažejo evri.

Reuters

V kriptosvetu je zgodba drugačna. Tehnologija veriženja blokov (blockchain) je zamajala bančno poslovanje. Zato, da nam bo lažje. Da bo naša stara mama denar v digitalno denarnico lahko prejela v nekaj sekundah in bo z njim lahko operirala tudi med prazniki in konci tedna. Enako velja, če bomo denar poslali prijatelju v Indijo. Ne glede na to, iz katere kaste izhaja, kriptovalute lahko sprejme. Le internet in elektronsko napravo potrebuje. Sloji v kriptosvetu ne obstajajo. Poslujemo lahko brez posrednikov.

A vse ni tako bleščeče. Zamislimo si uporabnike, ki se jim ne sanja, kako deluje internet. Največkrat je to starejša populacija. Strah jih je, da bodo klikali na napačne gumbe in izgubili denar. Izziv jim predstavlja že elektronsko dopisovanje, bančne aplikacije se jim ne zdijo varne. Motivacijo za vstop v kriptosvet najdejo v donosih, a mnogokrat pridejo le do registracije. Dalje ne. Izgubijo se v poplavi neznanih izrazov, grafov in nerazumljivih uporabniških vmesnikov. Guglajo za pomoč, a internet je poln črnih lukenj. Zaupanja vredne informacije je težko izbrskati in ločiti od zlaganih. Ni čudno, da so skeptični in ne zaupajo v tehnologijo. A tako je ob vsaki zgodovinski spremembi. Prihod elektrike je pomenil, da bodo pogorele hiše. Prihod bankomatov jih je zmotil, ker niso verjeli, da bo aparat res izvrgel bankovce. Tako je tudi s kriptovalutami.

Največjega kozla ustrelimo, ker kvaliteto merimo s številom všečkov. To samo po sebi ne bi bilo sporno, če ti ne bi bili marsikdaj kupljeni.

Posredniki imajo tako za povprečnega uporabnika visoko dodano vrednost. Banke omogočajo enostavnejše, čeprav veliko bolj dolgotrajno in tudi drago poslovanje. Zagotovljena je tudi varnost, ko se zgodijo napake, vdori, izguba sredstev.

Če posrednika iz procesa izključimo, ga pač ni in smo sami odgovorni za svoja dejanja. Poti nazaj ni, če zgrešimo znak pri kopiranju prejemnikovega naslova ali svoje uporabniške podatke delimo z napačnimi osebami. Nimamo nikogar, komur bi jokali, ko nam kaj spodleti. Ko transakcijo potrdimo, bo na blockchainu ostala za vedno. Če bi bile aplikacije jasno zasnovane, ti problemi ne bi nastajali.

Družbena omrežja, ki postajajo edini vir za mnoge, ustvarjajo ideološke bunkerje. Algoritmi polarizirajo mnenja, ki jim mi in naši prijatelji sledimo in jih všečkamo. Več in več nam podobnih mnenj polni naš zid in potrjuje naše razmišljanje. Živeti začnemo v milnem mehurčku. Drugih informacij ne dobimo. Ampak to še ni vse. Sčasoma objavljeni članki in statusi naših prijateljev postanejo naše vodilo za investicije, življenje, prihodnost. Ne razmišljamo več o tem, kaj je prav, kaj vemo mi sami, kje lahko informacije preverimo. Največjega kozla pa ustrelimo, ker kvaliteto merimo s številom všečkov. To samo po sebi ne bi bilo sporno, če ti ne bi bili marsikdaj kupljeni. Obe strani sta na slabšem. Na eni strani uporabniki, ker drago plačajo naivnost. Na drugi pa podjetja, ki s tem ne pridobijo niti obiska spletne strani, kaj šele relevantnega uporabnika aplikacije. Smiselno je zgraditi skupnost, ki mi bo pomagala graditi boljšo aplikacijo, dobiti argumentirane komentarje uporabnikov, ne pa ustvarjati izkrivljene podobe svojega podjetja.

Skratka, spoznati moramo več svetov, slišati več glasov. Šele ko razumemo svojo ciljno skupino, jim lahko približamo svojo storitev ali produkt. Integriteta in avtentičnost bi morali biti serijsko vgrajeni v pogon podjetij, pa naj bodo kripto ali kmečka. Imejte v mislih, da je iz omlete nemogoče narediti jajca.

*Avtorica je kreativka, dizajnerka in embeajevka ter avtorica bloga Romina.