Ali bo res zmogla vse to?

Opravimo že z nezdravo tekmovalnostjo in se začnimo medsebojno podpirati.
Fotografija: Foto We
Odpri galerijo
Foto We

V začetku letošnjega februarja sem se udeležila Women Economic Foruma v Ljubljani, skupaj s 300 udeleženkami iz 30 držav. Dvorane so bile polne uspešnih, urejenih žensk različnih generacij, z različnih področij delovanja, iz različnih okolij in kultur, na različnih kariernih stopnicah.

Če običajno na konferencah pozorno poslušam govorke in govorce, beležim njihove misli in sporočila, sem tokrat zaradi te kolumne začetek dogodka v celoti namenila opazovanju množice udeleženk in se ob tem spraševala, kaj so morale žrtvovati, čemu so se morale odpovedati in kaj vse so doživljale na svoji poti, da so zdaj tu, kjer so.

Statistike o izobraženosti žensk v primerjavi z moškimi so znane. Veliko je bilo že povedanega o zastopanosti žensk na najvišjih položajih v znanosti, gospodarstvu in politiki, o kvotah, prebijanju steklenega stropa in podobnih »ženskih« rečeh. Če bi navedeno v prenesenem pomenu lahko imeli za »big data«, naj se tokrat osredotočim na »small data«.

Koliko je okoli nas drobnih opozorilnih znakov in prijaznih namigov, namenjenih ženskam, da morda ne sodijo tja, kjer so, in predvsem ne tja, kamor želijo priti? Ali pa nas želijo samo prijazno opomniti, naj še enkrat premislimo, ali si res želimo biti enakopravno zastopane na vseh področjih. Opozorila in namigi prihajajo tako z moške kot ženske strani.

Na delovnem mestu nam moška populacija nesporno priznava, da smo odlične sodelavke na položajih srednjega in višjega menedžmenta, kjer morajo biti zadeve opravljene natančno in v rokih. A običajno gresta priznanje in pohvala le do tod. Ko pridemo na dan s predlogi in idejami, ki morda presegajo naše področje dela, smo največkrat kar preslišane.

Čez čas večkrat začudeno opazimo, kako se z idejami nekaj dogaja in jih pod avtorstvom kolega z višjega nivoja nekdo morda celo implementira. Prvič, drugič, tretjič ... Ženske to glede na naš značaj običajno tiho prenesemo, najpomembnejše se nam zdi, da je ideja zaživela.

Ker pa se to rado ponovi večkrat, slednjič dvignemo glavo in včasih glas, s čimer vzbudimo začudenje, zakaj se vznemirjamo. Kaj radi nas »pomirijo« z besedami, saj si ti tudi naša, že redkeje slišimo hvala ali »res si dobro to opravila« (kar je še vedno bolje kot »pridna si«). Ob poslušanju takih zgodb se sprašujem, ali so ti moški kolegi samo nerodni v svoji komunikaciji, so pokroviteljski, česar ženske zares ne potrebujemo, ali kaj tretjega. Niso le moški takšni.

Tudi odnosi med šefinjami in sodelavkami bolj kot o podpori, pomoči in pohvali govorijo o tem, kaj ni bilo najbolje narejeno in kaj bi bilo treba spremeniti. Do moških sodelavcev so ženske običajno veliko prizanesljivejše in jim rade izrekajo priznanje za vsak najmanjši napor ali samo neznaten odklon od običajnih rezultatov.

Kaj svetujem kolegicam v takih primerih? Nikakor ne kažimo užaljenosti, raje se spomnimo na citat iz filma Boter »It's nothing personal, it's only business«. Vztrajajmo, bodimo proaktivne, ob pravem času si dovolimo vzeti besedo, in če nam ne uspe tukaj in zdaj, nam bo zagotovo jutri in drugje. Tako v službi kot doma. V partnerskih odnosih se namreč prav tako dogajajo zanimive stvari. Imamo pare, v katerih sta oba uspešna in ki se, kakor pravijo sami in kaže njihova zunanja podoba, resnično podpirajo v vseh segmentih življenja. Morda celo delujejo v enakem ali podobnem poklicu.

Vendar je okolica zanje mnogokrat zaskrbljena, kar se izraža v vprašanjih, ali se doma ves čas pogovarjata samo o delu, ali si sploh vzameta čas zase, koliko jima ostane časa za otroke, če jih imata. »Še bolje, da jih nimata,« včasih pripomnijo zlobni jeziki. Imamo pare, v katerih je ženska uspešnejša, lahko sicer samo z vidika zunanjih opazovalcev, ker deluje na mestu, ki je v javnosti bolj izpostavljeno, ali ker se več pojavlja v javnosti kot partner.

