»Vse« ostane v družini

Kraljeve dinastije, ki so si več stoletij delile Evropo in velik del tedanjega »razvitega« sveta, so kronski dokaz, da geni ne zagotavljajo prenosa vodstvenih kompetenc iz roda v rod. Zgodovina je posejana z nesposobnimi vladarji, medtem ko »dedovanje« v poslovnem svetu, zanimivo, ni tako problematično. Še več, po raziskavi švicarske banke Credit Suisse iz leta 2015 so podjetja v družinski lasti poslovno uspešnejša od drugih podjetij iz svetovnega indeksa MSCI ACWI, ki imajo bolj razpršeno oziroma državno lastništvo.

V dveh desetletjih je 920 analiziranih podjetij z družinskim lastništvom samo dvakrat - torej v dveh letih - zaostalo za povprečno rastjo preostalih podjetij. Njihova povprečna rast prihodkov med letoma 1995 in 2015 je znašala kar deset odstotkov na leto, medtem ko so podjetja iz indeksa MSCI ACWI rasla kar 2,7 odstotne točke počasneje. Razlika je očitna tudi v obdobju med krizo. Družinska podjetja so po letu 2006 ustvarjala povprečno 8,5-odstotno rast prodaje, preostala pa 6,2-odstotno.

Družinski velikani

Družinska podjetja iz indeksa MSCI ACWI so med letoma 1995 in 2015 povprečno zrasla za deset odstotkov na leto, kar je skoraj tretjino hitreje kot vsa podjetja v indeksu.

Družinska podjetja že dolgo niso več samo popoldanski hobi mame in očeta, številna med njimi namreč v procesu generacijskega predajanja vodstvene štafete zrastejo do neslutenih razsežnosti. Eno takšnih je ameriška trgovinska veriga Wal-mart, kjer ohranja lastništvo družina Walton. Največji svetovni trgovec sodi med 15 najvplivnejših podjetij na svetu, ocenjuje poslovna revija Forbes. V poslovnem letu, ki se je končalo letošnjega januarja, je ustvarilo 482 milijard dolarjev prihodkov, kar je več, kot bo v prihodnjih desetih letih znašal seštevek letnih BDP slovenskega gospodarstva. Ob tem zaposluje več ljudi, kot ima Slovenija prebivalcev.

Jure Eržen

Primerov gromozanskih družinskih podjetij je v svetu še precej. Med njimi se na lestvici analitikov Credit Suisse znajdejo tako tehnološki velikani, kot so Google, Facebook in Oracle, ki prevladujejo na drugi strani velike luže, kot tudi farmacevtski velikani s stare celine, kot sta Lekov švicarski lastnik Novartis in njegov konkurent Roche. Ali pa Nike, absolutni kralj športne opreme, južnokorejski Samsung in tudi vodilna podjetja v tekstilni industriji, na primer španski Inditex, lastnik znamk Zara, Bershka, Massimo Dutti in drugih, ter švedski Hennes & Mauritz (H&M).

Pri tem velja opozorilo, da je naštetih zgolj peščica družinskih podjetij, katerih delnice so uvrščene na borzo, če upoštevamo še povsem zasebna družinska podjetja, je seznam še precej daljši. Med njimi je treba omeniti vsem Slovencem dobro poznanega švedskega vsestranskega trgovca s pohištvom Ikeo, katere trgovski centri so še vedno v večinski lasti ustanovitelja, Šveda Ingvarja Kamparda. Letno ustvari več kot 32 milijard evrov prihodkov. Slovenci radi nakupujemo tudi v Lidlu, ki je v lasti družine Schwarz, in Hoferju, ki je del skupine Aldi nemške družine Albrecht.

