Kriza zaradi novega koronavirusa, ki se je začela na Kitajskem konec leta 2019, a se je kot popolna pandemija pojavila marca letos, nas je vse skupaj pahnila v zdravstveno nezavidljiv položaj in gospodarsko recesijo. Na novo opredeljujemo, kaj pomeni normalno življenje. V takih časih je enostavno spregledati, da je tako v kitajščini kot v japonščini beseda »kriza« napisana z dvema simboloma, ki pomenita »nevarnost« in »priložnost«. Zgodovina pa nas uči, da vsaka kriza, čeprav globoko vznemirljiva, prinaša tudi priložnosti.

Prav slednjih je danes veliko več, kot jih je v »normalnih« časih, a seveda je vedno prisotno tudi tveganje, zato velja, da je potrebno biti dobro informiran ter imeti ustrezno znanje. Uredništvo Sveta kapitala je v tem oziru pripravilo serijo kratkih intervjujev z uspešnimi slovenskimi podjetniki ter podjetnicami, ki so nam zaupali nekatere manj znane in bolj osebne podrobnosti svoje poti v karieri.

V tokratnem pogovoru izven pisarne se nam je pridružila Romana Dernovšek, predsednica uprave Loterije Slovenije, d.d., članica izvršnega odbora Združenja evropskih loterij, predsednica evropske skupine Združenja evropskih loterij za korporativno družbeno odgovornost in odgovorno igranje, direktorica gospodarskega združenja loterij nekdanje Jugoslavije GIZ ALO, prejemnica priznanja Artemida, ki ga za dosežke na področju razvoja ženskega managementa podeljuje Združenje Manager, članica ekip prejemnic več zlatih priznanj za učinkovitost v komuniciranju EFFIE Slovenija in še bi lahko naštevali.
 
Preden se je pridružila Loteriji Slovenije, je bila direktorica mednarodne kreativne agencije LUNA TBWA, v času njenega vodenja Loterije Slovenije, pa je družba postala članica mednarodnih iger Eurojackpot in Vikinglotto.
 
Kljub vsem svojim dosežkom in 25-letnih izkušnjah v vlogi vodje, Romana ostaja prizemljena, preprosta ženska, v prostem času aktivna vodnica reševalnega psa in članica Enote reševalnih psov Slovenije.
 
Romana Dernovšek nam je zaupala, da je že kot otrok imela sto idej. Vse jo je zanimalo. Svojega prvega delodajalca je našla kar prek telefonskega imenika. Spregovorila pa je tudi o tem, kako se je znebila občutka slabe vesti, strahu ter prišla do zaključka, da ni popolna, a je lahko dobra v vsem, kar jo izpolnjuje.

Danes, pri svojih 51 letih, Romana v življenju ne obžaluje ničesar. Iz padcev se je naučila največ. Ko gleda nazaj, pravi, da so ji prav ti najbolj koristili.

Vabljeni k branju!
 

Vaše otroške želje? Kaj ste si želeli postati?

Kot otrok sem imela sto idej, vse me je zanimalo. Čudila sem se prijateljem, ki so točno vedeli kaj bodo počeli, ko odrastejo, pri sebi pa nisem prepoznala neke velike teme, ki bi me vlekla bolj kot vse drugo. Če kaj, sem si vedno želela prispevati k nečemu širšemu od sebe. To pa lahko najdeš marsikje.
 

Kaj pa vaša prva zaposlitev?

Našla sem jo dobesedno prek telefonskega imenika. Vzela sem debelo knjigo in začela klicati podjetja, ki so se mi zdela napredna. V Lesnini, ki je takrat poslovala predvsem s tujino, sem naletela na gospo, vodjo kadrovske službe, ki ni mogla verjeti, da se iskanja zaposlitve lotevam na tak način. Povabila me je na pogovor in ga zaključila s: »Pridi jutri.«. Tako sem prvo službeno leto preživela v mednarodni trgovini tega podjetja.
 

Kaj bi izpostavili v svoji karieri? Na kaj ste najbolj ponosni?

Če je bila Loterija še pred nekaj leti odvisna predvsem od domačega Lota in klasičnih srečk, danes Slovencem zagotavljamo vse, kar imajo najboljši evropski prireditelji na največjih trgih – štirideset različnih domačih in mednarodnih iger in storitev, v katerih lahko sodelujete prek devetih različnih prodajnih poti. Naše poslovanje poteka po najvišjih mednarodnih poslovnih standardih.


Kljub majhnosti slovenskega trga, smo ena najbolj mednarodno povezanih loterij v Evropi. Sodelujemo v dveh velikih mednarodnih igrah in smo člani izvršilnih organov evropskih stanovskih združenj. Pri tem sta jedro našega delovanja poslanstvo in kultura, ki omogoča rasti vsakomur, ki si to želi. Vse to smo skupaj ustvarili mi, sodelavci Loterije Slovenije. Na to sem najbolj ponosna.
 

