Trgovinski sporazumi zajemajo veliko več kot le trgovino

Aljoša Črnko
Digitalni transformaciji proizvodnje se pridružuje še znatno povečanje storitev, ki jih podjetja ponujajo ob svojih končnih izdelkih. Foto Reuters

Sproščen in nasmejan Francoz Sébastien Miroudot, analitik mednarodne trgovine, zdaj že 15. leto deluje na OECD, kjer si želi tudi ostati in se še naprej ukvarjati z raziskovalnim delom. Pred leti je bil eden tistih, ki so pozvali k natančnejšemu merjenju mednarodne trgovine.

Njihov pristop in na novo oblikovane ocene bi lahko zanimali oblikovalce trgovinskih politik, pripomogli pa bi tudi k natančnejšemu oblikovanju mednarodnih trgovinskih dogovorov. Za slednje pravi, da postajajo kompleksnejši, kar je posledica upoštevanja vedno več akterjev in splošne težnje javnosti k večji transparentnosti.
Veliko pozornosti namenja proučevanju sprememb, ki se pojavljajo v proizvodnji. Zanima ga za zdaj še slabo poznan trend večanja ponudbe storitev, ki se kaže pri proizvodnih podjetjih. V bližnji prihodnosti pa pričakuje, da bo imel veliko opravka s prilagajanjem meritev zaradi digitalne transformacije.
Pogovarjala sva se tudi, zakaj takšen strah pred trgovinskimi dogovori, če pa nas trenutno v Evropski uniji varujejo pred porastom protekcionizma. Vabljeni k branju.

Pred leti ste pri OECD predstavili drugačen pristop k merjenju obsega mednarodne trgovine. Namesto samostojnih številk uvoza in izvoza ste se zavzeli za merjenje trgovine z dodano vrednostjo. Za kaj gre?

Povedano poenostavljeno, pri OECD zbiramo podatke o računih mednarodnega poslovanja različnih držav in predvidevamo dodano vrednost izvoza produktov in storitev posamezne države. Bolj specifično pa smo osredotočeni na uvozno in izvozno tabelo, kjer gledamo posamezne storitve in produkte, ki so bili ustvarjeni v določeni državi, ter koliko je bilo vloženo v proizvodnjo tega produkta ali storitve. To nam omogoča, da predvidevamo, kakšno je gibanje dodane vrednosti v posamezni državi, na kar se prej ni gledalo.

image
Znotraj EU je odpravljenih veliko ovir pri trgovanju s storitvami. večje ovire so vidne pri trgovanju z evropskimi državami, ki niso članice. Reuters

Kakšna je prednost takega pristopa?


Opazen je majhen porast selitev proizvodnje v izvorne države, več pa je selitev v bližino EU.

Z meritvijo dodane vrednosti izvoza v domači državi se zaveš, kakšen je tvoj vložek v produkte, ki so ustvarjeni v izvoznih državah. Vlade in oblikovalce politik zanima, kakšna je resnična dodana vrednost lokalnih podjetij različnih držav, saj tako vedo tudi, kaj pridobijo z uvozom teh produktov. Podatki, ki jih uporabljamo, pa niso naši, ampak uporabljamo podatke določenega gospodarstva in na njihovi podlagi nato sami ocenjujemo, kakšna je državna dodana vrednost izvoza.
Čeprav je koncept kompleksen, države ta pristop zdaj že uporabljajo in ga vključujejo v svoja poročila. Ne gre pa samo za pobudo OECD, temveč se za takšno merjenje zavzemajo akademiki in raziskovalci.

Torej gre za oceno in ne direktno meritev. Je kak korak, ki bi ga države lahko naredile in bi vaše ocene državne dodane vrednosti še izboljšal?

Dejansko se zanašamo na podatke, ki jih podajajo države same, tako da je natančnost ocene odvisna od dostopnosti in kakovosti podatkov, ki jih države objavijo. Zavedamo se tudi, da je merjenje uvoza in izvoza zahtevno in da nekatera gospodarstva to objavljajo bolj nepopolno kot druga. Za zdaj zmoremo državno dodano vrednost mednarodnega prometa oceniti pri 65 državah. V naši bazi denimo ni mogoče zaslediti gospodarstev podsaharske Afrike, kar je posledica pomanjkljivih podatkov držav in zato ne moremo oblikovati ocen. Vendar je naš cilj, da podatke delimo in svojo bazo še naprej povečujemo.

Ali to pomeni, da bi nekatere države tretjega sveta, ki se ukvarjajo večinoma s predelovalno industrijo, postale pomembnejše, s tem ko bi se bolj jasno videla njihova dodana vrednost?