Slovenski družinski podjetniki

V majhni Sloveniji še nimamo tako velikega družinskega podjetja, kar pa ne pomeni, da ni uspešnih zgodb. Kar nekaj je takšnih, ki se spogledujejo s 100 milijoni evrov letnega prometa. Nekaterim, kot je na primer Akrapovič, bi to lahko uspelo že prihodnje leto, spet drugim čez nekaj let; mednje lahko štejemo tako škofjeloški Sibo G, ki proizvaja plastične zamaške vseh vrst, kot tudi KLS Ljubno, ki je eden od velikih dobaviteljev avtomobilske industrije.

V Sloveniji ima 83 odstotkov podjetij družinsko lastništvo, zaposlujejo 70 odstotkov aktivnega prebivalstva in prispevajo 67 odstotkov dodane vrednosti.

Družinska podjetja so izrednega pomena za slovensko gospodarstvo. Po oceni družbe Ernst & Young ima med vsemi podjetji kar 83 odstotkov družinsko lastništvo. Zaposlujejo 70 odstotkov aktivnega prebivalstva in prispevajo 67 odstotkov dodane vrednosti, ki dosega okoli 20 milijard evrov na leto. Na naslednjih straneh na kratko predstavljamo nekatera največja slovenska družinska podjetja in tista, ki se uspešno kosajo z izzivi in se prebijajo na tuje trge. 

AKRAPOVIČ - Podjetje, ki je najbolje izkoristilo svoj potencial na trgu

»Ko sem na začetku devetdesetih let začel izdelovati izpušne sisteme zase in za nekatere dirkaške prijatelje, si nisem predstavljal, da bo podjetje zraslo v to, kar je zdaj, ali da bo doseglo tako veliko v poslovnem in tudi v dirkaškem svetu,« je za Slovenian Business Club pred kratkim izjavil Igor Akrapovič, prvi mož istoimenske skupine, ki ima že 865 zaposlenih. Samo lani je dobilo delo 129 ljudi, Akrapovič pa bo v Črnomlju zaposloval tudi prihodnje leto. Do konca desetletja naj bi zaposloval okoli 1000 ljudi.

Jure Eržen

Podjetje Akrapovič je zagotovo eno tistih slovenskih družinskih podjetij, ki so doslej najbolje izkoristila svoj potencial na trgu. Proizvajalec izpušnih sistemov, ki mu zaupa tudi večkratni motociklistični svetovni prvak Valentino Rossi, je letos praznoval 25 let obstoja, tako kot samostojna Slovenija, in v tem času zrasel v skupino z več kot 90 milijoni evrov prihodkov – motociklistični izpušni sistemi predstavljajo od 70 do 75 odstotkov prodaje, preostanek pa segment avtomobilskih izpušnih sistemov. »Letos bomo ustvarili 93 milijonov evrov prihodkov, prihodnje leto pa pričakujemo, da bomo presegli znamko 100 milijonov evrov,« pravijo pri Akrapoviču in dodajo, da bodo nad načrtovanimi tudi dobički. V prvih devetih mesecih letos je čisti dobiček zrasel za 50 odstotkov na 12 milijonov evrov.

Čeprav bo prihodnost znamke ostala tesno povezana z izpušnimi sistemi – ti bodo čedalje sodobnejši, vse bolj dodelani in bolj aktivni, predvsem pa vedno bolj prilagojeni vozilu in uporabniku – naj bi bilo v prihodnosti mogoče, da bo podjetje Akrapovič s svojimi raziskavami in izdelki vstopilo tudi na druga področja. »Z livarno in kompoziti se lahko razširimo na področje zdravstvene industrije in ultralahkega letalstva,« pravijo.

KLS LJUBNO - Brez okorne zakonodaje bi še hitreje rasli

Družinsko podjetje KLS Ljubno, katerega prvi mož je ustanovitelj, večinski lastnik in direktor Bogomir Strašek, je specializirano za zobate obroče, ki jih v svoje vozila vgrajuje večina največjih avtomobilskih znamk. Njihovo število raste iz leta v leto, podobno kot prihodki družinskega podjetja s skromnimi začetki izpred dobrih štirih desetletij.

