Profesorji ponekod odlično zaslužijo

Nas pa je, podobno kot Veliko Britanijo, leta 2015 pretresla afera z izplačili honorarjev na naših univerzah. Oktobra letos je višje sodišče v zgodbi z dodatki za stalno pripravljenost odločilo, da mora Univerza v Ljubljani v proračun vrniti približno milijon evrov neupravičeno izplačanih dodatkov za stalno pripravljenost.

Leta 2016 je Finsko, ki slovi kot država z najboljšim izo­braževalnim sistemom, zapustilo približno 500 raziskovalcev in doktorjev znanosti, kar je dva­krat več kot šest let prej, podatke niza Timo Kolu, višji svetovalec na Finski akademiji, inštitutu za znanstvene raziskave s sedežem v Helsinkih. »Beg možganov je težava,« je ob našem obisku na Finskem za Delo povedal Kolu, ki je ta pojav prvič opazil že pred leti.

Finci večinoma odhajajo na Švedsko, ki je blizu; največ možnosti imajo tisti, ki so študirali na švedski univerzi na Finskem, Åbo Akademi. Vse več se jih odloča tudi za selitev na Norveško. Zakaj zapuščajo državo, v kateri je socialni mehanizem tako dobro utečen kot švicarska ura? »Ker imajo na Švedskem boljše možnosti za raziskovanje. Dobijo tudi več denarja za raziskave in imajo več časa za raziskovanje. Ena od težav, ki so jih raziskovalci omenili, je, da so imeli veliko administrativnega dela, tega je bilo več kot dejanske raziskave. Kot vzrok za selitev pa nihče ni navedel plače.«

Čeprav so te na Švedskem v akademskih vodah višje kot na Finskem. A še vedno malce nižje kot na Norveškem. Urednik Timesove lestvice The Times Higher Education Phil Baty je ob objavi lestvice svetovnih univerz, po kateri je ljubljanska letos v razredu od 501. do 600. mesta, poudaril, da so za visoko uvrstitev potrebni denar, saj visoke plače lahko pritegnejo in zadržijo dobre profesorje, in ustrezne razmere za raziskovanje. Plače predavateljev in raziskovalcev pa so pri nas sramotno nizke, je avgusta letos v kolumni v Delu zapisala Jožica Grgič.
 

Švedi na Norveško
 

Švedski mediji so že leta 2012 pisali, da se njihovi učitelji zaradi nizkih plač selijo k sosedom. Sodeč po lanskih podatkih, objavljenih na spletni strani academicpositions.com, povprečna plača predavatelja znaša 39.058 norveških kron (3820 evrov) na mesec in okoli 4000 evrov na mesec za višje predavatelje. Izredni profesor zasluži 3969 evrov, povprečna mesečna plača profesorja pa znaša 50.858 norveških kron ali 4972 evrov bruto.

Po podatkih Osrednje organizacije švedskih akademikov (Sveriges akademikers centralorganisation, SACO) je leta 2016 predavatelj povprečno zaslužil 3400 evrov na mesec, docent 3711 evrov, izredni profesor pa 4130 evrov. Razlika v plačilu med Norveško in Švedsko ni velika, vendar na Norveškem plačajo pet odstotkov manj davka kot na Švedskem, kjer znaša približno 45 odstotkov. Zaradi bega možganov v švedskih šolah ob meji z Norveško primanjkuje strokovnega kadra. Kakor je poročal Švedski radio, številni mladi na Norveškem ne delajo nujno v svoji stroki, ampak na nižje kvalificiranih delovnih mestih, kjer so plače višje.

