Pogovor brez kravate: Franci Pliberšek, MIK Celje

Kriza je lahko priložnost ali nevarnost, odvisno od tega, kako se človek odzove na situacijo. Povsem naravno je, da ljudje dojemajo krizo kot nevarno, saj se soočajo z zaostrenimi razmerami, a kot je nekoč dejal Albert Einstein: »Sredi vsake krize leži tudi velika priložnost.« Nobenega dvoma ni, da smo se znašli v kriznih razmerah. Kje so torej priložnosti?

Priložnosti je danes veliko več, kot jih je v »normalnih« časih, a seveda je vedno prisotno tudi tveganje, zato velja, da je potrebno biti dobro informiran ter imeti ustrezno znanje. Uredništvo Sveta kapitala je v tem oziru pripravilo serijo kratkih intervjujev z uspešnimi slovenskimi podjetniki, ki so nam zaupali nekatere manj znane in bolj osebne podrobnosti svoje poti v karieri.

V tokratnem pogovoru izven pisarne se nam je pridružil Franci Pliberšek, mož in oče treh otrok, podjetnik, ki že tri desetletja vodi svoje podjetje, katerega je ustanovil še v času študija ter ne nazadnje, generalni direktor enega najuspešnejših podjetij za proizvodnjo stavbnega pohištva in zasteklitve objektov v Sloveniji - MIK Celje.

Franci Pliberšek nam je razkril svoje otroške želje, podjetniško pot od prve in edine redne zaposlitve, kje se je zataknilo, kdaj ga je izučilo in kdaj je potencialni neuspeh izkoristil za največji preobrat v svojem življenju.

Ste vedeli denimo, da je Franci Pliberšek diplomiral na ljubljanski fakulteti za arhitekturo? Da je kot otrok samohranilke že zelo zgodaj, kot najstnik, začel iskati priložnosti za zaslužek, da bi razbremenil mamo? Ali pa, da se je zgodba podjetja MIK Celje začela v domači garaži s prodajo parketov in ladijskega poda ter uvažanjem letvic in materialov za uokvirjanje slik?

Danes, pri svojih 54 letih, Franci Pliberšek z najstarejšim sinom Alenom, ki je prevzel vodenje prodaje, ponosno stoji na čelu podjetja, ki trenutno zaposluje med 190 in 200 oseb in še 100 zunanjih pogodbenih sodelavcev.

Vabljeni k branju!

Kaj ste si v otroštvu želeli postati?

Že v otroštvu so me vznemirjali tehnični poklici povezani z ustvarjanjem uporabnih produktov, ki so se kasneje skristalizirali v navdušenje nad gradbeništvom in arhitekturo. Slednjo pot sem kasneje izbral tudi za študijsko in svoje otroške želje uresničil med študijem na ljubljanski fakulteti za arhitekturo, kjer sem tudi diplomiral.
 

Katera je bila vaša prva zaposlitev?

Kot otrok samohranilke sem že zelo zgodaj, kot najstnik, začel iskati priložnosti za zaslužek, da bi razbremenil mamo in si pridobil raznovrstne izkušnje. Tako sem opravljal številna priložnostna in sezonska dela od nabiranja borovnic in hmelja, do pomoči na večjih posestvih in pri različnih obrtnikih. Na fakulteti pa se je pojavila zares močna želja, da ustvarim svojo dejavnost in začnem lasten posel. Tako se je rodila zgodba o MIKu in s tem moja prva prava zaposlitev v lastnem podjetju.

Najprej sem se ukvarjal s prodajo parketov in ladijskega poda, kasneje sem to nadgradil v uvažanje letvic in materialov za uokvirjanje slik. Ko smo zasedli položaj največjega distributerja v Sloveniji so poslovne priložnosti narekovale usmeritev v proizvodnjo oken. Tako lahko rečem, da sem že 30 let ponosni zaposleni v prvi redni službi, v lastnem podjetju MIK Celje.

Na kaj ste najbolj ponosni v svoji karieri?

Ponosen sem na prav vsak korak in odločitev v zadnjih 30 letih ter na sodelavce, ki so me spremljali na tej poti. Skupaj smo ustvarili veliko zgodbo, ki se je začela v domači garaži pri moji mami Mariji, v najožjem krogu moje soproge Adrijane in še dveh sodelavcev. V 30 letih smo zgradili zgodbo o podjetju, ki danes dela visoko kakovostno stavbno pohištvo in prezračevalne sistem in danes zaposluje med 190 in 200 zaposlenih in še 100 zunanjih pogodbenih sodelavcev.

Od katere knjige / filma ste največ odnesli?