Jure Eržen

Od leta 2010 do konca lanskega leta so prihodki zrasli s slabih 22 na 39 milijonov evrov, trend rasti pa se še krepi. »V letu 2016 smo napravili velik napredek. Na vseh področjih smo dosegli boljše rezultate kot leta 2015. Prodaja bo presegla 42 milijonov,« je dejal Bogomir Strašek, ki v prihodnjem letu načrtuje rast prihodkov na 45 milijonov evrov.

Dobre rezultate dosegajo tudi zaradi visokih vlaganj, ki so v zadnjih letih dosegla 30 milijonov evrov, v naslednjih petih pa naj bi presegla 60 milijonov evrov. KLS Ljubno vloži v razvoj vsako leto več kot šest odstotkov vrednosti prodaje, pri čemer ostaja usmerjen v področje prenosa moči v avtomobilskih pogonih. Na trgu zobatih obročev želi KLS Ljubno že čez pet let obvladovati petino svetovnega trga. Temu ustrezno se bo krepil tudi kadrovsko. Letos so zaposlili 30 ljudi – skupno število zaposlenih je 241 – prihodnje leto naj bi potrebovali še 10 do 15 novih ljudi.

Toda rast bi bila lahko še večja, če bi slovensko poslovno okolje omogočalo večjo konkurenčnost. »Zakonodaja zaviralno vpliva na našo konkurenčnost,« opozarja Strašek in dodaja, da se KLS Ljubno zaradi dolgotrajnih in zbirokratiziranih postopkov pridobivanja soglasij za novogradnje pogosto ne more dovolj hitro odzvati na poslovne priložnosti z globalnega trga. Dodatna cokla gospodarstva je še vedno premalo fleksibilna zaposlovalna zakonodaja.

»Poenostavil bi postopek odpuščanja oziroma prekinitve delovnega razmerja,« pravi Strašek, saj bi to na koncu vodilo do večje konkurenčnosti in večje zaposlenosti.

SIBO GROUP - Neprekinjena rast že 23 let zapored

Vrata škofjeloškega podjetja Sibo G je še v 70. letih prejšnjega stoletja odprl Franc Šifrar, obrtnik, ki se je ukvarjal s predelavo termoplastičnih mas. Do leta 1993, ko je vodenje podjetja prevzel sin Boštjan Šifrar, je imelo to deset zaposlenih, danes jih ima 224. Sibo G že nekaj let nezadržno raste in utrjuje svoj položaj na svetovnem trgu zapiralne embalaže – proizvaja namreč zamaške in pokrovčke, večinoma za farmacevtsko industrijo.

Jure Eržen

»Lani smo zaposlili 32 novih sodelavcev. Skladno z rastjo poslovanja bomo v letu 2017 potrebovali 24 novih zaposlenih,« napoveduje Boštjan Šifrar, direktor in edini lastnik podjetja Sibo G, ki poudarja, da imajo v podjetju aktivno politiko štipendiranja, izobraževanja in zaposlovanja, saj mora poslovne izzive spremljati tudi razvoj zaposlenih. Za prihodnje leto je v načrtu 22-odstotna rast čistega dobička in 11-odstotna rast prihodkov od prodaje, ki bodo po ocenah Šifrarja letos presegli 31 milijonov evrov.

»V preteklih 23 letih smo vsako leto brez izjeme rastli s prihodki med deset in 20 odstotki. Takšno dinamiko načrtujemo tudi v prihodnjih letih, tako da bomo verjetno v dveh letih presegli 50 milijonov evrov prihodkov in najkasneje v desetih dosegli 100 milijonov evrov prihodkov,« je samozavesten Šifrar, ki bo rast podjetja zagotovil tudi s prevzemi, enega naj bi opravil že prihodnje leto v Severni Ameriki, s čimer bi Sibo G postal lokalni dobavitelj za tamkajšnji trg. »Če se želimo preleviti iz lokalnega dobavitelja v globalnega, potrebujemo proizvodnjo na vsaj treh celinah,« nadaljuje Šifrar, ki je osredotočen na rast v poslu, kjer je Sibo G najboljši: »Vsekakor bomo krepili osnovno dejavnost in se od nje ne bomo odmikali.«