Raziskava, ki jo je izvedla Švedska učiteljska zveza v občini Årjäng, kaže, da si osem od desetih učiteljev osnovnih šol lahko predstavlja, da bi delali čez mejo na Norveškem, če bi dobili privlačno ponudbo. Håkan Carlsson iz švedskega sindikata učiteljev je za omenjeni nacionalni radio že pred leti dejal, da je treba storiti nekaj za zvišanje plač: »Jasno je, da moramo ponuditi bolj konkurenčne plače. Zdi se, da se večina ljudi strinja, da švedski učitelji niso dovolj plačani, za državo pa je popolna izguba, če jih ne moremo obdržati.«
 

V ZDA je vse drugače
 

Akademske plače se lahko med državami zelo razlikujejo glede na rang, državo in ustanovo. Zato podatki niso vedno enotni; nekatere univerze imajo odlično plačane »akademske superzvezdnike«, drugim posebne pogodbe omogočajo dodaten vir zaslužka zunaj redne profesure, kot so svetovanja ali raziskave za različna podjetja, kar je precej značilno za ZDA. Tudi zato se evropske univerze po plačilu ne morejo kosati s severnoameriškimi.

Po raziskavi, ki jo je lani objavil Inomics in so jo izvedli med 2175 profesorji in učitelji v 117 državah sveta, so evropski akademiki med najmanj plačanimi. Najvišje povprečne plače na skoraj vseh delovnih mestih – tako v akademskem kot zasebnem sektorju – so bile v ZDA, Švici in Kanadi. Druge države so se v primerjavi z najboljšimi tremi sicer uvrstile razmeroma visoko, a so plače precej skromne: povprečna letna plača v akademskem sektorju v ZDA znaša 144.040 ameriških dolarjev, v Združenem kraljestvu 84.950 dolarjev in 69.010 dolarjev v Nemčiji. Novinci, mladi raziskovalci večinoma, v ZDA zaslužijo 95.940 dolarjev na leto, v Združenem kral­jestvu 50.180 dolarjev, v Nemčiji pa zgolj 43.450 dolarjev, kar razkrije »izrazito neskladje«, ugotavlja Inomics.

»Druge zanimive ugotovitve kažejo, da raziskovalci, zaposleni v zasebnem sektorju, v povprečju zaslužijo 30 odstotkov več kot zaposleni v akademskih krogih. Izjema sta le Avstralija in Oceanija.« Glede na analizo trendov je kupna moč profesorjev, ki delajo na javnih univerzah, najvišja v ZDA, sledijo Kanada, Italija, Južna Afrika in Indija. Ob tem sicer niso zapisali, da je povprečna plača profesorja v javnem šolstvu v ZDA 66.838 dolarjev. Ti so med revnejšimi, če jih postavimo ob bok profesorjem na elitnih ali zasebnih univerzah.

Profesor na univerzi Yale v povprečju zasluži slabih 256.000 dolarjev na leto, na Univerzi Kolorado 204.000, na univerzi New York 215.000, če poučuje na Columbii, okoli 185.000 in okoli 199.000 dolarjev na Harvardu. Slabo ne gre niti zaposlenim na 50 najboljših javnih univerzah v ZDA, je nedavno zapisal portal Business Insider: »Ugotovili smo, da so povprečne plače profesorjev višje v šolah, ki so bliže vrhu lestvice, saj je UCLA št. 1 (povezana z Univerzo Berkeley) imela tudi najvišjo povprečno plačo profesorja, in sicer 155.059 dolarjev.«
 

Afera na Otoku prepolovila plače
 

Do nedavnega tudi profesorjem na treh britanskih univerzah, Bath, Open University in Univerza Southampton, ni šlo slabo. Med desetimi univerzami na Otoku, med katerimi so tudi prestižni Oxford in Cambridge ter London School of Economics, so imeli po poročanju Financial Timesa na omenjenih treh do letošnjega februarja najvišje plače. Pa ne profesorji, ampak predsedniki, podpredsedniki in predstavniki oddelkov. Pod težo očitkov in ob zgražanju javnosti, ki se je začelo leta 2017, so se odločili zarezati v plače. Polemika se je osredotočila na Glynis Breakwell, ki ji je kot podpredsednici univerza v Bathu plačevala 470.000 funtov na leto, dokler ni avgusta lani odstopila.