Že več let lahko opažamo, da nekatere države tretjega sveta večajo obseg svoje mednarodne trgovine. Na podlagi podatkov o državni dodani vrednosti pa smo lahko opazili povečan izvoz končnih izdelkov in ne le surovih materialov, kot je bila ustaljena praksa v preteklosti. S podatki o dodani vrednosti izvoza so te spremembe bolj jasno vidne.

image
Marsikdo je nasprotoval trgovinskim sporazumom, zdaj pa nas prav evropski trgovinski sporazumi varujejo pred porastom protekcionizma. Reuters

Nekatere države nimajo popolnih podatkov o svoji mednarodni trgovini, marsikatera pa se že pri sami realizaciji mednarodne trgovine srečuje z ovirami. To je zlasti zaznati pri trgovini s storitvami. Katere so najpogostejše ovire, ki jih prepoznavate?


EU je po svoje zagotovilo, da pretirano povečanega protekcionizma ni pričakovati, že zaradi pravil glede poslovanja znotraj Unije.

Svetovna trgovinska organizacija spodbuja in je tudi vzpostavila pomemben dogovor za preprostejši pretok storitev med državami. V tem dogovoru se poudarja, da se srečujemo s štirimi načini dobave storitev. Prva oblika je pošiljanje storitev prek meja; podobno kot se izvaja za fizične produkte. V praksi bi bilo to videti tako, da za nekoga opraviš neko storitev, poročilo o opravljenem delu in ugotovitvah pa nato posreduješ v tujino. Sicer se na prvi pogled zdi, da ovir za takšno trgovanje ni, a vendar si nekatere države pri tovrstnem mednarodnem poslovanju prizadevajo, da tuje podjetje deluje v isti državi, v kateri storitev prodaja. Druga pogostejša ovira se pojavlja ob pomanjkanju neposrednega kontakta podjetij s kupci. Torej, če banka ponuja svoje storitve osebam v drugih državah, vendar tam nima poslovalnic, ki bi omogočile neposreden stik, bi to v nekaterih državah pomenilo težavo. Z veliko storitvami se trguje tako, da podjetje komercialno deluje v tujini, kar pomeni, da tam vzpostavi podružnico. Za takšno prisotnost so potrebne investicije in prav ovire pri investiranju lahko navedemo kot tretjo večjo oviro pri mednarodni trgovini s storitvami. Med zadnjimi ovirami so še razlike v zakonski regulaciji in specifične zakonske omejitve. Te neposredno ne omejujejo mednarodne trgovine, temveč zahtevajo precejšnjo prilagoditev podjetja. Z zakonskimi omejitvami je lahko povezana še ena ovira: to so težave, ki nastanejo z mobilizacijo človeških virov.

So ovire manjše za digitalne storitve, katerih ponudba se širi?

Za večino aktivnosti storitev, pri katerih se je zgodila digitalna transformacija, bi rekel, da niso pretirano regulirane. Je pa zgodba drugačna, ko gre za podatke, ki jih uporabljajo tovrstne storitve, in v tem delu lahko spet govorimo o tržnih ovirah. Prihaja do mednarodne izmenjave podatkov in nekatere regulacije so zastavljene z namenom, da varujejo potrošnike pred zlorabami. Takšne regulacije lahko vplivajo na provizije, ki jih zastavljajo podjetja na trgu.
image
Fotografiji osebni arhiv Govor Sebastiena Miroudota. Foto osebni arhiv

Bi lahko trdili, da Evropska unija (EU) zmanjšuje ovire za mednarodno trgovino s storitvami?

Eden največjih enotnih trgov mednarodne trgovine s storitvami je prav EU. Ne glede na precejšnjo harmonizacijo med državami znotraj EU še vedno ostajajo nekatere ovire, a vendar je trgovanje bistveno olajšano. Večje ovire so vidne pri trgovanju z evropskimi državami, ki niso članice Evropske unije.

Zdi se, da so trgovinski sporazumi in mednarodna trgovina trenutno zelo pereča tema. Se mi samo dozdeva ali je zadnja leta res več poudarka na tej tematiki?

Rekel bi, da je pomen regionalnih trgovinskih sporazumov zrasel v devetdesetih letih prejšnjega stoletja z ustanovitvijo Svetovne trgovinske organizacije. Pri tem so šle nekatere države še dlje in so oblikovale bilateralne sporazume, ki jih je zdaj že res veliko. Ampak če se navežem na vprašanje; marsikdo ob sklepanju trgovinskih dogovorov takrat o tem ni pretirano govoril, vendar so bile tudi skrbi javnosti drugačne, kot so zdaj. Zdaj se dodatno sprašujemo, kakšna je korist dogovorov za celotno družbo, in na splošno se je povečala skrb glede mednarodne prodaje. Vse več je odprtih vprašanj in težnje po transparentnosti, kar pa hkrati otežuje dejanska pogajanja. Rekel bi, da ne govorimo več samo o trgovinskih paktih, temveč se dogovori prav tako sklepajo za druga področja. Zajemajo vplive na okolje, višino raznih investicij, opredelitev konkurence in podobne tematike. Večja transparentnost je vsekakor dobra, po drugi strani pa je sklepanje dogovorov postalo zelo kompleksen proces, ki naj bi zadovoljil čim več interesov, kar je težka naloga.

Ali javnost skrbi tudi trenuten porast protekcionizma?

