Pogovor brez kravate: Ivo Boscarol, Pipistrel

Na Svetu kapitala smo že večkrat poročali, da ima vsaka kriza dve plati in več obrazov. Graditi svojo neodvisnost na finančnem področju ni bilo še nikoli bolj pomembno, kot ravno v takšnih časih, kot je trenutno. Priložnosti je namreč danes veliko več, kot jih je v »normalnih« časih, a seveda je vedno prisotno tudi tveganje, zato velja, da je potrebno biti dobro informiran ter imeti ustrezno znanje.

Uredništvo Sveta kapitala je v tem oziru pripravilo serijo kratkih intervjujev z uspešnimi slovenskimi podjetniki, ki so nam zaupali nekatere manj znane in bolj osebne podrobnosti svoje poti v karieri.

V tokratnem pogovoru izven pisarne se nam je pridružil Ivo Boscarol, šestkratni državni prvak v letenju z ultralahkimi letali, dvakratni športnik leta ULN (ultra lahke naprave) pri Letalski zvezi Slovenije (LZS), nosilec dveh državnih hitrostnih rekordov, prvi državni prvak v letenju z motornim zmajem ter organizator številnih letalskih srečanj in tekmovanj. Ustanovitelj prve zasebne tovarne letal v Jugoslaviji, danes Pipistrel d.o.o.

Ivo Boscarol nam je razkril svoje otroške želje, kariero od prve zaposlitve – kje se je zataknilo, kdaj ga je izučilo in kdaj ni vedel ali mu bo uspelo. Poleg tega Boscarol govori o svojih vzornikih, ključnih lekcijah, najpomembnejših osebah v življenju, neizkoriščenem talentu in še več.

Ste vedeli denimo, da se je Ivo Boscarol preživljal z umetniško dejavnostjo? Da je bil uradni fotograf Šentjakobskega gledališča in je kot glasbeni fotoreporter obiskal več kot 1000 koncertov po vsem svetu? Ali pa, da je bil menedžer glasbenikom in skupinam, na primer Tomažu Domicelju in skupini Lačni Franz?

Danes, pri svojih 64 letih, je Ivo Boscarol najbolj ponosen, da je podjetje tako uspešno, da zaposlenim lahko zagotavlja plače na dolgi rok in da lahko tudi oni s ponosom povedo, kje so v službi. Ponosen pa je tudi na to, da smo ga Slovenci že 8. leto zapored izbrali kot najbolj zaupanja vrednega poslovneža v Sloveniji.

Vabljeni k branju!
 

Kaj ste si kot otrok želeli postati?

Letenje je bila tista skrita želja, ki me je mučila že od otroštva. A ni tako, da si vsak majhen fantek želi postati pilot, ko bo velik? Že v osnovni šoli sem bil modelar, takrat sem zgradil svoja prva »letala«. Kasneje sem v resnici tudi postal pilot, celo inštruktor letenja in testni pilot letal. Z izdelavo letal pa mi je uspelo to, o čemer sem sanjal kot otrok: združiti svoj hobi s službo.
 

Katera je bila vaša prva zaposlitev?

 
Še kot dijak in nato študent sem se ljubiteljsko ukvarjal s fotografijo. Sprva sem se celo preživljal z umetniško dejavnostjo – že v študentskih letih sem se ukvarjal z obštudijskimi poslovnimi priložnostmi iz tega področja. Bil sem na primer uradni fotograf Šentjakobskega gledališča. Registriral sem obrt in od fotografije živel vsaj tako dobro kot zdaj od letalstva. Tudi takrat sem hobi združil s poslom, saj sem kot zaprisežen roker obiskal več kot 1000 koncertov po vsem svetu kot glasbeni fotoreporter. Tako sem spoznal ogromno bendov in njihovih menedžerjev. Tudi sam sem organiziral koncerte ter bil menedžer glasbenikom in skupinam, na primer Tomažu Domicelju in skupini Lačni Franz. Ko sem organiziral koncerte, se je iz potrebe po plakatih za koncerte razvila moja naslednja dejavnost – tiskarija. Bil sem tiskar in oblikovalec. Tiskali smo plakate za glasbene koncerte za celo Jugoslavijo in izdelovali priponke (ang. bedže).
 

Na kaj ste najbolj ponosni v svoji karieri?

Na to, da je podjetje tako uspešno, da zaposlenim lahko zagotavljam plače na dolgi rok in da lahko tudi oni s ponosom povedo, kje so v službi. Ko smo zmagali na Nasinem tekmovanju, so mojim glavnim inženirjem ponujali petkrat, desetkrat višjo plačo, pa me ni nihče zapustil, ker je danes tudi odnos tisti, ki šteje. Ponosen sem, da podjetje v 31 letih nikdar ni poslovalo z izgubo, da je bilo vsako leto boljše od prejšnjega, da plače niti enkrat niso kasnile.

