»Vujo style« vodenja deluje tudi v podjetjih

Slovenskem rokometnem čudežu v Franciji je bilo napisano že veliko. Zato mi dovolite, da zgodbo o lekcijah, ki jih rokometni selektor Veselin Vujović lahko da menedžerjem, začnem z osebno zgodbo.

Dan pred odločilno tekmo nam je izdihnil 15 let star televizor. To je bilo veselja pri otrocih. A obenem je našo devetletnico, ki ni zamudila niti minute slovenskih rokometnih tekem na svetovnem prvenstvu, skrbelo, ali bomo pravočasno dobili nov televizor, da bomo lahko videli tudi tekmo za tretje mesto s Hrvaško. Uspelo nam ga je priključiti tik pred začetkom obeh himen pred srečanjem.

Devetletnica je bila na kavču, umirjena, ker ne bo zamudila tekme, a kmalu je mir izginil, ker je našim slabo kazalo. Celo tako slabo, da je sicer zagrizena navijačica 15 minut pred koncem tekme obupana zakinkala. Četrt ure kasneje je plesala od veselja, polna dnevna soba je je bila.

Naivni otrok, ki slepo verjame, da so naši športniki najboljši na svetu, je bil pred televizijskim ekranom že pet minut brez vsakega upanja. In tedaj je izkušeni rokometni maček Veselin Vujović v na videz brezupnem položaju ob zadnji prekinitvi svoje igralce s čustvenim govorom poslal v ogenj. Športniki bi rekli, da jih je »nakuril«, da zadnjih deset minut tekme odigrajo, kot da je konec sveta. »Pomembno je, da vodja ekipe ne obupa niti v trenutkih, ko je vse videti izgubljeno. Vera v uspeh je nalezljiva in se je s selektorja prenesla na člane ekipe,« pravi športni psiholog Matej Tušak, ki s svojim znanjem pomaga tudi številnim slovenskim podjetjem.

Uroš Hočevar

Tušak je spomnil, da je Tina Maze resno razmišljala o koncu kariere, tik preden se ji je »odprlo« in se je s svojimi dosežki vpisala v zgodovino alpskega smučanja. Podobno je v podjetjih, pomembno je vztrajati, saj je tudi tekmecem težko, tudi oni so negotovi, tudi njim se dogajajo napake, ne le vam. Kdo bo zmagal, je pogosto odvisno le od tega, kdo bo kasneje obupal.

Franjo Bobinac: Slovencem samozavesti ne manjka

V enem od televizijskih intervjujev po največjem uspehu slovenskega moštvenega športa je Vujović izjavil, da bo naša ekipa zares velika, ko bo vrata dvoran po Evropi »odpirala z nogami«, takrat se je bo vsa Evropa bala. Predsednik uprave Gorenja in predsednik Rokometne zveze Slovenije Franjo Bobinac, ki je za selektorja najel črnogorskega rokometnega strokovnjaka, pa meni, da slovenski vrhunski športniki, tako kot slovenski izvozniki, nimajo nobenega razloga za občutek manjvrednosti pred svetovno konkurenco.

Če vaša ekipa vodi za osem golov, je ne boste vodili enako, kot bi jo, če bi zaostajali za pet golov. Enako velja za direktorja, podjetje v rasti se vodi drugače od podjetja v krizi.

Ob tem priznava, da se je skupaj s kolegi odločil za Vujovića zato, ker so pri njem videli tisto, kar je po njihovi oceni manjkalo slovenski reprezentanci. »Vera v uspeh, samozavest, balkanski 'inat', po slovensko bi temu rekli kljubovalnost. Če dodamo njegov karizmatični način komunikacije, v katerega zna vse ustrezno zapakirati, dobimo to, kar imamo,« pravi Bobinac.

Seveda se slog vodenja od voditelja do voditelja razlikuje, dober vodja mora biti sposoben svoj slog prilagajati tudi trenutnim razmeram na igrišču oziroma na trgu, če govorimo o direktorju. »Če vaša ekipa vodi za osem golov, je ne boste vodili enako, kot bi jo, če bi zaostajali za pet golov. Enako velja za direktorja, podjetje v rasti se vodi drugače od podjetja v krizi,« meni sogovornik.