Sibo G vlaga v nadaljnji razvoj, toda Šifrar opozarja, da si mnogi tega ne morejo privoščiti. »Zasebni sektor je treba razbremeniti. Gospodarstveniki bomo tako privarčevana sredstva lahko namenili za razvoj, znanje, investicije, dvig plač in druge nagrade delavcev.«

PLASTIKA SKAZA - Lani so zaposlili 50 ljudi, skupno jih zaposlujejo že 300

Plastika Skaza je v slabih štirih desetletjih prehodila pot od mikropodjetja iz 32 kvadratnih metrov velike sobe v srednje podjetje, ki se je s svojimi plastičnimi izdelki, med njimi s pametnim košem in plastičnimi kuhinjskimi pripomočki, prebilo na police trgovskih centrov švedske Ikee. Danes zaposluje več kot 300 ljudi, samo lani so jih zaposlili 50.

Jure Eržen

Trend se bo po napovedih prokuristke in solastnice Tanje Skaza nadaljeval tudi prihodnje leto, ko bodo v razvojnem in IT oddelku zaposlili še 30 novih strokovnjakov. Plastika Skaza deluje sicer tudi v smeri prekvalifikacije obstoječega kadra. Pri poslovnih rezultatih pa žanje sadove vlaganj, ki bodo v dveh letih dosegla deset milijonov evrov. »Lani smo dosegli 31,5 milijona evrov prihodkov, letošnji rezultat bo boljši za tri milijone evrov, v letu 2017 pa načrtujemo 38,5 milijona evrov prihodkov,« pojasni Skaza.

A pri uresničevaju poslovnih ambicih igra pomembno vlogo tudi slovenska vlada. »Ni dovolj, da samo znotraj podjetij nenehno iščemo rezerve, spreminjamo in prilagajamo sisteme za ohranitev pozicije na trgu,« pravi Tanja Skaza, ki si želi razbremenitve plač in bolj predvidljivega okolja: »Uvedba prostega dne za 2. januar je za nas izredna okoliščina, ki smo se ji morali prilagoditi čez noč.« Že več let se podjetje iz Velenja težko privaja na slabo prometno povezanost z glavnimi slovenskimi prometnicami. »V Velenju nujno potrebujemo tretjo razvojno os in naša ocena glede na povratne informacije trga je, da zaradi dražje logistike vsako leto izgubimo za približno dva milijona evrov poslov in s tem tudi okoli deset novih delovnih mest na leto,« poudarja Skaza, ki sicer pravi, da ni vse slabo, »vendar je prostora za izboljšanje še zelo veliko«.

AJM OKNA-VRATA-SENČILA - Z okrevanjem gradbeništva se vračajo k rasti

Za podjetjem AJM, ki izdeluje plastična, aluminijasta in lesena vrata in okna ter prodaja senčila, so težka leta stečajev gradbenikov in posledičnega zastoja na trgu gradbenih in obnovitvenih del. A po večletnem padanju prihodkov, ki so se z vrhunca leta 2008 do konca lanskega leta zmanjšali s 33,7 na 19 milijonov evrov, se končno obeta preobrat.

Jure Eržen

»Res je, mrtvilo zadnjih let, ko večjih investicij v gradbeništvu skoraj ni bilo, počasi popušča. Predvsem v drugi polovici letošnjega leta opažamo rast večjih projektov, več je novogradenj stanovanjskih blokov, naselij in podobnega. Več je tudi prenov oziroma energetskih sanacij obstoječih objektov. Zaradi tega smo v zadnjem času dobili nekaj večjih poslov – tako za opremo objektov s stavbnim pohištvom kot za celovite sanacije objektov, ki je ena od naših dejavnosti,« pojasni Trivo Krempl, direktor podjetja AJM, ki je v lasti družine Ajlec. V prihodnjem letu pričakuje rast doma in na tujih trgih, zaradi česar je v načrtu 500.000 evrov vredna investicija v proizvodno opremo.

