»Samo norec bi zaupal svoje finance Facebooku«

Ideja o povezavi denarnih nakazil in družbenih omrežjih ni nova, a napovedana uresničitev te ideje je vsekakor revolucionarna. Digitalna globalna valuta, vtkana v sam sistem največjega družbenega omrežja na svetu, bi poenostavila marsikatero transakcijo, kar bi spodbudilo predvsem mikrotransakcije, ko bi na primer z le nekaj kliki nakazali nek znesek kateremukoli drugemu članu tega omrežja, ne da bi morali poznati številko njegovega bančnega računa. Brez težav bi zelo enostavno lahko kupili karkoli na spletu, ne da bi bilo treba vpisati številko svoje kreditne kartice. In kar je še najbolj zanimivo: za vsa plačila in prenose denarja sploh ne bi potrebovali bančnega računa, zadostoval bi le dostop do interneta in digitalno potrdilo, da ste to res vi. Zgolj s telefonom v roki bi torej lahko izvedli plačilo.

Koncept ni zrasel na zelniku Marka Zuckerberga, prvega moža (oziroma večnega dečka) Facebooka, pač pa Davida Marcusa, ki je k Facebooku prišel iz PayPala, trenutno najbolj priljubljenega spletnega plačilnega sistema, ki za identifikacijo sodelujočih v transakciji uporablja e-poštni naslov. Čeprav je bil sprva zadolžen za druge naloge, mu misel na to, kako bi povezal enormno Facebookovo bazo uporabnikov in plačilni sistem, ni dala miru. Zuckerberg je bil nad njegovim tehnološko dodelanim konceptom navdušen in je kolesje takoj pognal v tek.
 

So banke dobrodošle ali ne?

Ustanovili so konzorcij različnih podjetij, ki so bila pripravljena sodelovati pri projektu. Med njimi so družbe, kot na primer MasterCard, Visa ter PayPal. Prav tako je med njimi tudi Uber. Slednji se sicer ukvarja z mikroplačili, a motivacija za sodelovanje verjetno leži bolj v iskanju novih poslovnih priložnosti, saj kot samooklicani tehnološki velikan kljub zbranim milijardam dolarjev še ni našel poslovnega modela, ki bi mu prinašal dobiček.



Ni pa med člani konzorcija prav nobene banke. Pri Facebooku so prve opazke medijev, ki so se obregnili ob odsotnost bank, komentirali z razlago, da je bil koncept tako zastavljen že od začetka in da ne gre za to, da bi banke snubili, a bi jih te zavrnile. Predstavniki nizozemske banke ING so sicer dejali, da so jih k projektu povabili, a so povabilo vljudno odklonili.
 

Libra ugleda luč sveta

Prejšnji mesec so objavili t.i. white paper, ki opisuje zasnovo rešitve in način, kako naj bi zaživela v praksi. Kljub prej omenjenim trendovskim besedam bolj natančen pogled pove, da ne gre ne za klasično krpitovaluto, ne za decentralizirano tehnologijo blockchain, pač pa za nadzorovano digitalno valuto.
 

Bo podivjana kot bitcoin?

Pa je tovrstna valuta sploh uporabna? Navsezadnje lahko pri očetu kritpovalut, bitcoinu, vidimo, kako neuporaben je za plačila. Čeprav so prvi bitcoini nastali že pred več kot desetimi leti, množičnih plačil z uporabo te kriptovalute ni od nikoder. Bolj kot plačilno sredstvo so kriptovalute zaenkrat navdušile množice kot investicijsko sredstvo, ki je poskrbelo pri nekaterih za instantno obogatitev ali vsaj povečanje premoženja (pri drugih pa prav tako ekspresno izgubo premoženja). Ali lahko takšno volatilnost, izjemno hitro spreminjanje vrednosti, pričakujemo torej tudi pri libri? Ne, kajti zasnovana je po vzorcu stabilnih kovancev, kar pomeni, da njena vrednost ne bo inherentne vrednosti, pač pa bo ta povezana s košarico svetovnih valut (ter še nekaterih drugih finančnih instrumentov). To pomeni, da hitrih sprememb vrednosti ne gre pričakovati, oziroma te spremembe ne bodo večje ali hitrejše kot so pri največjih svetovnih valutah. Tako kot so bile nekdaj valute zavarovane z zalogami zlata, bo torej libra zavarovana z zalogami drugih valut. Prvi krog zalog valut bodo vplačala podjetja, združena v konzorcij, ki bo novo digitalno valuto upravljal. Naprej pa bodo dodatne rezerve prispevali uporabniki s tem, ko bodo svoje valute menjali v libro.

Kaj pa zasebnost?

Mnenja o tem, ali je libra korak k utopični ali distopični družbi, so deljena. V prid libre govorita predvsem enostavnost in dejstvo, da bi dostop do finančnih storitev tako dobili tudi mnogi iz tretjega sveta in v drugih državah, kjer za množico ljudi obstajajo nepremostljive ovire za dostop do bančnih storitev. A na drugi strani stoji ne le varnost takega poslovanja, pač pa tudi zasebnost. Si predstavljate, da varovanje svojih plačilnih podatkov zaupate nekomu, ki je v začetnih dneh Facebooka v spletnem pogovoru kolegu zapisal, da mu lahko priskrbi katerega od osebnih podatkov ljudi v njegovem omrežju in pojasnil, da uporabniki kar sami vpisujejo vse mogoče osebne podatke, ter to komentiral z besedami: »Ne vem zakaj, preprosto zaupajo mi. Butlji butasti! (Oziroma v originalu ›dumb fucks‹)«? Eden od glasnih kritikov je tudi nobelovec Joseph Stiglitz: »Samo norec bi zaupal svoje finance Facebooku.« In se sprašuje, če ni to tudi poslovni model, po katerem bo Facebook (in ostali udeleženci konzorcija) lahko pobiral mastne provizije od različnih norcev. Pa naj bodo to tisti, ki so premalo premišljeni, da bi našli alternativo, ali pa tisti, ki se ukvarjajo z nelegalnimi dejavnostmi in jim visoka provizija ni tako problematična, pomembno jim je le, da transakcijo lahko izvedejo.



