Pletenje vezi med šolami in podjetji

Poleg klasične mobilnosti v okviru programa Erasmus plus potekajo številni projekti, v katerih izobraževalne institucije sodelujejo z gospodarstvom in organizacijami doma in v tujini. Predstavljamo dva nazadnje nagrajena, v okviru katerih so nastali nabori kompetenc za izbrane poklice ter izobraževalni moduli, kjer mladi dobijo aktualna znanja na svojem področju.
 

Šole sledijo tempu sprememb, ključ je v povezovanju

Srednja šola za gostinstvo in turizem Celje v projektih Erasmus sodeluje že več kot 15 let, je povedala koordinatorica mednarodnih projektov Natali Borinc. Najprej so dijakom omogočali praktična usposabljanja v tujini, s prenosom dobrih praks med šolami pa sta nastala spletna programa za učenje strokovnega izrazoslovja v gostinstvu in turizmu ter v prometu. Zadnja leta izvedejo že več kot 100 mobilnosti na leto; večinoma si izkušnje v tujini – praktično usposabljanje ali izobraževanje – nabirajo dijaki, nekaj pa tudi učitelji, ki s spoznavanjem drugih izobraževalnih sistemov in primerov dobrih praks sami lažje vnašajo nove, preizkušene metode dela, nova gradiva in nove načine povezovanja med programskimi enotami.



»Največji rezultat naše mednarodne dejavnosti je povezovanje. Namen mobilnosti je pridobitev strokovnih kompetenc, jezikovnega znanja, krepitev medkulturnih kompetenc in piljenje mehkih veščin,« je Borinčeva naštela razloge, da šola prijavlja projekte na Erasmusove razpise in tako sodeluje s tujimi šolami in organizacijami ter s podjetji v Sloveniji. Dijaki po vrnitvi iz mobilnosti pripravijo predstavitve, pokušine ... ter na ta način znanja in izkušnje prenesejo tudi na sošolce, tako da so posredno vsi vključeni v projekte. »Čas, ki ga z nami preživijo predstavniki podjetij in mladi iz tujine – gostili smo že dijake iz Portugalske, Španije, Italije, Francije, skoraj vsako leto prihajajo Finci –, izkoristimo tudi za razvoj šole. Tako smo v redni šolski program vpeljali dva modula, in sicer hotelske storitve in koordinacijo gastronomskih storitev, s katerima bogatimo in posodabljamo siceršnji učni program. Pri izvajanju sodelujemo s podjetji, ki tako na mlade prenašajo najnovejše trende,« je sogovornica predstavila nagrajeni projekt ter pri tem sodelovanje, kjer predstavniki podjetij sodelujejo tudi pri drugih strokovnih predmetih, označila kot dodano vrednost šole. Tako za dijake, ki iz prve roke črpajo znanja, kot za podjetja, ki skozi različne oblike sodelovanja vplivajo na usposobljenost mladih pri vstopu na trg dela.


Tudi podjetja se prek šole lahko vključujejo v usposabljanja v tujini, nenazadnje pa sami bogatijo znanje, ko sprejemajo mlade dijake iz celjske šole in iz tujine, ki pri njih opravljajo delovno prakso. »Partnerje imamo po vsej Sloveniji, to so na primer Hiša Jezeršek, restavracija JB, Sava turizem, Hotel Slon ... Naši dijaki pri njih tudi opravljajo prakso, tako da res lahko dobijo veliko strokovnih kompetenc,« je povedala Natali Borinc ter dodala, da v šoli mentorje tudi usposabljajo. Tudi veliko strokovno teoretičnih predmetov izvajajo v sodelovanju s podjetji, tako da aktualna znanja pridobivajo tudi učitelji strokovnih predmetov, ki bodo od jeseni imeli tudi možnost krajšega opazovanja zaposlenih v podjetjih pri svojem delu (ang. job shadowing). »Za to smo pridobili sredstva iz programa Erasmus plus. Tako bodo dobili nova gradiva, primere dobre prakse in realne primere, kar jim bo pomagalo, da bodo lahko bolje poučevali,« je poudarila sogovornica ter mnenja tistih, ki izpostavljajo številne ovire pri povezovanju gospodarstva in izobraževalnih ustanov, označila kot izgovore. Sodelovanja čez noč ni mogoče vzpostaviti, a s tem, ko šola posluša, kaj gospodarstvo potrebuje, se sodelovanje krepi. »Zavedati se moramo, da vir znanja niso več šole, ampak podjetja. Šole ne morejo slediti razvoju, saj preden neko spremembo uvedemo v sistem, je že zastarela. Zato je treba najti druge poti, kako do aktualnega znanja. Ključ je v sodelovanju,« je poudarila Borinčeva in na vprašanje o širjenju dobrih praks na druge šole v Sloveniji odgovorila, da večjega interesa za to ni, verjetno, ker vedo, da je v ozadju opravljenega veliko neplačanega dela.

