V četrt stoletja popeterili izvoz, glavna izziva zdaj digitalizacija in "elektrifikacija"

Naš izvoz je živ in vitalen. To kaže, da se v večini izvoznih družb uspešno prilagajajo globalizacijski tekmi in spremenjenim razmeram na tujih trgih. To najbolje kažejo številke: slovenska podjetja so leta 1992 izvozila za pet milijard evrov blaga, leta 2000 za 9,5 milijarde, lani pa je naš blagovni izvoz znašal že skoraj 25 milijard evrov, nominalno torej kar petkrat več kot pred četrt stoletja.

Struktura izvoza: na vrhu še cestna vozila, sicer pa veliko sprememb

Globalni trendi in povpraševanje so sicer veliko spremenili, a tudi leta 1992, na začetku samostojne poti, je Slovenija izvozila največ izdelkov iz kategorije cestnih vozil, predvsem osebnih avtomobilov. Leta 2000 smo jih izvozili za 1,2 milijarde, lani pa že za kar 3,7 milijarde evrov; vozila in avtomobilski deli tako ostajajo najpomembnejša komponenta našega blagovnega izvoza. Avtomobili, po novem vse bolj električni, ostajajo ultimativni predmet poželenja svetovnih potrošnikov. Na drugem mestu je bila leta 1992 dejavnost električnih naprav in strojev – zdaj pa so jih po zaslugi Krke in Leka izpodrinili farmacevtski in medicinski proizvodi, ki so bili pred 25 leti šele na četrtem mestu.

Izziv, tudi za ekonomsko in vladno politiko, je razpršitev izvoza, ki je za zdaj premalo diverzificiran: z redkimi izjemami je skoncentriran predvsem na Evropo in EU, države nekdanje Jugoslavije in Sovjetske zveze.

Marsikdo, milenijska generacija pa sploh , bi težko uganil, kaj je bila tretjeuvrščena izvozna dejavnost pred četrt stoletja (in še prej): pohištvo in les po zaslugi Slovenijalesa, Lesnine in več drugih proizvajalcev pohištva. Te kategorije zdaj v izvozu skoraj ni več. Zelo podobno velja za proizvodnjo papirja, kartona in celuloze, ki je bila na petem mestu. Sledil je izvoz kovinskih izdelkov, ki jih sicer izvažamo še zdaj, a precej manj, naslednja na lestvici je bila proizvodnja tekstila in oblek (nekoč Mura, IUV Vrhnika itd.), ki je zaradi globalizacije in množične selitve tovrstne proizvodnje v Azijo prav tako izginila iz našega izvoznega fokusa.

Kaj se je v zadnjih 25 letih spremenilo v našem izvozu? Nastale so bistvene spremembe, delovno intenzivnih panog je manj, kar kaže, da gremo v pravo smer, v izvoz z višjo stopnjo dodane vrednosti. Za zdaj še ne izstopa kaka nova dejavnost. To kaže, da stare, tradicionalne industrije dajejo glavne značilnosti našemu izvozu, pravi predsednik uprave SID banke Sibil Svilan, izkušeni bankir in finančnik, ki se že tretji mandat ukvarja s financiranjem, zavarovanjem in svetovanjem pri izvoznih poslih slovenskih podjetij. Tudi po rasti izvoza so še vedno na prvih mestih cestna vozila, medicinski in farmacevtski proizvodi. To kaže, da tam, kjer so nastale spremembe lastništva (Renault, Lek in druga podjetja) vlagajo v širitev proizvodnje in razvoj. A po drugi strani imajo družbe, ki so jih prevzeli tujci, svoje banke in zavarovalnice, njihovo kreditiranje v SID banki pa se zato zmanjšuje.

Pixabay

Lestvica 2017: vse več dodane vrednosti

In kdo so naši največji izvozniki zdaj? To so podjetja z različnimi poslovnimi modeli, lastništvom, dodano vrednostjo in poslovnimi strategijami za prihodnost, a po najbolj grobem kazalniku, skupni vrednosti izvoza, izstopa četverica, skupina Krka, skupina Gorenje, Revoz in skupina Lek – vsak od njih je lani izvozil za več kot milijardo evrov. V prvi deseterici so še skupina Sij, skupina Impol, koncern Kolektor, BSH Hišni aparati, Talum in LTH Castings. In seveda je tu še veliko malih in srednjih podjetij, ki pospešeno rastejo in izvažajo; v zadnjih letih še posebno izstopa rast visokotehnološkega izvoza z višjimi stopnjami dodane vrednosti.