AJM zaposluje trenutno 180 delavcev, kar je precej manj kot pred tremi leti, ko jih je bilo 225, toda družinsko podjetje ostaja še naprej največje v panogi. »Izredno smo veseli, da smo po več letih zmanjševanja števila zaposlenih letos začeli ponovno zaposlovati. Najeli smo pet novih sodelavcev.« V prihodnje se vidijo kot družinsko razvojno naravnano podjetje, ki bo, kot doslej, narekovalo trende v industriji stavbnega pohištva.

Da bi bili še bolj uspešni na mednarodnih trgih in se po konkurenčnosti približali razvitim evropskim in svetovnim državam, pa bo v Sloveniji po mnenju Krempla treba spremeniti še marsikaj. Na vprašanje, kaj bi spremenili, če bi morali izbrati eno stvar, je odvrnil: »Vsi dobro vemo, kakšno breme so za delodajalca visoko obdavčene plače. Tako da če bi se moral omejiti, bi izpostavil predvsem davčno in pokojninsko reformo.«

VARIS LENDAVA - Imajo ambicije postati vodilni proizvajalec gotovih kopalnic

Družba Varis Lendava, ki se je letos preoblikovala iz delniške družbe v d. o. o., ima že kar 38-letno tradicijo delovanja. »Naša glavna dejavnost je proizvodnja gotovih kopalnic, namenjenih za vgradnjo v objekte visokih gradenj, na primer v hotele, bolnice, domove za starejše, stanovanjske stavbe, študentske domove in zapore,« pravi Sabina Sobočan, direktorica in solastnica družbe Varis Lendava ter hči Štefana Sobočana, ki ima največji lastniški delež. Najbolj ponosna je na to, da so Varisove kopalnice vgrajene v najprestižnejših hotelskih verigah na svetu, kot so: Sheraton, Hilton by Hampton, Motel One, Intercity, Novotel, Holiday Inn, Steigenberger, HIEX, Scandic.

Jure Eržen

Do danes je bilo v Prekmurju proizvedenih že več kot 80.000 gotovih kopalnic. Skoraj vse so potovale v tujino. Nemčija je s 76 odstotki prodaje daleč največji trg, z 12 odstotki sledi Hrvaška, tretje mesto pa si s po petimi odstotki delita Danska in Švica.

Prodaja skupine bo letos dosegla okoli 19,5 milijona evrov, kar je približno šest milijonov evrov več kot lani, medtem ko naj bi prihodki že prihodnje leto presegli 20 milijonov evrov. »V tem trenutku imamo zasedene kapacitete do prihodnjega septembra. Pričakujem, da bo tudi leto 2017 zelo uspešno,« je optimistična Sobočanova, ki je lani zaposlila 78 ljudi, skupina pa jih zdaj zaposluje 240. Nove moči bodo potrebovali tudi prihodnje leto, in sicer predvsem keramičarje, pleskarje, monterje, električarje, zidarje, inženirje gradbeništva ter inženirje strojništva.

Novi zaposleni bodo pomagali skupini Varis Lendava pri uresničevanju dolgoročnega cilja, ki je postati vodilni proizvajalec gotovih kopalnic v Evropi. S tem so povezana tudi vlaganja prekmurske skupine, ki je lani zgradila dva milijona evrov vreden objekt za razvoj, vzorčenje in kontrolo končnih produktov, brez katerega po besedah Sobočanove uresničitev dolgoročnih ambicij ne bi bila mogoča.

