PODKAST: Pogumni so vidni, zato so pogosteje tarče opravljanja nevidnih strahopetcev

Norvežan Glenn Rolfsen je psihoterapevt, ki v Oslu deluje na področju medicine dela, globalno pa je zaslovel s svojim konceptom Gozzip (ang. gossip) o izboljšanju kakovosti delovnega okolja z izkoreninjenjem govoric oziroma opravljanja na delovnem mestu, je na mednarodni konferenci o voditeljih prihodnosti več kot 500 direktorjem, kadrovikom in drugim zbranim postavil vprašanje, ali bi radi delali v okolju, kjer ne bi bilo govoric. Roke je dvignilo največ tri četrtine udeležencev. Rolfsen je to pojasnil: Mnogi so pomislili, da to vedno počnejo. Torej se pogovarjajo o tašči, o prijateljih, kolegih, ženi, otrocih. O čem bi se potem pogovarjali?

Raziskave v Sloveniji kažejo, da najmanj dve tretjini anketirancev, ki so izpostavljeni trpinčenju, to usodo deli z več sodelavci ali celo z večino zaposlenimi. Kot pravi Tanja Urdih Lazar s Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, to lahko kaže na sovražno oziroma toksično delovno okolje, ki trpinčenja ne prepoznava in preprečuje, temveč negativna vedenja tolerira ali jih celo spodbuja.

POSLUŠAJTE PODKAST:


Rolfsen obrekovanje opisuje kot tihi način trpinčenja in poudarja: »Enostavno je trpinčiti nekoga, ki ga ni zraven. Ko nekoga trpinčiš, je to očitno in je bolj pošteno, se vsaj ve, kdo je žrtev in kdo povzročitelj.«
 
Zaposleni, ki postanejo žrtve, se na začetku poskušajo umikati iz delovnega okolja, pogosto za krajši čas odhajajo na bolniški dopust. Kot posledica dela v takšnem okolju se pri nekaterih sčasoma pojavijo zdravstvene težave, ki se začnejo z nespečnostjo, preutrujenostjo, potrtostjo, izgubo volje do dela, težavami s koncentracijo in spominom, razdražljivostjo, strahom, tesnobo ... Ni tako redko, da se razvijejo tudi resne psihiatrične motnje, kot so prilagoditvena motnja, posttravmatska stresna motnja, depresivna motnja. »Če takšno stresno doživljanje traja daljši čas, tudi organizem ne zmore več doseči normalnega delovanja, pojavijo se bolezenske spremembe na organih, od srčnožilnih bolezni do težav s prebavnim sistemom in hormonskih motenj, te bolezni pa navadno zahtevajo daljše okrevanje in daljše bolniške odsotnosti.
 
Glenn Rolfsen pravi, da je vpliv govoric na žrtev odvisen od njegovega razumevanja osebne integritete. Kdor je nima, bolj trpi, če ve, da drugi slabo govorijo o njemu. Manj imuni so tudi ljudje z močnim egom ter tisti z narcisističnimi nagnjenji. V najhujših primerih opravljanje lahko pripelje tudi do samomora žrtve.
 
Jelica L. Lajovic, direktorica človeških virov in korporativnega komuniciranja v Iskratelu obrekovanje opisuje kot pogosto posledico posameznikovega občutka ne-varnosti oziroma strahu. Bolj ko je v podjetju razvita povezovalna kultura in bolj ko so sodelavci zadovoljni na delovnem mestu, manj je prostora za opravljanje, pravi sogovornica. Vodje pa morajo biti zgled in obrekovanje ustavljati oziroma zaposlene spodbujati, da se odkrito pogovarjajo.
 
Nataša Luša, glavna direktorica Dela, odgovorna za kadrovske in pravne zadeve se strinja, da so govorice in »hodniški« pogovori vedno škodljivi. Kot pojasnjuje, je vsak zaposleni odraz in nekakšna »vizitka« kulture družbe v kateri dela, govorice in nesporazumi pa škodijo tudi timskemu delu. Namesto da bi se ekipa posvetila nalogam, se ukvarja z govoricami in s seboj, s tem pa izgublja dragoceni čas, medtem ko jo prehitevajo novi trendi in konkurenca.
 
Kako ukrepati, če postanemo žrtev govoric? Svetovalka vodstvom in kolektivom Damjana Pondelek poudarja, da »počakati, da mine« oziroma »ignorirati, da se opravljivci naveličajo« ni dobro. Kajti govorice bodo učinkovale s svojimi uničujočimi posledicami, četudi jih poskušamo odmisliti ali se od njih ograditi. Opravljanja se moramo lotiti kot plevela, torej takoj, temeljito, dosledno, z vsemi sredstvi in vsakič znova, sicer bo ušlo izpod nadzora in preraslo tisto, kar je dobrega in zdravega v kolektivu.