Od katere knjige ste največ odnesli?

Od otroštva me spremljata dve. Z zgodbo Brata Levjesrčna, avtorice Astrid Lindgren, sem ugotovila, da konec ni konec, ampak je nov začetek. In da največ štejejo pristne vezi z ljudmi. Druga pa je drobna ljudska zgodba, Pšenica najlepši cvet. V njej je zajeta modrost ne le spoštovanja, pač pa vključevanja starejših v družbo. Vključevanja vseh vrst različnosti.
 

Kaj pa najpomembnejša lekcija v življenju?

Ko sta bila sinova majhna, sem s sabo kar nekaj časa nosila občutek slabe vesti. Da nisem popolna v nobeni vlogi, ne mama, ne žena, ne v službi, nikjer. Sčasoma sem prišla do zaključka, da nisem popolna. Da sem lahko dobra v vsem, kar me izpolnjuje.

V času, v katerem živimo, se mi ni treba zagovarjati pred nikomer. Razen pred sabo.
 

Kaj najbolj obžalujete v življenju, če sploh kaj?

Ničesar bistvenega ne obžalujem. Iz padcev sem se naučila največ. Ko gledam nazaj, so mi najbolj koristili prav ti. Mislim tudi, da ni slabih ali napačnih odločitev. Vsaka odločitev ustavi inercijo in te premakne naprej, z mrtve točke. Najslabše je, da odločitve ne sprejmeš, pri čemer pa je tudi ne-odločitev odločitev.
 

Katera situacija, ko niste vedeli, ali vam bo uspelo, vam je ostala najbolj v spominu?

Ko sem v času recesije zapustila prejšnje podjetje, sem si vzela nekaj mesecev za predah in razmislek o tem, kaj si želim početi naprej. Čeprav sem čutila, da ta čas potrebujem in sem imela veliko izkušenj in referenc za naprej, pa me je bilo pri tem ves čas strah, kaj bo. Namesto da bi ta čas uživala vsak trenutek, sem se pri sebi ukvarjala s strahovi. Po tej in par drugih preizkušnjah danes mislim, da je treba znati tudi izpustiti, življenju zaupati in se mu prepustiti.

Kdo je (bila) najvplivnejša oseba v vašem življenju?

Brez vseh mojih doma danes ne bi bila to kar sem. Mama, oče in sestra so mi dali največ. Občutek za sočloveka, za prav in narobe. Za varen pristan, tudi ko gre vse navzdol. Prav toliko, a drugih stvari, pa sem se naučila od otrok. Vsak po svoje me je spreminjal, me učil videti, razumeti, popuščati. Sprejemati življenje takšno kot je. Pristen stik z njimi je največja nagrada. In največja preizkušnja.
 

Katero živečo osebo ali osebe najbolj občudujete? Kdo je vaš idol?

 
Prek sodelovanja Loterije Slovenije z Zvezo za šport invalidov Slovenije – Paralimpijskim komitejem imam priložnost in čast spremljati delo športnikov invalidov. Njihova želja po preseganju samega sebe je izredna. Da zmorejo tudi na področjih, kjer so gotovo tisočkrat slišali, da ni mogoče. Vsakdanje težave se vsakemu od nas kdaj zdijo velike in nepremagljive. Ko vidim ljudi, ki ne le s pogumom temveč tudi s humorjem in veseljem premagujejo tisočkrat večje ovire, sem vsakič znova presunjena. Zavem sem ne le njihove veličine, temveč tudi občasne lastne majhnosti.
 

Katere vrednote so za vas najpomembnejše?

Svoboda, solidarnost, sodelovanje. Pa ustvarjalnost, integriteta, odkritost in pogum.
 

Imate kakšen neizkoriščen talent?

Če bi se zdaj vrnila v študentska leta, bi šla študirat medicino. Mislim, da bi bila dobra zdravnica. Sem pa ugotovila, da lahko ta talent uresničujem tudi drugače. V Loteriji skozi dejstvo, da s sodelovanjem v naših igrah skupaj zbiramo sredstva za sofinanciranje slovenskih invalidskih, humanitarnih in športnih organizacij. In skozi našo trajnostno naravnanost. V prostem času pa sem zadnja leta aktivna vodnica reševalnega psa in članica Enote reševalnih psov Slovenije.

Imate kakšne sanje, ki so še vedno neuresničene?

Zadnje čase sanjam veliko potovanje na Novo Zelandijo. Od nekdaj rada potujem. Najbrž pa se mi po nekaj mesecih, ko vsi ostajamo največ doma, že sanja o nahrbtniku.
 

Če bi bili sami svoj mentor, kakšen nasvet bi si dali?

 
Pobarvaj svoj svet. Kot v pesmi pravi Jovana Bajagić.