LUMAR - Prihodnje leto bodo zrasli za več kot tretjino

Mariborski Lumar, ki ustvarja in proizvaja montažne hiše nizkoenergijske ter pasivne gradnje, bo prihodnje leto praznoval 25 let obstoja in verjetno tudi najboljše poslovno leto doslej. Če bodo prihodki od prodaje zaradi počasnega pridobivanja gradbenih dovoljenj letos z okoli 11,8 milijona evrov nekoliko nižji kot lani si namreč prihodnje leto obetajo krepko rast. »Prihodnje leto pričakujemo med 16 in 17 milijoni evrov prihodkov od prodaje, kar pomeni letno rast med 35 in 40 odstotki,« poudarja direktor Marko Lukić, nekdanji vrhunski alpinist, ki je vodenje Lumarja prevzel od očeta Milana.

Jure Eržen

Zaradi povečanja prometa bo Lumar spet zaposloval. Če se je število zaposlenih med letoma 2010 in 2015 povečalo za 23 odstotkov, na 61, bi lahko prihodnje leto ustvaril deset novih zaposlitev. Trend pa se bo nadaljeval tudi v prihodnjih letih, še posebno če bo Lumar uspešen pri širitvi na avstrijski trg, kamor je pred tem že ušel tudi kakšen zaposleni.

Lukić je zato kritičen do nerazumno visoke obdavčitve plač in nagrad zaposlenih, saj ne prinaša zgolj manjše konkurenčnosti podjetij, temveč ima negativen vpliv tudi na domačo potrošnjo. »Vse to je nerazumno, s številnimi davki najbolj obremenjujemo tiste ljudi srednjega in višjega sloja, ki povsod veljajo za najbolj intenzivne potrošnike in ki ustvarjajo priložnosti za vse druge. Visoka obdavčitev plač in nezmožnost nagrajevanja ljudi glede na njihov prispevek vodita tudi do tega, da izgubljamo najbolj kakovosten kader, ki išče svoje priložnosti v tujini.« Ukrepi vlade bi morali biti po njegovem takšni, da bi spodbujali in stimulirali kakovostno delo, saj drugače tudi najbolj zagnani zaposleni ne bodo več videli smisla v tem, da se trudijo po svojih najboljših močeh. Toda če bi lahko kaj spremenil v Sloveniji, »bi bila to najprej družbena klima, da bi bila naklonjena uspešnim. Kajti šele ko bomo začeli uspeh videvati, tukaj mislim predvsem uspeh nekoga drugega, kot pozitiven, bomo izpolnili prvi pogoj, da postanemo družba uspešnih.«

ORODJARSTVO GORJAK - Kmalu bodo prebili mejo petih milijonov evrov prihodkov

Začetki družinskega podjetja Orodjarstvo Gorjak segajo v leto 1980, v delavnico, ki je proizvajala preprosto orodje za industrijo. Danes je v podjetju iz Rač zaposlenih že 72 ljudi, ob nadaljevanju rasti pa bi jih lahko bilo konec prihodnjega leta že 82, pravi Marko Gorjak namestnik direktorja, očeta Franja Gorjaka.

Jure Eržen

Prihodki od prodaje Orodjarstva Gorjak so lani zrasli za petino, na 3,9 milijona evrov, letos naj bi dosegli 4,3 milijona evrov, v prihodnjem letu pa bi se lahko že približali petim milijonom evrov ali jih celo presegli. Doseganje tega cilja je povezano z več faktorji, »želimo si v segment večjih orodij, zaradi česar imamo v načrtu novo širitev, ki bi lahko prinesla večjo prodajo. To bi sicer lahko dosegli že zdaj, če ne bi imeli prezasedenih kapacitet,« pravi Marko Gorjak. Prva težava je namreč ta, da ne najdejo ustreznega poslovnega partnerja, ki bi lahko posodil stroje, dobava novih pa traja pogosto tudi deset mesecev ali več in je povezana z gradnjo novih prostorov. Druga pa je ta, da na trgu kratko malo ni ustreznega kadra: »Ljudi s pravo izobrazbo in izkušnjami ni, zato smo prisiljeni kader šolati sami.«

Kljub temu imajo v Orodjarstvu Gorjak velike poslovne ambicije postati eno vodilnih podjetij na področju orodjarstva in začeti lastno serijsko proizvodnjo. »Trenutno je naša dejavnost orodjarstva preveč vezana na potrebe drugih in te se lahko hitro spremenijo oziroma tako skrčijo, da že čez nekaj mesecev ne bomo imeli česa 'dati na stroje',« razlaga Marko Gorjak. Po njegovem bi bila lastna serijska proizvodnja pravi odgovor na odvisnost od drugih in bi pomenila dodano vrednost slovenskemu orodjarstvu.