Tu nastopijo zaskrbljeni posamezniki z vprašanji, kako lahko on to prenaša, ali je ona sploh kaj doma in še in še. Večina parov se za to verjetno ne zmeni, se pa lahko zgodi, da takšna skrb vzbudi razmišljanja, domišljijo, ki lahko vnese v prej lepo delujoč odnos nepotreben nemir in celo pripelje do stopnje, ko se mora ženska odločati, kako naprej. Stopiti korak nazaj in se odpovedati svojim ciljem ali tvegati spremembe v odnosu.

Imamo tudi pare, v katerih je ona dejansko uspešnejša ali vsaj bolj dejavna in s tem bolj na očeh, bolj iskana. Pri dobro delujočih parih to ne pomeni težave, še posebno če ona ne zanemarja opravil, ki so po njunem dogovoru njena, in dokler se on osebno ne počuti, da je v drugem planu. Vendar včasih le ni čisto tako, kar se lepo pokaže, ko se pri njej delovna dinamika malo upočasni. Vzdušje v odnosu se namreč vidno izboljša. Ko pa se na obzorju pokažejo nove povečane obvez­nosti ali izzivi zanjo, jo lahko on zaskrbljeno vpraša: ali to ne bo prevelika obremenitev za tebe? Ali boš zares zmogla vse to? Ob tem se ženske lahko nehote vprašamo, ali je to res skrb za naše dobro ali bolj skrb za njegovo udobje.

Še bolj zanimiva je dinamika med kolegicami in prijateljicami. Nedolgo nazaj sem od ene slišala, da se na svoji karierni poti še vedno srečuje z žensko zavistjo in celo oviranjem. Do takrat sem bila prepričana, da se to v času, ko vsi tako poudarjamo nujnost sodelovanja, povezovanja, enake zastopanosti spolov na vseh področjih, ne dogaja več.

Ko sem malo bolj razmislila, sem ugotovila, da je tega v resnici še precej, le da se kaže na bolj prikrite načine: če si recimo aktivna in relativno uspešna na več področjih hkrati, se jih najde kar precej, ki jih ne zanima, kako ti to uspeva, ampak bolj to, na katerih področjih ne izpolnjuješ svoje »ženske« vloge in pričakovanj bližnjih in okolja. Ko se lotevaš vedno novih izzivov in jih tudi pripelješ do konca, te pogosto vprašajo, »s čim vse se pa misliš še ukvarjati«, »a zdaj se pa že kar povsod pojavljaš«, »kaj boš pa jutri spet naredila, kje te bomo pa jutri spet videli« ... Ko ti sicer uspe nekaj posebnega, te rade pohvalijo, a le, če to pred njimi naredijo tudi drugi. Rada bi verjela, da je tako zato, ker jih skrbi za naše dobro, ker si preveč nalagamo ali ker ne bomo imele več časa ali želje za druženje z njimi. Vseeno pa se malce bojim, da gre bolj za zavist in nepotrebno tekmovanje.

Če je bilo tako nezdravo tekmovalnost med ženskami ali skrb, kot sem jo poimenovala jaz, pred nedavnim še mogoče opravičevati s tem, da je bilo za ženske premalo možnosti, bi danes morale predvsem sodelovati, se podpirati in povezovati. In to ne zato, ker bi se morale bati posebnega mesta v peklu za ženske, ki ne podpirajo drugih žensk (Madeleine Albright), temveč bi se morale samo zgledovati po moških, ki to že dolgo vedo in se medsebojno podpirajo, ker jim koristi in še dobro se imajo. Pa vendar se stvari premikajo na bolje.

Verjamem, da so se uspešne ženske, ki sem jih opazovala na Women Economic Forumu, srečevale s podobnimi ali še višjimi preprekami na poti uresničitve svojih ciljev in želja. A danes delujejo, kakor da so nekako opravile s tem. Verjetno se zavedajo, da znamo, hočemo in zmoremo.

Upajo si biti glasne, slišane in vidne. Mnoge med njimi se ob ponujenih priložnostih za napredovanje ali preskok v karieri ne sprašujejo več, ali zmorejo, dovolj vedo, ali bodo znale uskladiti vsa področja svojega življenja, temveč se zgledujejo po moških kolegih, ki priložnost zagrabijo in se šele pozneje, če sploh, sprašujejo, ali bodo temu kos. Torej najprej narediti in se potem opravičevati, če je že treba. Življenja ni treba spreminjati v tekmo ali dirko, dovolj je, če znamo poslušati sebe.

Tatjana Kolenc,
Članica mentorske mreže pri Sekciji managerk Združenja Manager


Več iz rubrike