Inženirke: Fatalne ustvarjalke prihodnosti

Aida Kamišalić Latifić je raz­iskovalka in predavateljica na mariborski fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko. Pri svojem raziskovalnem delu ustvarja novo znanje in pristope za učinkovito hrambo, obdelavo in uporabo velikih količin podatkov ter tehnologije veriženja blokov (blockchain). Kot docentka to znanje prenaša na študente in tudi v širšo industrijsko prakso ter tako pomembno prispeva k vpeljavi sodobnih informacijskih tehnologij v organizacije.
»Za uspešno naslavljanje raziskovalnih izzivov sta pomembna sistematičen pristop k reševanju problemov in uporaba znanstvenih metod. Ustvarjalnost, inovativnost, sposobnost kritičnega mišljenja in samoiniciativnost so ključnega pomena za doseganje odličnosti na obeh področjih, kjer delujem. Poleg tehniških znanj in veščin je pri vseh vidikih mojega dela zelo pomembna uporaba mehkih veščin. Poudarim naj sodelovanje in komunikacijske spretnosti, sposobnost in pripravljenost za pridobivanje novih veščin, odprtost do novih delovnih nalog in pogum za soočanje z novimi izzivi. Prav tako so pomembni upravljanje časa, sposobnost organizacije in skrb za opravljanje prednostnih nalog.«

Ana Robnik je magistrica znanosti s področja računalništva in diplomirana matematičarka, svetovalka za telekomunikacije in skrbnica raziskovalnih projektov v Iskratelu. Med drugim raziskuje, razvija, preverja najsodobnejše tehnologije in načrtuje storitve ter aplikacije za zmanjševanje časa med posameznikovim nujnim klicem na številko 112 ali samodejnim klicem iz avtomobila in odpravo posledic prometnih in drugih naravnih nesreč.
»V karieri in pri razvoju osebnih potencialov sem imela več postaj, vsakič sem pri delu uporabljala nove veščine in nadgradila tiste, ki sem jih že imela. Na mestu svetovalke za telekomunikacije s svojimi izkušnjami za uresničevanje novih zamisli in občutkom za smernice razvoja digitalnih tehnologij utirjam novosti na strateški ravni podjetja. Pri tem so zelo pomembni samozaupanje v pravilnost odločitev, sposobnost umeščanja novosti v širši vsebinski okvir ter širši slovenski in evropski prostor, postavljanje pravih vprašanj in iskanje odgovorov ter sposobnost interdisciplinarnega dela, eksperimentiranja in empatije za dejanske probleme uporabnikov.«

Barbara Bukvič je pooblaščena gradbena inženirka. Izdeluje dokumentacijo za gradbene konstrukcije, v zadnjem desetlet­ju predvsem za objekte v Jedrski elektrarni Krško in razdelilne transformatorske postaje, ki jih upravlja Eles. Njena glavna naloga je zagotoviti, da je konstrukcija objekta nosilna in stabilna.
»Za računske analize in dimenzioniranje konstrukcij je osnova znanje fizike in matematike, pomembno pa je tudi poznavanje lastnosti materialov, iz katerih je sestavljena konstrukcija. Nujno je obvladovanje programske opreme za računske analize in izdelavo risb, ki se neprestano razvija in nadgrajuje. Ker pri delu pogosto sodelujem s tujimi strokovnjaki, je pomembno znanje strokovne angleščine s področja gradbeništva.«

Eneja Osterman je doktorica tehniških znanosti s področja strojništva. Ukvarja se z izboljševanjem energetske učinkovitosti stavb. Glede na stanje objekta analizira možnosti prihrankov, izračuna, katera tehnična in ekonomska rešitev bi bila najbolj smiselna ter na podlagi tega predlaga npr. nov vir ogrevanja. Pri izvedbi projekta sodeluje kot nadzor nad izvajalcem.
»Velike so razlike med veščinami, ki sem jih potrebovala na fakulteti kot mlada raziskovalka, in temi, ki so nujne v industriji. Prej sta bili pomembni natančnost in marljivost, saj sem delala večinoma sama, pri zdajšnjem delu pa so v ospredju bolj mehke veščine. Na prvem mestu je to poslušanje, da pri stranki znaš razbrati, kaj je težava, in na podlagi tega poiščeš pravo rešitev. Znati si moraš pridobiti zaupanje naročnika, kar pride tudi s strokovnostjo. Zame so bile mehke veščine večji izziv, izračunati strojniki že znamo. Ampak ko se začneš zavedati, da so pomembne, da se moraš znati postaviti v strankino kožo – s tem se na fakulteti ne ukvarjaš –, je lažje.«

Nika Mlinarič je letalska inženirka. Trenutno se ukvarja z nadgradnjo enega od letalskih simulatorjev v podjetju in skupaj s testnim pilotom izboljšuje fizikalni model simuliranega letala. »Pri tem s pridom uporabljam analitični pristop k reševanju problemov, znanje aerodinamike in programiranja, ki sem ga pridobila med študijem fizike. Poleg strokovnega znanja so pri mojem delu pomembni samoaktualizacija, kreativno mišljenje in dobre komunikacijske veščine.«