Ponosen sem tudi na to, da so me Slovenci že 8. leto zapored izbrali kot najbolj zaupanja vrednega poslovneža v Sloveniji.
 

Od katere knjige / filma ste največ odnesli?

Najbolj se mi je približala knjiga Hermana Potočnika – Noordunga »Problem vožnje po vesolju«. Zelo mi je bil všeč tudi film Peti Element, ki je vizualiziral mojo idejo o tridimenzionalni mobilnosti v velikih mestih.
 

Katera je najpomembnejša lekcija, ki vas jo je življenje naučilo?

Vsi so lahko drugi, prvi pa je lahko samo eden.
 

Kaj najbolj obžalujete v življenju, če sploh kaj?

Morda se vam bo zdelo čudno, ampak v življenju ne obžalujem ničesar, tudi svojih napak ne. Ena od takšnih je bil moj skok v politiko, ampak ga ne obžalujem, ker me je politika naučila izgubljati in sprejeti poraz kot izziv, predvsem pa me je naučila to, da ji ne verjamem več. Bila je zelo draga metoda lastne kože, ampak tudi to obdobje mojega življenja je pomenilo osebnostno rast.
 

Katera situacija, ko niste vedeli, ali vam bo uspelo, vam je ostala najbolj v spominu?

Tekmovanje agencije Nasa leta 2011 za najučinkovitejše in najbolj okolju prijazno letalo. Na koncu nam je uspelo zmagati in prejeli smo najvišjo denarno nagrado v zgodovini letalstva – 1,3 milijona dolarjev.
 

Kdo je (bila) najvplivnejša oseba v vašem življenju?

Največja vzornika sta mi bila starša. Oče mi je dal smisel za tehniko – bil je testni pilot v Airmacchiu med obema vojnama, izumitelj, šofer, inženir, precizni mehanik, vodja oddelka na OM-u, izpopolnjeval se je pri BOSCH-u, pri DAPPS-u je izumil prenosni stroj za točkasto varjenje, na koncu pa je bil celo tehnični direktor pri Fructalu.

Vse stroje, ki jih je Fructal kupil od Nizozemcev, je najprej razstavil, da jih je razumel in nato njihovo uspešnost povečal za dvakrat ali trikrat. Doma smo vedno imeli elektromotorje. Živel sem v takem okolju in potem se mi je to preneslo še v nadaljnje življenje. Že v osnovni in srednji šoli sem se namreč precej ukvarjal s tehniko, gradil stvari in bil modelar.

Mama je bila računovodja in mi je dala smisel za poslovnost, ekonomijo. Moram reči, da sta mi dala ne samo vsak svoje gene, ampak tudi tisto kar je v podjetništvu pomembno – ekonomija in tehnika. Naučila sta me skromnosti, poštenja, odgovornosti do sebe, drugih in posla.
 

Katero živečo osebo ali osebe najbolj občudujete? Kdo je vaš idol?

Nimam pravega vzornika. Spoštujem ljudi, ki so s svojim delom uspeli na dolgi rok, dokazali sebi in svetu, da je mogoče doseči uspeh tudi brez veliko denarja in so kljub temu ostali skromni, tako da jih uspeh ni spremenil. Med uspehom in pohlepom je namreč le zelo tanka črta in zelo cenim tiste, ki so v življenju uspeli, ne da bi jo prestopili. Za vzor si ne postavljam nikogar, me pa veseli, da lahko vedno večkrat preberem v komentarjih člankov ali na kakšnem forumu, da sem jaz vzor drugim – ne samo mladim, ampak tudi uveljavljenim ljudem.
 

Imate kakšen neizkoriščen talent?

Še veliko, a o njih boste brali v prihodnjih letih (smeh).
 

Če bi bili sami svoj mentor, kakšen nasvet bi si dali?

Najboljša naložba je naložba vase in v svoje znanje. Edini stvari, ki ti ju nihče ne more vzeti, sta znanje in izkušnje, ki jih pridobiš. Dandanes smo vsi na trgu in svoje talente moramo znati unovčiti, zato ni dovolj, da imaš znanje in izkušnje in da si najboljši. Svet mora vedeti za tvoje talente, kajti če nihče ne ve česa si sposoben, je enako kot če bi bil nesposoben.

Dandanes je vse svetovno znanje na dosegu leve tipke na miški. Čeprav zato mogoče zgleda, da ga je zelo enostavno unovčiti, je kupec tvojih talentov, kdorkoli pač to je, vsak dan bolj zahteven. Zato se moramo učiti in nabirati izkušnje skozi celo življenje in graditi na lastni blagovni znamki – nas samih. Kajti, če danes nekdo ni zadovoljen s tabo, lahko o tem v trenutku preko spleta obvesti ves svet...