Zaton milijonarjev, ki so se bojevali proti spremembam

Medijsko znani pravniki in ekonomisti, ki so javno, glasno in odmevno nasprotovali privatizaciji državnega premoženja, so si lastništvo nad inštitutom EIPF pridobili s sodnimi manevri. Sodni proces, da se sredstva EIPF spremenijo v lastniške deleže, je trajal osem let. Gre za unikatno slovensko zgodbo o tem, kako je petim fizičnim osebam, javno deklariranim nasprotnikom privatizacije, uspelo izpod okrilja fakultete odpeljati inštitut. Nekdanji rektor javne univerze je tako s svojimi prijatelji postal zasebni lastnik inštituta, ki je nekoč spadal pod to univerzo.

Prodaja nepremičnine kot zgodba o slovenski (ne)tranziciji

Lastniki EIPF – Bole, Štiblar, Mencinger, Križanič – so imeli ključno, odločilno, nesporno vlogo pri oblikovanju ekonomske politike Banke Slovenije in ministrstva za finance do leta 2005. Med sodelavce inštituta so se v zadnjih dveh desetletjih podpisala imena, kot so nekdanji guverner in minister Mitja Gaspari, viceguvernerka Meira Festić, nekdanji član Darsove uprave Žan Jan Oplotnik …

Blaž Samec

Konec hegemonije EIPF je sovpadel s prvo Janševo vlado, ko je prevladalo mnenje, da gradualizem škoduje razvoju države in da tako velik del državnega lastništva generira zlasti stranpoti, zato je nujno potrebna privatizacija. Lastniki EIPF so tarča zlasti dveh kritik: prva je, kako so postali lastniki inštituta, ki je spadal pod ljubljansko pravno fakulteto, članico Univerze v Ljubljani, in druga, da je razkorak med njihovim javnim zagovarjanjem načel in projekti, s katerimi so služili denar.

Da je Ekonomski inštitut, do konca leta 2008 se je imenoval Ekonomski inštitut Pravne fakultete, zasebna družba, je unikum slovenske privatizacije. EIPF oziroma Bajtov inštitut je leta 1963 v okviru ljubljanske pravne fakultete ustanovil ekonomist Aleksander Bajt, morda bolj kot po ekonomskih dosežkih znan po Bermanovem dosjeju. To je njegova avtobiografska izpoved, v kateri pojasnjuje svojo vlogo med drugo svetovno vojno in ozadja političnega dogajanja v Jugoslaviji.

Po čem smo si jih zapomnili

Čeprav imajo etiketo varuhov nacionalnega interesa in državnega premoženja, so vedno iskali priložnosti za zaslužek. Kaj so najodmevnejše študije EIPF? Zadnja, ki najbolj dviguje prah, je Boletova o sanaciji bank, v kateri avtor trdi, da je država za poldrugo milijardo evrov slovenske banke prekapitalizirala in neupravičeno izbrisala imetnike podrejenih obveznic. Na začetku tisočletja je odmevala tudi Boletova študija, kako negativni bodo učinki uvedbe evra, kar je proces zamenjave valute skorajda ustavilo.

Blaž Samec

Za nekdanjega tretjega mobilnega operaterja Western Wireless International so izdelali študijo, na podlagi katere je ameriški operater vložil tožbo zoper slovensko državo in Mobitel zaradi razmer na trgu mobilne telefonije.

V pivovarski vojni, ko sta se spopadla takratni belgijski Interbrew in Pivovarna Laško, so na EIPF izdelali študijo, v kateri so utemeljevali prednosti oblikovanja domačega pivovarskega koncerna in nasprotovanje tujemu lastniku Pivovarne Union. Danes je celoten pijačarski koncern v tuji lasti: Pivovarna Laško je v lasti nizozemskega koncerna Heineken, Radenska je v lasti češke Kofole, lastnica Fructala je srbska družba Nectar …

EIPF kot nekoč najvplivnejši think-tank ekonomske politike vlad in sooblikovalec javnega mnenja nima podmladka. Zadnji dve leti z njega odhajajo mlajši raziskovalci. Lastniki inštituta, vse odlikujeta izjemno dobro mnenje o samih sebi in občutek nezmotljivosti, nimajo naslednikov, nimajo več niti sence nekdanjega vpliva, nimajo projektov, ki bi inštitutu prinašali prihodke. Če jim uspe prodaja nepremičnine, je to še zadnje dobičkonosno dejanje njihovega javnega zavzemanja proti privatizaciji, proti tujim lastnikom, proti hitrim in korenitim reformam.