V zadnjem času me je najbolj navdušila knjiga Simona Sineka »Začnite z zakaj«. Preprosta logika, ki stremi k temu, da se moramo vedno, česarkoli se lotimo, vprašati »Zakaj bi to  naredili?« in nato nadaljujemo še z vprašanjema »Kako bomo to naredili?« in »Kaj bomo naredili?«, da bomo dosegli zastavljeni cilj. Slednja knjiga je manifestacija mojega že večkrat preizkušenega načela »ZKP - Zdrave kmečke pameti«, po kateri sem se ravnal vseskozi na svoji poslovni poti in ji ostajam zvest še danes.
 

Katera je najpomembnejša lekcija, ki vas jo je življenje naučilo?

Razmišljaj pozitivno in ne dvomi v nič. V vsaki oviri se lahko skriva nova priložnost. Imaš lahko vse, kar si želiš. Pozitivna naravnanost in neprestana želja po rasti, razvoju ter dojemanje težav, kot novih priložnosti, je ena najpomembnejših lekcij, ki sem jih osvojil na svoji poti.
 

Kaj najbolj obžalujete v življenju, če sploh kaj?

Trdno verjamem, da je bila vsa pot, ki sem jo prehodil do danes, takšna z namenom, zato ne bi na njej spremenil prav nič. Rad se vračam v spomine in v 30 letih se jih je nabralo veliko, tako poslovnih kot osebnih in na koncu dneva sem vedno znova hvaležen prav vsakemu dogodku, zaradi njega sem danes tu kjer sem in takšen kot sem.
 

Katera situacija, ko niste vedeli, ali vam bo uspelo vam je ostala najbolj v spominu?

Ko smo najprej z materiali za uokvirjanje slik že začeli uspevati, sem preko italijanskih dobaviteljev v Slovenijo za dva znanca pripeljal stroja za izdelavo PVC in lesenih oken, pri tretjem pa se je zalomilo in to pri največjem poslu, uvoza cele linije za izdelavo oken. Čez noč je poslovni dogovor izpuhtel jaz pa sem ostal sam z investicijo par sto tisoč takratnih nemških mark. Takrat bi lahko obupal in ogrozil zdrav posel z materiali za uokvirjanje slik, a sem oviro spremenil v priložnost in tako se je rodila zgodba o MIK oknih, ki nas je v naslednjih dveh desetletjih izstrelila med največje proizvajalce stavbnega pohištva v Sloveniji in bližnji okolici.
 

Kdo je (bila) najvplivnejša oseba v vašem življenju?

Zagotovo moja mama Marija, ki naju je s sestro vzgajala sama. Skozi vzgojo in ljubezen mi je pokazala kaj pomeni vztrajnost, trud in močna volja za doseganje zadanih ciljev. Vse kar je počela, zato da bi s sestro imela lepo otroštvo in bi bila čim manj prikrajšanja za radosti, ki so jih doživljali naši vrstniki, je bil krasen zgled in popotnica za moje odraščanje in kasneje samostojno pot.
 

Katero živečo osebo ali osebe najbolj občudujete? Kdo je vaš idol?

Skozi življenje sem naletel na več oseb, ki so me navdušile in postale moja inspiracija, tako iz poslovnih voda, kot iz športnih in kulturnih krogov ter humanitarnih.

V poslovnem svetu sta mi najbližje poslovni svetovalec Bryant Tracy, s katerim sem se skozi njegove knjige srečal že pred leti, v zadnjem času pa me je podobno navdušil Simon Sinek.

Med ljudi, ki me navdušujejo sodijo tudi uspešni slovenski športniki, tako naši rokometaši, košarkarji in odbojkarji, pa individualni športniki kot sta naši uspešni smučarki Tina in Ilka, občudujem pa tudi pogum, moč in vztrajnost mladih kolesarjev Rogliča in Pogačarja.


V slovenski kulturi me je od nekdaj navduševal Tomaž Pandur, ki ga omenjam, ne glede na to, da ga na žalost ni več med nami. Poslovil se je namreč veliko prezgodaj, a pečat, ki ga je slovenska kultura skozi njegovo ustvarjanje v Španiji in Mehiki pustila na mednarodni kulturni sceni, je neizbrisljiv.

Moje družbeno odgovorno delovanje in udejstvovanje na humanitarnem področju pa se je skozi leta razvijalo pod vplivom modrosti in dobrih del Matere Tereze in Ghandija, ki sta svetu pokazala, da se spremembe lahko izvajajo tudi brez finančne ali fizične moči. Njuna miselnost in dobra dela so bila tista, ki so poleg drugih inspirativnih filantropov in humanitarcev, navdušila moj razvoj v družbeno odgovorno delovanje. Sprva znotraj Rotary skupnosti, pred 15 leti pa tudi v sklopu našega podjetja MIK Celje, s katerim vsako leto omogočimo počitnice za vsaj 100 otrok iz socialno šibkejših družin. Skupaj nam je uspelo polepšati otroštvo in s tem prispevati k pozitivnemu razvoju že več kot 1750 otrok iz socialno šibkejših družin.