Ob tem dodaja, da čeprav je lahko Vujović marsikomu za zgled, je vsak vodja unikaten, zato kopiranje njegovih pristopov ne bi bilo produktivno. Če lev posnema leva, postane opica, je Bobinac spomnil na stari rek.

Od športnikov se direktorji vedno lahko učijo

Uroš Hočevar

Vujovićev slog vodenja je takoj spodbudil številne javne razprave na temo vodenja. Dan po tekmi je Sebastian Radetić Car na družabenem omrežju Linkedin objavil besedilo »Zakaj so Slovenci osvojili bronasto medaljo – lekcija iz vodenja (Why the Slovenians won the bronze medal – a lesson in leadership)«. Strokovnjak, ki podjetnike izobražuje na področjih vodenja, komunikacij in prodaje, je v svoji analizi primerjal pristop hrvaškega in slovenskega selektorja v zadnji prekinitvi, ko je hrvaška reprezentanca še vodila za štiri gole.

Nagovor hrvaškega selektorja igralcem se začne v jeznem tonu z ukazom »Tišina!«. Kratek motivacijski govor, s katerim Vujović pošilja svoje igralce v ogenj, da dajo vse od sebe, pa se začne z besedami »OK, OK, poslušajte me«, potem Vujović obmolkne in pusti igralcem nekaj trenutkov, da se pogovorijo med sabo, kar potem olajša komunikacijo med njimi na igrišču.

Nekateri športni navdušenci bi sicer rekli, da v pristopih športnega trenerja nima smisla iskati rešitve za vsakdanje življenje, še manj za posel. Vendar Bobinac meni drugače: »Številni atributi kolektivnega športa so enaki atributom, ki so pomembni za uspeh v gospodarstvu, denimo borbenost, vztrajnost, hitro odzivanje in moštveni duh.«

Bobinac se strinja s športnim psihologom Tušakom, da je vera v uspeh nalezljiva. Sam sicer ugotavlja, da zgolj trdna vera v uspeh za doseganje uspeha moštva ni dovolj, treba je imeti še dovolj znanja, kakovostno ekipo, odlično moramo poznati konkurenco oziroma trg, nujno je tudi zaupanje med člani ekipe.

Pomembno je, da vodja ekipe ne obupa niti v trenutkih, ko je vse videti izgubljeno. Vera v uspeh je nalezljiva in se je s selektorja prenesla na člane ekipe.

Tušak pa svari, da je podobno nalezljivo kot vera v uspeh lahko tudi nezaupanje v uspeh: »Za športno ekipo in za podjetje je lahko pogubno, če del ekipe opusti upanje v uspeh. Nič ne pomaga, če 70 odstotkov ljudi gara in se trudi po najboljših močeh, če jih 30 odstotkov izgubi upanje v uspeh in se nehajo truditi po najboljših močeh, s takim odnosom v trdi konkurenci ni mogoče uspeti.«

Tudi kar zadeva prizadevanje za povečanje samozavesti pri slovenskih športnikih in podjetnikih, Tušak meni, da je nekritična gonja po samozavesti lahko bolj škodljiva kot ne. »Visoka samozavest je umestna, ko točno veš, da premoreš visoke sposobnosti. Komur samozavest služi za to, da prikrije svojo nesposobnost, pa ima težavo.« Glede tega je enako v športu in v poslu, dodaja športni psiholog. Tudi on, podobno kot Bobinac, je prepričan, da so časi, ko je našim vrhunskim poslovnežem in športnikom manjkalo samozavesti, zgodovina. »Globalizacija je v tem smislu naredila svoje, nismo več zaprti za svojimi mejami, in kdor se ob izpostavljenosti globalni konkurenci uspešno bojuje, zelo hitro pridobi samozavest,« še pove Tušak.