Kaja Zupančič je inženirka elektrotehnike. Njeno delo je posredovanje, ko se na avtomatizirani proizvodni liniji pojavi napaka – kakor pravi, je potrebne malo detektivske žilice, da v programu krmilnika čim hitreje poiščeš problem in ga odpraviš. Skrbi za izvedbo izboljšav na proizvodnih linijah, ko se spremeni izdelek – prilagoditi je treba položaje detektorjev, zaporedje avtomatskih gibov na napravah –, ter sodeluje pri vpeljavi novih linij.
»Pri delu moje ekipe je najbolj pomembna sposobnost zbranosti v kriznih trenutkih, saj ob ustavitvi proizvodnega traku napetost kar hitro naraste, napako pa je treba čim hitreje odpraviti. Sposobnost logičnega sklepanja in samozavest sta takrat ključni, predvsem zadnja mi še pomeni izziv. Zelo koristna sta dober spomin in sposobnost iskanja vzporednic med različnimi stroji in programi. Omenila bi še sposobnost jasne komunikacije, ki je nujna pri sodelovanju z dobavitelji in iskanju skupnih rešitev, ter natančnost, ki pride prav pri naročanju rezervnih delov, pri katerem lahko že napačna številka ali črka pomeni drug element, kar pa lahko vpliva na delovanje stroja in s tem hitro naraščajoče stroške.«

Katja Popovič je inženirka strojništva. Ukvarja se z numeričnimi simulacijami preoblikovanja pločevine za avtomobilsko industrijo. Analizira, kako se pločevina obnaša med upogibanjem, rezanjem, kalibriranjem, vlečenjem, kar je dobro orodje za zgodnje zaznavanje kritičnih mest pri obdelavi. Konstruira tudi površine za orodja za preoblikovanje pločevine in sodeluje v raziskovalnih projektih.
»Posebej pomembne veščine pri mojem delu so analitično in ustvarjalno mišljenje, sistematična organizacija, natančnost, zanesljivost in doslednost ter hitro prepoznavanje kritičnih problematik in kreativen pristop k reševanju problemov. Pomembni so sodelovanje v ekipi in sledenje skupnim ciljem, sposobnost fleksibilne uporabe teoretičnega znanja v praksi, vztrajnost in odprtost za nove izzive. Pri dosedanjem delu sem se med drugim naučila spopadati s stresom, pridobila organizacijske veščine in izboljšala komunikacijske.«

Mia Lesjak je inženirka tehnologije polimerov. Ustvarila je interne metode za ugotavljanje ustreznosti in sledljivosti granulatov, zdaj jih uporablja v praksi. Ukvarja se s pregledovanjem ustreznosti granulatov, ki jih nato ustrezno pripravijo, posušijo in po računalniško vodenem distribucijskem sistemu transportirajo na 27 strojev.
»Poudarila bi sposobnost reševanja problemov, komunikacijske veščine, vključno s sposobnostjo argumentiranja svojih odločitev in rezultatov dela, sposobnost razumevanja širšega proizvodnega sistema in delitev znanja z vsemi vpletenimi.«

Vildana Sulić Kenk je elektroinženirka z doktoratom. V podjetju skrbi za razvoj laserskih naprav, da so varne za zdravnike, ki jih uporab­ljajo, in paciente. Bdi nad njihovo električno varnostjo in da je programska oprema narejena v skladu s standardi. Testira na primer, ali bo naprava uporabnika opozorila na napako, če bi na zaslonu na dotik pritisnil napačno tipko, in »zavrnila« izvedbo nekega ukaza. Sodeluje tudi pri testiranju jasnosti navodil na reprezentativnih uporabnikih ter skrbi za dokumentacijo, ki jo izdelki potrebujejo za vstop na različne trge po svetu.
»Poleg znanja, ki sem ga pridobila med šolanjem in zajema področja fizike, elektrotehnike, programiranja, biologije in kemije, so zelo pomembne mehke veščine. Pri svojem delu moram krmariti med pogledi/mnenji ljudi z zelo različnih področij. Zelo pomembne so komunikacijske veščine, njihov preplet s čustveno inteligenco je ključen za doseganje dobrih rezultatov ob zadovoljstvu vseh nas zaposlenih.«

Nina Lah je diplomirana inženirka kemije z doktoratom in vodi laboratorij za analizo delcev v farmacevtski družbi. Skrbi, da so zdravila, ki jih družba pošlje na trg, varna, kakovostna in učinkovita. Njeno delo je pomemben del kontrole kakovosti.
»Poleg znanja spektroskopije je pri mojem delu ključno poznavanje proizvodnega procesa in materialov, ki vstopajo v proces. Za uspeh so potrebni kritično opazovanje in sposobnost analiziranja rezultatov, prilagodljivost in hitro ukrepanje. Prav to zadnje, brez nepotrebnega tarnanja, je moja vrlina. Iskanje rešitev zahteva ustrezno komunikacijo med strokovnjaki različnih profilov. Obseg informacij in potrebnega znanja se iz leta v leto povečuje, zato je novim izzivom lahko kos le ustrezno organiziran in voden tim. Pri delu zato ne zanemarjam niti veščin vodenja. Novodobni inženirji morajo imeti bogato bazično znanje in visoko strokovnost, dovzetni morajo biti tudi za pridobivanje mehkih veščin: sposobnosti komunikacije, timskega dela, organizacije in vodenja, ne nazadnje pa tudi reševanja konfliktov. Biti morajo prilagodljivi, odprti do sprememb in pogumni pri sprejemanju odločitev.«