Katere vrednote so za vas najpomembnejše?

Že v otroštvu so mi bile privzgojene temeljne vrednote ob katerih sem odraščal in jih kasneje prenesel tudi v svoje poslovno in družinsko življenje. Vzgojen sem bil v duhu poštenosti, delavnosti, vztrajnosti in truda za doseganje zastavljenih ciljev. To sem prenesel tudi v naše podjetje in s tem živijo tudi moj zaposleni.

Imate kakšen neizkoriščen talent?

Že skozi študij arhitekture in kasneje, ko smo se v MIKu sprva ukvarjali z uvažanjem materialov za uokvirjanje slik, sem prepoznal v sebi izostren občutek za fotografijo, prepoznavanje likovnih del in antikvitet. Vse to še vedno ostajajo moji hobiji, sem strasten zbiratelj likovnih del in starin, sicer talent za enkrat uporabljam za prosti čas in kot svoj hobi, morda pa se bo kdaj manifestiral tudi v galerijski dejavnosti.

Imate kakšne sanje, ki so še vedno neuresničene?

Ves čas sem se trudil, da bi zastavljene cilje tudi uresničeval, zato popolnoma neuresničenih skorajda ni. Glede na to, da je moja osnovna profesija arhitektura, v meni še vedno tli želja po načrtovanju sodobnih objektov.

Vzporedno z MIKom, sem realiziral s svojim arhitekturnim znanjem dva večja projekta in sicer izgradnjo nove poslovno-proizvodne stavbe našega podjetja in stanovanjski kompleks Vojniška Gmajna. A arhitekturne strasti me vlečejo dalje in v bližnji prihodnosti načrtujem še dva večja projekta, obrtno cono Vojnik, ki jo načrtujem na kar 4500 m² in trgovsko-poslovni center v Mariboru ob Europarku na 14.000 m². V naslednjem letu želim uresničiti tudi večletne sanje o izgradnji in odprtju MIKovega inštituta dr. Petra Novaka na 4000 m². Z njim bomo nadgradili in obogatili našo razvojno-raziskovalno dejavnost na področju prezračevalnih naprav in energetskih sanacij ter celovitega načrtovanja adaptacij oziroma novogradenj objektov, z namenom zagotavljanja zdravih bivalnih pogojev in preprečevanja sindroma bolnih stavb.

S podobnimi nameni se lotevamo tudi izboljševanja bivalnih pogojev v slovenskih šolah skozi projekt »brezogljične oziroma sonaravne - zdrave šole«, s katerim upam, da bomo v prihodnosti z ravnatelji, ki so se pridružili projektu narekovali trend bolj zdravih šol in s tem prihodnjih generacij.

Naše podjetje in raziskovalni inštitut dr. Petra Novaka sta skupaj CER-om, inštitutom ZRMK, inženirsko in arhitekturno zbornico ter drugimi, pobudnika za merjenje kakovosti zraka, fizikalnih lastnosti (hrup, energija in osvetljenost) v učilnicah in v prihodnosti tudi v drugih javnih ustanovah, kot so vrtci, bolnišnice, itd. Naši osrednji cilji so izboljšati kakovost svežega zraka, zmanjšati vdor zunanjega hrupa, zaščiti zdravje učencev in učiteljev v sezonah virusnih obolenj. Prav tako je naš cilj z energetsko varčnim prezračevanjem znižati ne le vzdrževalne stroške šol, ampak tudi zmanjšati odsotnosti otrok zaradi bolezni, razbremeniti zdravstvo, in s tem zmanjšati bolniške odsotnosti staršev ter porabo sredstev za kritje bolniške odsotnosti za nego otrok.     

Še eden od projektov, ki si ga želim uresničiti je tudi obuditev oziroma izgradnja slovenske Camino poti in z njo vzpostavitev potrebne infrastrukture od izgradnje poti do namestitvenih kapacitet povezanih v slovenske pametne vasi.  S predajo podjetja naslednikom, mojim otrokom, v naslednjih nekaj letih, bo časa za arhitekturne projekte še več.

Če bi bili sami svoj mentor, kakšen nasvet bi si dali?

Verjemi. Vztrajaj. Ne postavljaj si meja. Moje izkušnje, pozitivne in tiste manj pozitivne, so me skozi mojo pot ves čas in me še vedno mentorirajo. Najpomembnejše iz vseh teh naukov so ravno ti trije nasveti in »ZKP – zdrava kmečka pamet«, ki sem jim ostal zvest in so se obrestovali.