»Nočem govoriti o plači, ker zaslužim več kot prijatelji ...«

Uporabnica na enem od forumov je tako odgovorila na vprašanje, ali se v družbi odprto pogovarja o svoji plači. Na družbenih omrežjih je takšnih vprašanj res veliko: Komu lahko poveste, koliko zaslužite? Koliko zaslužite, kakšen poklic opravljate in kakšno izobrazbo imate? Kakšno plačo imate v resnici? Ali tisoč evrov ni dobra plača? … Odgovori pa so si bolj podobni, kot bi mislili.

V prej navedenem primeru je avtorici neprijetno govoriti o nizki plači, pogosteje pa se v molk raje zavijejo tisti, ki zaslužijo bolje. Skrbi jih, kaj bi si drugi mislili o njih.
»Zase si upam povedati, ker s honorarji za projekte zaslužim zelo malo, za moža pa si ne upam, ker je njegova plača nadpovprečna. Tega tudi ne kaževa. Velikokrat me je sram, ker lahko živim lagodno, pa v resnici nisem zaslužna za to. Zato se temam o denarju izogibam,« je opisala druga uporabnica, ki jo je nekdo pomiril, naj plača ne bo razlog za sram. Kot je napisal, je težava slovenske družbe, da ljudi z visokimi prihodki označuje slabšalno, poveličujejo pa se tisti z nizkimi. »V Sloveniji je moderno biti reven in se s tem hvaliti,« je to razmišljanje podprl še en uporabnik.

Na drugi strani pa so zapisi, ki kažejo na drugačno razumevanje visokih prihodkov. »Plače skrivajo tisti, ki v primerjavi s sodelavci zaslužijo veliko in se zavedajo, da to ni pošteno. Nihče, ki ima majhno plačo, ne skriva, koliko zasluži,« je prepričan avtor zapisa, drugi pa se sprašuje, ali oseba visoko plačo res tudi zasluži: »Kaj posebnega pa znaš?«

Nočemo izstopati

Ti zapisi povzemajo ugotovitve Eve Boštjančič, vodje katedre za psihologijo dela in organizacije na ljubljanski filozofski fakulteti. Pravi, da želimo biti ljudje socialno sprejeti, v Sloveniji pa si sprejet, če si socialno šibek. Torej, če nimaš veliko denarja in znaš z njim delati čudeže.

»Kdor hoče ugajati, pazi, da ne izstopa iz skupine, saj sicer ni zaželen, ker ga ostali ne razumejo kot sebi enakega in si ga ne želijo v svojem krogu. Ljudi, ki so premožni in imajo prestižne izdelke, družba pri nas v splošnem ocenjuje kot pohlepne ob domnevi, da so denar pridobili na nepošten način,« povzema in kot primer navaja uspešne športnike. V javnosti velja, da veliko zaslužijo, redkeje pa se vprašamo, koliko truda, odrekanja, denarja in talenta so morali vložiti v to, da lahko dosegajo rezultate.

Glede na povedano odgovor Eve Boštjančič na vprašanje, zakaj v družbi pogosto ne povemo resnice o tem, koliko zaslužimo, ne preseneča: »Prikazujemo se manj vredni, manj učinkoviti, manj uspešni in se tako izognemo izpostavljenosti, obrekovanju, tudi tipični slovenski privoščljivosti.« V okolju s sebi enakimi po navadi o plači govorimo odprto, medtem ko v selekcijskih postopkih za zaposlitev kandidati pogosto navedejo višji znesek, ki ga postavijo kot pogajalsko izhodišče. Vštejejo potne stroške, malico, dodatke, medtem ko v skupini raje povedo izhodiščni prejemek.