Ta skrb je drugačna, a vendar je zdaj na že obstoječe dogovore mogoče pogledati z vidika koristi, ki jih prinašajo, in teh je kar nekaj. Pred tem smo govorili, da bomo z vzpostavit­vijo trgovinskih dogovorov izgubili pravice in koristi, vendar nas zdaj pravzaprav varujejo pred protekcionističnimi ukrepi nekaterih držav.

V Evropi čutimo protekcionizem in napetosti v svetovni trgovini?


Za zdaj zmoremo državno dodano vrednost mednarodnega prometa oceniti pri 65 državah.

Evropa sicer ni neposredno vključena v napetosti med Združenimi državami Amerike in Kitajsko, je pa tu brexit. Ta bi lahko vplival na trgovinske odnose med Veliko Britanijo in EU, pri čemer pa gre bolj za vprašanje oblikovanja nadaljnjega sodelovanja in ne toliko za protekcio­nizem. EU je tako nekoliko izvzeta iz azijsko-ameriške trgovinske verige, kjer je zaznati protekcionizem. Ob tem je EU tudi zagotovilo, da pretirano povečanega protekcionizma ni pričakovati, že zaradi pravil glede poslovanja znotraj Unije. Ne glede na to je protekcionizem mogoče čutiti zunaj meja EU, kar se lahko kaže v količini investicij na drugih trgih. Če bi se rast prodaje v mednarodnem okolju in nasploh gospodarska dejavnost upočasnili, niti EU ne bo prizaneseno. Torej, države EU so na neki način zavarovane pred protekcionizmom, še vedno pa lahko ostaja skrb, povezana z zunanjimi trgi.

Nekateri evropski politiki in ekonomisti so v tem letu izrazili željo, da bi proizvodnjo vrnili v Evropo. Se to dogaja in kakšne bi bile posledice teh ukrepov?

V naših podatkih o že prej omen­jeni trgovini dodane vrednosti pravzaprav opažamo nekaj znakov, ki namigujejo na to, da proizvodnja postaja vedno bolj »domača«. Do leta 2012 so vsi dejavniki nakazovali, da se manjša obseg trgovine dodane vrednosti v državah, kjer so podjetja locirana, in veča dodana vrednost v tujih državah. Zadnjih pet let se je rast dodane vrednosti v tujih državah nekoliko umirila in veča se dodana vrednost v izvornih državah. Torej, nekaj držav si dejansko želi proizvodnje, vseeno pa so to majhne spremembe in še ne moremo govoriti o večjih razsežnostih vračanja proizvodnje v Evropo.
Po drugi strani je opaziti trend, ki se imenuje »nearshoring«. Tako, na primer, evropska podjetja proizvod­nje ne selijo nazaj v EU, vseeno pa jo selijo v države, ki so blizu EU ali celo mejijo nanjo. Kar nekaj se jih je odločilo, da svojo proizvodnjo preselijo v Turčijo, Tunizijo, Bosno ali katero drugo državo zunaj EU. V tem primeru ne moremo reči, da gre za vračanje proizvodnje v Evropo, pa vendar se seli bliže »domu«.

Se proizvodnja samo seli ali so spremembe vidne še v čem drugem?

Digitalna transformacija, ki poteka, vpliva na način, kako podjetja izdelujejo svoje izdelke. Temu se pridružuje še znatna rast storitev, ki jih ponujajo ob svojih končnih izdelkih. Opažamo, da si vedno več proizvodnih podjetij prizadeva svoji ponudbi izdelkov dodati še storitve. Nočejo prodajati samo izdelkov, temveč želijo s storitvami povečati dodano vrednost podjetja. Svojim kupcem poskušajo predlagati boljše rešitve; za storitve pa vemo, da morajo biti oblikovane čim bliže kupcu. Ta trend nekoliko pojasni, zakaj proizvodnja postaja vse bolj »domača«, in bi lahko še bolj spodbudil vračanje.

Za konec me zanima vaše mnenje o trenutnih gospodarskih razmerah in o tem, ali bodo vzhodnoevropske države morebitne težje čase doživljale drugače kot zahodne.

Vemo, da se gospodarstvo na splošno ohlaja, tako v EU kot drugod. Doživljanje ohlajanja rasti se čuti drugače v vsaki državi in nikakor niso vse enako izpostavljene globalnim grožnjam. Na primer, gospodarstvo Francije je precej storitveno usmerjeno in ni presenečenje, če bi bil vpliv ohlajanja tam manjši kot pri gospodarstvu Nemčije, ki se bistveno bolj opira na izvoz. Tudi na splošno je večina vzhodno­evropskih držav precej odprtih za mednarodno izmenjavo in so močno vključene v svetovno vrednostno verigo. Zaradi tega so bolj izpostavljene grožnjam trgovinskih napetostih, ampak je hkrati treba dodati, da se precej njihove mednarodne izmenjave kljub vsemu opravi znotraj EU, ki s svojimi trenutnimi dogovori dobro ščiti podjetja.
Več iz rubrike