Bratovščina zelenega zvežčiča

Danes so že nekoliko pozabljeni, zato je prav, da osvežimo spomin na člane Bratovščine zelenega zvežčiča. Tako je namreč lastnike EIPF za Sobotno prilogo nekoč poimenoval nekdanji finančni minister Janez Šušteršič. Zeleni zvežčič je redna ekonomska publikacija Gospodarska gibanja, ki jih je ustanovitelj inštituta Aleksander Bajt začel izdajati leta 1971.

Velimir Bole

Blaž Samec

Ima imidž oddaljenega modreca, ki najbolje obvlada ekonometrične študije. Je izjemno produktiven, delaven, obenem pa zelo sramežljiv. Njegova asketska postava pritrjuje govorici, da se zmore na vdih potopiti nekaj deset metrov globoko; rekord naj bi imel 50 metrov pod vodo. Najbolj delaven in za inštitut dobičkonosen, a edini brez doktorata, zgolj magister. Matematik po izobrazbi. Je glavni ekonomist EIPF in do prihoda generacije mladoekonomistov je veljal za edinega ekonometrika v državi.

Jože Mencinger

Blaž Samec

Nekdanji gospodarski minister v vladi Lojzeta Peterleta, podpredsednik vlade, rektor ljubljanske univerze, član sveta Banke Slovenije in dolgoletni profesor na ljubljanski pravni fakulteti ima izjemen talent, da zna Boletove študije prevesti v vsem razumljiv jezik. Ker se ni strinjal z modelom privatizacije, je Peterletovo vlado zapustil po enem letu.

Franjo Štiblar

Blaž Samec

Pravnik s prevladujočim vplivom v naši največji banki NLB do začetka tisočletja. Glasen zagovornik nacionalnega interesa in goreč nasprotnik prodaje NLB. Franjo Štiblar je postavil temelje ekonomskega nacionalizma zlasti v dveh študijah, objavljenih v Gospodarskih gibanjih: Nacionalni interes v razvoju slovenskega finančnega sektorja in gospodarstva (izvod Gospodarskih gibanj leta 2001) in Zavarovalništvo v Sloveniji – stanje in razvoj (majska številka Gospodarskih gibanj leta 2002).

Štiblar je opredelil nacionalni interes kot ohranitev lastništva v slovenskih bankah, zavarovalnicah in »blue chipih« realnega sektorja. Zagovarjal je, da mora Slovenija ohraniti lastniški nadzor nad domačim gospodarstvom prek finančnih prihrankov v bankah, zavarovalnicah in vrednostnih papirjih in to lastništvo usmeriti v oblikovanje gospodarskih stebrov: »Primerno usmerjeni obstoječi finančni prihranki v nakupe delnic slovenskih blue chips bi omogočili ohranitev nekaterih uspešnih podjetij v večinsko domači lasti« (Gospodarska gibanja leta 2002).

France Križanič

Blaž Samec

Finančni minister v vladi Boruta Pahorja, minister, pod katerim se je javni dolg Slovenije najbolj povečal. Kot minister se je v zgodovino zapisal še z dvema izjavama: da bo do konca mandata Pahorjeve vlade minimalna plača znašala tisoč evrov in da je slovenska pomoč Grčiji dobra investicija. Slovenija je namreč sodelovala v mehanizmu posojil evroskupine in prispevala nekaj sto milijonov evrov, ki so bili kasneje deloma odpisani.