A ključna težava bi ostala – pomanjkanje znanja pri prehodu iz obrtniškega podjetja v industrijsko. »Tega znanja se ne da kupiti, zato se sproti učimo na napakah, vlagamo v kader in skupaj postajamo boljši in večji ter vedno bolj priznani na evropskih trgih.«

MLEKARNA KREPKO - Rasli so, ko so imeli drugi med krizo težave

Mlekarna Krepko iz Laz pri Logatcu je edina evropska mlekarna, specializirana za izdelavo kefirja na tradicionalen način, iz živih kefirjevih zrn, ki sta jih lastnika Dunja in Brane Kelečević prinesla leta 1992 iz držav nekdanje Sovjetske zveze. S kefirji, kot je Krepki suhec, je pobirala mednarodne nagrade in si odprla vrata v dobršen del slovenskih trgovskih centrov.

Jure Eržen

»Zaposlujemo 40 ljudi. Vsako leto jih nekaj zaposlimo – tudi prihodnje bo tako – predvsem v komerciali, kjer smo zagnali nov projekt dostave na dom. Na tem področju smo letos zrasli za 30 odstotkov,« pove Sandra Turnšek, direktorica in solastnica Mlekarne Krepko, ki jo lastniško obvladujeta zakonca Kelečević. Njuno podjetje Kele & Kele je lani ustvarilo dobrih 3,5 milijona evrov prihodkov, kar je skoraj dve tretjini več kot leta 2010. Letos bodo po oceni Turnškove prihodki zrasli še za približno desetino. »Podatki kažejo, da smo opravili izjemno delo v času krize, v katero je zapadla mlekarska industrija. Ponosna sem na to in na delo svojih sodelavcev.«

Turnškova vidi Mlekarno Krepko kot resnega proizvajalca visoko kakovostnih ekoloških mlečnih izdelkov in načrtuje stabilno rast tudi v prihodnje. Ob tem poudarja, da so družinska podjetja hrbtenica slovenskega gospodarstva. »Zares je že čas, da ljudi ozavestimo s to resnico,« pravi in dodaja, da so družinska podjetja zagotovilo za »tek na dolge proge«.

Od države pa si želi, da bi imela enake cilje kot podjetja in da bi naredila več za njihovo uresničitev, in to ne le pred volitvami in s figo v žepu. Trajnostni razvoj, trajnostni turizem, ekološko kmetijstvo, vse to je že zapisano v ustavi, vendar po mnenju Turnškove nihče »tam zgoraj« očitno ne ve, kaj dejansko pomenijo ti pojmi. »Kot da si ne bi želeli sprememb na bolje, da ne bi kaj izgubili. Si predstavljate kako čudežno bi bilo, če bi država delovala kot družina oziroma kot družinsko podjetje? Čez noč bi se zgodila slovenska pravljica.«

HITEX - Želijo biti del tehnične rešitve povsod, kjer se premikajo ali vrtijo težke stvari

»Začeli so v domači garaži z enostavnimi popravili hidravličnih cevi, slaba tri desetletja kasneje pa med drugim redno servisirajo jedrski reaktor elektrarne Krško,« so o podjetju Hidex, ki ga vodi direktor dr. Boris Vodopivec in zaposluje 19 ljudi, zapisali v poročilu o družinskih podjetjih pri Ernst & Youngu Slovenija.