Večina uporabnikov ob tem verjetno ne bo imela prevelikih pomislekov, kot jih nimajo ob objavljanju vseh mogočih podatkov na Facebooku, čeprav se njegova zgodovina med drugim bere tudi kot kontinuirna zgodba o odtekanju podatkov, pa naj bo to načrtno in namenoma, ali pa po nesreči in zaradi preslabega varovanja, ki ga uspe marsikateremu nepridipravu zaobiti. In še največ, kar uporabniki dočakajo, je Zuckerbergovo javno opravičilo, kot v primeru Cambridge Analytica, ko je prvi mož Facebooka za zlorabo osebnih podatkov več deset milijonov uporabnikov izdavil zgolj: »Žal mi je, moja napaka.«

Seznam težav Facebooka z varovanjem zasebnosti in z zlorabo svojega položaja na trgu se v zadnjih letih le daljša, zato ni nenavadno, da so že vnaprej zatrdili, da nobenih podatkov o finančnih transakcijah ne bodo zbirno povezovali z računi svojih uporabnikov ali prodajali teh podatkov naprej oglaševalcem. Glede na zgodovino podobnih trditev in enako dolgo zgodovino prelomljenih obljub je sicer vprašanje, koliko gre takšni trditvi zaupati, a prav tako glede na zgodovino obnašanja uporabnikov lahko sklepamo, da jih to ne bo ustavilo pri uporabi libre. Posamezniki bodo bolj odločitev za ali proti libri verjetno tehtali predvsem glede na enostavnost ter ugodnost uporabe nove digitalne valute. Da trenutni ugled Facebooka ni ravno na visoki ravni, se očitno še kako dobro zavedajo tudi v sami družbi, zato v javnosti ob poudarjanju varovanja podatkov Facebooka skoraj ne omenjajo, pač pa skušajo zgolj predstaviti, zakaj so drugi partnerji v konzorciju med najbolj kredibilnimi na svetu. Toda, ali je res smiselno vsem, tudi nekomu s takšno zgodovino zlorab in pomanjkljivosti v varovanju zasebnosti in tajnosti podatkov, omogočiti, da izdaja svoj denar, ki ni reguliran s strani centralnih bank? Za razliko od mnogih kriptovalut ima namreč Facebook kanal, po katerem bi njegovo valuto zelo verjetno precej hitro lahko sprejele splošne množice, ne pa zgolj tehnološki navdušenci, ki radi sami raziskujejo meje mogočega.
 

Kaj pravijo regulatorji?

Velika neznanka zaenkrat ostajajo odločitve in interpretacije regulatorjev. Podobno kot prve kriptovalute tudi Facebook ni najprej zahteval pojasnil od regulatorjev, pač pa je preprosto najavil svoj projekt, zdaj pa je od regulatorjev odvisno, kako bodo odreagirali. Kar je javno znano, so z različnimi regulatorji v navezi le glede nekaterih konkretnih vprašanj, ne pa glede koncepta digitalne valute. V družbi Facebook seveda vojska pravnikov pregleduje, kako ne (preveč) prestopiti predpisov, a osrednja težava je v tem, da gre za novo področje, za katerega predpisi sploh ne obstajajo. Če sklepamo iz prakse zadnjih dveh desetletij, bi lahko rekli, da bodo regulatorji, ki bodo skušali postaviti ostrejše okvirje, prišli s te strani luže, ne pa iz ZDA, domovine Facebooka. Kako zahtevni bodo regulatorji in kako hitro se bodo odzvali, bo verjetno eden osrednjih oblikovalcev zgodbe o libri. Pričakovati je, da bodo zahteve regulatorjev na različnih trgih precej različne, libra pa se bo morala prilagajati vsem, če bo želela na vseh trgih tudi obstajati. A v primeru, da se regulatorji odločijo postaviti nekakšne okvire in pravila za valute, kot je libra, se postavlja morda še težje vprašanje – ali bi s tem začeli nase prevzemati tudi del odgovornosti za novo valuto? Posledice za celoten sistem bi bile lahko nepredvidljivo velike.
 

Kaj ima od tega Facebook?

Facebook za razliko od drugih članov konzorcija prispeva nekaj, kar je osnova za projekt: mrežo uporabnikov. Zdaj vzpostavljajo posebno denarnico za novo valuto, ki se bo enostavno povezovala z uporabniškimi računi Facebooka. Ob različnih načinih, na katere naj bi člani konzorcija služili s svojo digitalno valuto, ima Facebook torej še dodaten kanal, ki bo lahko prinašal prihodke.

Kdaj bo dan D?

In kdaj naj bi libra potrkala na naša vrata (oziroma na zaslone naših mobilnih telefonov)? Pri Facebooku trdijo, da že kmalu prihodnje leto. Vprašanje, ali se bo to res zgodilo in ali bo projekt res zaživel, zaenkrat ostaja odprto. Če pa se prihodnje leto pokaže, da je odgovor DA, se bodo začela odpirati še veliko bolj zanimiva vprašanja o vplivu na posamezne valute, tako na tiste najmočnejše, kot na tiste najšibkejše, za katere bi libra lahko postala dodatno orodje za manipulacijo trga. Bodo tehnološki velikani sčasoma zavzeli vse pore našega življenja?