Tabu, ki ženskam povzroča težave tudi v službi

Je ena tistih žensk, ki imajo zaradi menopavze kar precej težav, dodaten stres pa ji povzročajo predvsem na delovnem mestu. Kakor pojasnjuje Magdalena Fabčič, vodnica skozi menopavzo, raziskave kažejo, da simptomi močneje prizadenejo in jim znižajo kakovost življenja približno četrtino žensk, prehod v neplodno obdobje pa z različnimi manj motečimi težavami na delovnem mestu občuti med 40 in 60 odstotkov žensk.



»Glede na to, da se populacija stara, daljša pa se starostna meja za upokojevanje, je dejstvo, da se bo čedalje več žensk srečevalo s simptomi menopavze še v času delovne kariere. Prav je, da o tem govorimo in da delodajalce in seveda ženske ter njihove partnerje seznanimo z mogočimi težavami,« pojasnjuje Ksenija Šelih Martinec, specialistka ginekologije, ki poudarja, da veliko žensk vstopi v menopavzo brez vsake težave.

To je še vedno kar precej velik tabu, dodaja Fabčičeva in poudarja, da je prav zaradi dejstev, ki jih omenja ginekologinja, nujno, da v podjetjih menopavzo poznajo. Ker večino vodstev sestavljajo moški, s tem po navadi niso seznanjeni, niti nimajo kje dobiti informacij o možnih težavah sodelavk.

»Opažam, da tudi večina žensk ne želi govoriti o tem. Skrbi jih, da bi omenjanje simptomov, ki jih lahko doletijo med 40. in 58. letom starosti, najpogosteje pa malo po petdesetem, lahko pomenilo dodaten izvor diskriminacije in bi težje gradile kariero v srednjih letih,« pravi Magdalena Fabčič. O tem se v zadnjem obdobju vendarle govori več, v podjetjih se pustijo poučiti, veliko vlogo pri tem pa imajo v kadrovskih službah, kjer prevladujejo ženske in tudi na podlagi lastnih izkušenj vodstva prepričajo, da se v to splača vlagati.



 

Upad samozavesti in posledice na delu

Na vprašanje, kateri so najpogostejši simptomi, ki ženske v menopavzi obremenjujejo na delovnem mestu, sogovornici najprej navedeta vročinske oblive (»valunge«). »To je neprijetno predvsem za ženske, ki delajo s strankami, in tiste na vodstvenih položajih. Ko so na sestankih, predstavitvah in v podobnih okoliščinah, se intenzivnost težave še poveča, saj je stres eden od sprožilcev,« je opisala Fabčičeva.

Rdečica, pot, morda vonj – to lahko ženske potisne v stisko, upade jim samozavest, samopodoba, neprijetno pa je tudi za okolico, ki ne pozna razlogov. »Valunge so neprijetne tudi ponoči, ker povzročajo pogosta zbujanja in s tem utrujenost. Že tako je nespečnost lahko problem menopavze,« je pojasnila Ksenija Šelih Martinec.

Kot je dodala, večina žensk ob prehodu v meno pridobi približno pet kilogramov telesne teže, »kar zelo negativno vpliva na samopodobo, ki je že tako ali tako pogosto porušena. Utrujenost, zmanjšan libido, nemir, vse to so pogoste težave zgodnje menopavze. Še bolj pomembne pa so tiste, ki se razvijejo zaradi upada estrogena, kot so osteoporoza, srčno-žilni zapleti, motnje spomina, izguba prožnosti vezivnega tkiva, suha nožnica, ki je povezana z bolečim spolnim odnosom, in seveda razvoj različnih oblik uhajanja urina pa tudi blata,« je naštela Šelih Martinčeva. Fabčičeva je spomnila še na nihanje razpoloženja. O tem se manj govori, se pa lahko opazi tudi na delovnem mestu, je opozorila,



Vse to vpliva na učinkovitost žensk, ki imajo težave. Medicina lahko pomaga, potem pa je smiselno, da ženska poskrbi zase tako, da spravi hormone v ravnovesje z načinom življenja. Pomembni so gibanje, ustrezna prehrana, upravljanje stresa, dovolj spanja.
 

Kaj še lahko storijo delodajalci?

Delodajalci lahko pripomorejo z vlaganjem v splošno ozaveščanje zaposlenih, da imajo ženske občutek, da jih sodelavci razumejo in jih podpirajo, da niso tarče posmeha. Poleg tega je treba izobraževati same ženske, poudarja Fabčičeva, »da si delijo izkušnje, pridejo do informacij, kako si pomagati, in da se zavedo pomena skrbi za svoje zdravje«.



Zgled je lahko Velika Britanija, kjer se z vprašanjem menopavze ukvarjajo delodajalci, sindikati, menedžerji imajo smernice za ravnanje. Policijski sindikat je na primer dosegel, da ženske, ki imajo težave, v tem obdobju lahko nosijo drugačno uniformo, podoben primer dobre prakse menda tudi v Sloveniji v enem od javnih podjetij.

Kaj še lahko storijo delodajalci? »Gibljiv urnik je lahko eden od pomembnih ukrepov, ki omogoča, da ženska pride v službo pozneje in morda naslednji dan, ko se počuti bolje, dela nekoliko dlje. Dobrodošli so majhni ventilatorji v pisarnah, prostor za sprostitev,« je naštela Fabčičeva in dodala, da so sicer možnosti delodajalcev odvisne tudi od panoge, delovnega mesta … Verjame, da bo čedalje bolj prazen bazen kadrov spodbudil delodajalce, da bodo razmišljali tudi o tem. V zadnjem letu opaža velik napredek, podjetja so začela vlagati v ozaveščanje.