Predsednik uprave SID banke Sibil Svilan: »V Nemčiji veliki šampioni in tekmeci, kot so Mahle, Bosch, Siemens, sodelujejo med sabo, predvsem na kitajskem in ameriškem trgu, in poskušajo doseči konkurenčne prednosti, da bi zvišali svojo vrednost. Pri nas je tega premalo; lahko pa bi s tem imeli velike prednosti.«

Izvozna dinamika je letos presenetila tudi vladni Umar, ki je še marca napovedal šestodstotno rast našega izvoza, septembra pa je napoved zvišal na okoli devet odstotkov. V Umarju so poudarili tudi, da se je letos zelo izboljšala tudi izvozna učinkovitost, ki se sicer povečuje že od leta 2011. Rast izvoza bo po oceni Umarjevih analitikov ostala visoka tudi v prihodnjih dveh letih, ko pričakujejo podobno rast tujega povpraševanja in nadaljnje izboljševanje izvozne učinkovitosti. Ob bikovskih prodajnih trendih in večinoma polnih knjigah naročil si v naših izvoznih družbah letos lahko še posebno manejo roke, saj je glavna skrb za mnoge, kje dobiti dovolj kvalificirane delovne sile. In tu lahko omenimo še dve omejitvi: nespodbudno davčno zakonodajo in birokratske postopke za zagon novih naložb – glavni kritiki, ki so jih izvozniki naslavljali na vse slovenske vlade do zdaj.

Pixabay

Digitalizacija bo »zakon« za naprej

Globalizacija je precej spremenila verige vrednosti, industrije, povezane z digitalizacijo, so se bolj razvile kot druge. Stari trgi so izgubljali izvozni del, novi trgi (predvsem kitajski in Azija nasploh) pa so doživeli veliko večje spremembe, kot smo si mislili.

Ostajajo pa nekatera tveganja, povezana s strukturo izvoza – smo zelo odvisni od nekaterih partnerjev (na primer Nemčije, Avstrije, Italije, Hrvaške) ali celo dejavnosti, pri čemer je glavna dejavnost avtomobilska industrija. Spremembe v teh državah lahko povzročijo zelo velike šoke, naše izvozno povpraševanje se lahko zelo hitro zmanjša. Denimo, dogodki na Hrvaškem v zadevi Agrokor lahko hitro vplivajo na naše gospodarstvo, podobno kot avtomobilska industrija v Nemčiji, ki je zelo odvisna od kitajskega in ameriškega trga, in če bi se razmere tam poslabšale, bi posledice čutila tudi naša avtomobilska industrija.

In kaj so naši glavni izvozni izzivi in naloge za naprej, v eri prihajajoče pospešene digitalizacije, robotizacije, trirazsežnostnega tiskanja, interneta stvari in interneta vsega, pametnih mest, domov in samovozečih električnih avtomobilov, in podobno? Kaj bomo izvažali čez deset, 25 let?

Naš izvoz je živ in vitalen. Leta 1992 smo izvozili za pet milijard evrov blaga, leta 2000 za 9,5 milijarde, lani pa že skoraj 25 milijard evrov.

Digitalizacija in robotizacija vplivata na naš izvoz v celoti, prvi mož SID banke pa pri tem spet izpostavlja našo najpomembnejšo izvozno dejavnost, avtomobilsko industrijo: »Če se bo v njej zgodila hitra 'elektrifikacija', bo imela naša industrija težave. SID banka poskuša z inštrumenti pomagati podjetjem pomagati pri prilagajanju. V avtomobilu na električni pogon je namreč skoraj petkrat manj delov (30.000), kot jih je v mehanskem avtomobilu (120.000), kjer pa so zdaj precej prisotna slovenska podjetja, ki delajo majhne sklope. In ta prilagoditev se lahko zgodi zelo hitro, slovenski proizvajalci delov za nemško in francosko avtomobilsko industrijo bi lahko imeli težave v prihodnosti. Biti morajo zelo previdni in se prilagajati novim industrijam,« jih opozarja Svilan.

Tu se lahko navežemo že na drugi izziv za naše izvoznike, njihovo večjo vpetost v globalne verige dodane vrednosti. Če nisi del njih, zelo težko konkuriraš, in to je na »big scale«, ekonomiji velikosti, pomembno. Danes je pomembnejša kakovost kot kvantiteta izvoza, pravi Svilan. Delež uvoza v našem izvozu je relativno velik, med 50 in 55 odstotki. To pomeni, da je veliko reeksporta, kjer ni veliko dodane vrednosti. V Sloveniji pač nimamo tehnoloških velikanov, kot sta Apple ali Samsung, ki proizvajata na tujem, svojo dodano vrednost pa s tehnologijo, dizajnom in podobnim ustvarjata doma. Tudi med našimi izvozniki so velike razlike v dodani vrednosti, zmagovalci so tisti, ki več vlagajo v tehnologije, raziskave in razvoj.