Jure Eržen

Hidex je od leta 2010 do konca lanskega leta okrepil svoje prihodke z 1,34 na 2,16 milijona evrov. Podobne pričakujejo tudi letos, a k rasti naj bi se vrnili kmalu: »Struktura prihodkov se nam v zadnjih dveh letih močno spreminja, saj uresničujemo strategijo prehoda z manj perspektivnih programov na nova, tehnološko zahtevnejša področja, ki imajo več potenciala za rast in ki bodo v prihodnjih letih predstavljala glavnino prihodkov podjetja,« pojasni Vodopivec.

Strateški premik terja postopno reorganizacijo podjetja, sodelavcev in procesov. »V prihodnjem letu bomo še naprej razvijali sodelavce v boljše strokovnjake in vodje ter obenem investirali v dodatno strojno opremo. Vse z namenom povečanja obsega del na tujih trgih,« poudari Vodopivec. »Mehanika je naša strast. Zato želimo biti del tehnične rešitve povsod tam, kjer se premikajo ali vrtijo težke stvari,« ima za prihodnost velike načrte, a tudi skrbi: »Dejstvo je, da se okolje za delovanje podjetij v Sloveniji že dolgo poslabšuje. Zakonodajalci ob vsaki kozmetični 'reformi' praviloma iščejo le nove poti za povečanje obremenitev podjetij.«

Posledica tega so po besedah Vodopivca višji stroški dela kot v drugih primerljivih državah, zaradi česar nekatera proizvodna pa tudi že storitvena podjetja s sedežem v Sloveniji ne morejo več delovati v mednarodnem okolju. »Država se vrti v negativni spirali in pristanek bo veliko trši, kot bi bil, če bi prevladalo malo dolgoročne vizije in zdrave pameti pri vodenju. Predvidevam, da se bo to zgodilo takrat, ko se država ne bo več mogla zadolževati v tujini.«

ČOKOLADNI ATELJE DOBNIK - Na Cankarjevem nabrežju bodo nasledili Kavarno Maček

Čokoladni atelje Dobnik proizvaja različne slaščice iz čokolade že dve desetletji, toda mnogi so za družinsko podjetje slišali prvič šele pred kratkim, ko je postalo jasno, da bo na Cankarjevem nabrežju v Ljubljani nasledil Kavarno Maček. Dodatna prepoznavnost pomeni novo posovno priložnost, dosedanji poslovni rezultati pa nakazujejo, da imajo čokoladne torte, sladoledi in druge slaščice družinskega podjetja iz Žalce že kar nekaj privržencev.

Jure Eržen

Prihodki Čokoladnega ateljeja Dobnik so od leta 2011 zrasli z nekaj manj kot milijona evrov na okoli 1,4 milijona evrov v letošnjem letu. »Zaradi nove poslovalnice bomo dosegli rast prometa tudi v letu 2017, za koliko, pa je težko napovedati,« pravi direktor David Dobnik, sin lastnice Marinke Dobnik, sicer profesorice za tuje jezike. »Naš cilj je zagotoviti visoko kakovost naših izdelkov in storitev po vsej Sloveniji,« se ozre v prihodnost David. Želi si predvsem zdrave organske rasti, ki bo, če bo vse potekalo po načrtih, Čokoladni atelje Dobnik popeljala tudi čez meje Slovenije, »a ne za vsako ceno«. Za zdaj imajo poslovalnice v Ljubljani, Mariboru, Celju in Žalcu, kjer je tudi delavnica, iz katere prihajajo vsi čokoladni izdelki.

Kako hitro bo uresničeval cilje podjetja, je odvisno tudi od poslovnega okolja v Sloveniji, od katerega pričakuje bolj jasno določena pravila igre, ki se ne spreminjajo vsako leto. »Dobrodošle pa bi bile tudi višje olajšave za vlaganja in zaposlovanje novih ljudi,« pravi. Čokoladni atelje Dobnik zaposluje skupno okrog 30 ljudi, redno in honorarno, pri čemer se število nekoliko spreminja odvisno od sezone. »Letos smo povečali zaposlenost v naši žalski poslovalnici in proizvodnji,« dodaja David Dobnik.