Manjka povezovalna institucija med šolami in gospodarstvom

Posebnost višješolskega strokovnega študija je velik poudarek na praktičnem izobraževanju, je dvoletni redni študijski program ekonomista (izredno je mogoče študirati tudi za organizatorja socialne mreže in varovanje) na celjski ekonomski šoli opisala koordinatorica Erasmusovih programov Mojca Sendelbah. Študenti prvega letnika opravijo 400 ur delovne prakse, prav toliko tudi v drugem letniku, zato temu delu programa posvečajo posebno pozornost. »Študenti sicer sami iščejo organizacije, v katerih želijo opravljati prakso, a včasih potrebujejo našo pomoč. Študent na praksi nadgradi teoretične vsebine, dobi vpogled v realne delovne razmere, pridobi kompetence v delovnem okolju in priložnost za kasnejšo zaposlitev. Organizacije dobijo možnost, da si poiščejo in izoblikujejo svoje bodoče kadre. Izobraževalne institucije pa morajo s pridobivanjem informacij iz prakse dobiti vpogled v pridobljene in želene kompetence študentov. V vsakem primeru pa se s temi podjetji povezuje tudi šola, da se uskladi z mentorji in zagotovi ustrezno izvajanje. V okviru projekta, ki je bil podprt s sredstvi programa Erasmus plus, smo se povezali z visoko strokovno poslovno šolo v srbskem Leskovcu, s katero sicer sodelujemo že od leta 2001, ter skupaj oblikovali seznam kompetenc, ki jih morajo študentje osvojiti na praksi,« je Sedelbahova povzela nagrajeni projekt.



Najprej so analizirali izvajanje prakse in nato pripravili priročnike, ki so v pomoč organizatorjem praktičnega izobraževanja na šoli, mentorjem v podjetjih in študentom. Komplet vsebuje tudi obrazce, kot so vloga za prakso, pogodba o njenem opravljanju, dnevnik študenta v podjetju in obrazec za končno evalvacijo, vključno z anketami za delodajalce in študente o izkušnjah.
Največja dodana vrednost naštetemu pa je seznam splošnih in strokovnih kompetenc za tehnične komercialiste in računovodje, ki naj bi jih naj študenti teh dveh programov pridobili v okviru praktičnega izobraževanja. Nabor so na obeh partnerskih šolah poslali v recenzijo delodajalcem ter vključili njihove pripombe. Ob tem je Mojca Sedelbah izpostavila največjo težavo študentov na praksi, in sicer, da mentorji to delo opravljajo poleg svojih rednih obveznosti, zato se jim včasih nimajo časa dovolj posvečati. Prav tako mentorji nimajo ustrezne motivacije v nagrajevanju, je prepričana. Želi si tudi več povratnih informacij od delodajalcev o usposobljenosti mladih, ko vstopijo na trg dela. »Informacije o kompetencah, znanjih in sposobnostih, ki jih iščejo pri mladih, bi morale hitreje in učinkoviteje prihajati v izobraževalni sistem. Ta je že sam po sebi tog in potrebuje čas za prilagoditev, če informacij nima, pa se proces sploh ne začne,« je opozorila. Ko sami o tem sprašujejo delodajalce, včasih dobijo konstruktivne odgovore, včasih pa samo, da je v redu tako, kot je. »Manjka uradna institucija, ki bi v tem smislu še bolj povezala gospodarstvo in izobraževalce,« ocenjuje Mojca Sedelbah.