Izziv, tudi za gospodarsko in vladno politiko, je razpršitev izvoza, ki je za zdaj premalo diverzificiran: z redkimi izjemami je koncentriran predvsem na Evropo in EU, države nekdanje Jugoslavije in Sovjetske zveze. Dobro bi bilo, če bi ga razpršili, za to pa bi morali uporabiti nekatere inštrumente, ki jih v Sloveniji zanemarjamo, to je predvsem uradna razvojna pomoč oziroma mednarodno razvojno sodelovanje, s katerim se na svetovnem trgu pridobi nekatere posle, pravi Svilan.

Ni dovolj samo financiranje in zavarovanje, ki ga izvaja SID banka za naše izvoznike, pomembno je tudi, da Slovenija kot donatorka da sredstva drugi državi – z namenom, da se poslovni odnosi ter razvoj te države in regije odvijajo drugače. S tem dobivamo političen in ekonomski kapital, ki utira pota za posle naših podjetij na tem konkretnem trgu, pravi Svilan. Slovenija za te namene zdaj na leto izdvaja od dva do tri milijone evrov, kar je od deset- do stokrat manj kot države v naši soseščini, ki s takim angažmajem lažje pridobivajo izvozne posle.

To je tipična razlika, ki je pred 20 leti ni bilo, posli se zdaj izvajajo tako, da so novi trgi zdaj bistveno bolj dinamični, gibki in imajo višjo rast. Za naše izvoznike je pomembno, da se usmerijo nanje: novi trgi se odpirajo na Bližnjem vzhodu in v državah nekdanje Sovjetske zveze (Iran, Gruzija, Azerbejdžan) ter v Aziji (Vietnam, Indonezija in druge države), kjer je Slovenija še vse premalo prisotna, meni Svilan.

Pixabay

Svilan: Delujte proaktivno, bolj sodelujte med sabo

In kaj izkušeni izvozni bankir še polaga na srce menedžerjem in lastnikom naših izvoznih podjetij? Predvsem to, da naj delujejo proaktivno, se hitro odzivajo na vse hitrejše spremembe in tveganja v zunanjem okolju in naj bolje sodelujejo med sabo, tako, kot to počnejo nemški izvozni velikani.

»V Sloveniji pri izvoznih poslih še ne sodelujemo dovolj. Nismo pripravljeni ustvarjati konzorcijev, da bi se prek njih obrnili navzven, kot sicer ravnajo velike in male države po svetu. V Nemčiji veliki šampioni in tekmeci, kot so Mahle, Bosch, Siemens, sodelujejo med sabo, predvsem na kitajskem in ameriškem trgu, in poskušajo doseči konkurenčne prednosti, da bi zvišali svojo vrednost. V manjših državah, kot je Danska, ki je zelo uspešna izvoznica, pa je tako sodelovanje sploh zakon. V Sloveniji je tega premalo, v SID banki to spodbujamo in menimo, da bi bilo mogoče narediti več. Od sodelovanja s kolegi v drugih organizacijah bi lahko imeli velike prednosti. To velja tako za velika podjetja kot srednja. Vendar bi velika podjetja morala biti nosilci takega povezovanja v Sloveniji,« opozarja Svilan in dodaja, da je, žal, v Sloveniji tudi vse manj velikih podjetij, ki niso v lasti tujih družb.

In še to, v Sloveniji bi lahko imeli več poguma za nekatere nove zadeve, ki jih bo treba v izvozu ponuditi svetovnim verigam vrednosti in svetovnemu trgu. Ni nujno, da so to samo visokotehnološki izdelki. Z vodo smo zelo bogati, pa se z njo kot izvoznim izdelkom nikoli nismo upali postaviti na svetovni zemljevid, enako velja za les. Več bi se morali ukvarjati s tem, da bi izvažali končne izdelke z lastno blagovno znamko.

Naše primerjalne prednosti so lahko tudi turizem, logistika in morda ključni dejavnik, izobražena delovna sila: navsezadnje nas je Svetovni gospodarski forum pred kratkim uvrstil na res visoko deveto mesto na svetovni lestvici po kakovosti človeškega kapitala – to je lahko dober temelj za krepitev slovenskega izvoza v prihodnje.