Urad za študente, vladni nadzornik za visokošolsko izobraževanje za Anglijo, je potrdil, da je prejela najvišjo osnovno plačo med vsemi vodilnimi na univerzah v državi v letih 2017–18. Dokument je razkril tudi, da je pet visokošolskih zavodov v letih 2017–18 svojim vodilnim izplačalo več kot 500.000 funtov skupnih prejemkov, res pa so najvišji zneski vključevali odpravnine podkanclerjev. Laburistična stranka zdaj podpira omejitev plače podkanclerja na 20-kratnik najnižje plače člana osebja na isti univerzi. Andrew Adonis, nekdanji minister za delo, ki se je boril proti previsokim plačam v visokem šolstvu, je navedel napoved univerze v Bathu, da bo Ian White, novi podkancler, prejel osnovno plačo 266.000 funtov. »V Bathu so mi rekli, da sem osebno odgovoren za prepolovitev plače podkanclerja,« je dejal lord Adonis. Mary Kellett, prihodnja podkanclerka na Open University, prejema osnovno plačo 250.000 funtov na leto, kar je bistveno manj od 337.500 funtov njenega predhodnika Petra Horrocksa.

Stephen Toope, podkancelar univerze v Cambridgeu, je imel v letih 2017–18 osnovno plačo 431.000 funtov, kar ga uvršča na drugo mesto po prejemkih med zaposlenimi na univerzah. Na univerzi so poudarili, da je to delo eno najpomembnejših v svetovnih akademskih vodah in je vključevalo nadzor nad institucijo z letnim dohodkom več kot dveh milijard funtov. To so vrtoglave plače, če vemo, da je bila v Združenem kraljestvu povprečna plača profesorja po podatkih Times Higher Education v letih 2015–2016 okoli 79.000 funtov. Drugi višji akademski sodelavci so v povprečju zaslužili 82.506 funtov, medtem ko so drugi akademiki (predavatelji, višji predavatelji in raziskovalci) v povprečju zaslužili 43.607 funtov na leto.
 

Pretres na slovenskih univerzah
 

Pretrese je doživela tudi slovenska akademska sfera. Leta 2015 je izbruhnila afera z izplačili honorarjev na slovenskih univerzah. Oktobra letos je višje sodišče v zgodbi z dodatki za stalno pripravljenost odločilo, da mora Univerza v Ljubljani v proračun vrniti približno milijon evrov neupravičeno izplačanih dodatkov za stalno pripravljenost, z obrestmi in stroški postopka vred.

Spomnimo, pri nadzoru leta 2015 so ugotovili, da so na devetih fakultetah Univerze v Ljubljani od leta 2008, ko je zaživela Virantova plačna reforma, nekaterim uslužbencem, po mnenju inšpektorata, neupravičeno izplačevali dodatek za stalno pripravljenost. Za to naj ne bi bilo formalne podlage, ker je dodatek za stalno pripravljenost opredeljen le v zakonu o sistemu plač v javnem sektorju in kolektivni pogodbi za javni sektor, ne pa v kolektivni pogodbi vzgoje in izobraževanja.

Prav tako dodatka ne predvideva zakon o visokem šolstvu. Hkrati naj zanj ne bi bilo vsebinske podlage, saj naj bi bil dodatek po interpretaciji inšpekcije namenjen varovanju občečloveških vrednot, kot so mir, varnost, zdravje, življenje ljudi, temeljne človekove pravice, kar pa za izobraževalne ustanove ne velja, je poročalo Delo. Cilj dodatka na univerzi naj bi bil nezakonito povečanje plač, je zapisalo tožilstvo v obtožnici, v kateri štirim članom ekonomske fakultete očita kaznivo dejanje zlorabe položaja zaradi pridobitve protipravne premoženjske koristi.

Med obtoženimi je tudi nekdanji dekan ekonomske fakultete in minister za finance dr. Dušan Mramor, ki je prepričan, da so bila izplačila v skladu s pravili, saj je dodatek za stalno pripravljenost zakonit za vse javne uslužbence, če to za nemoteno opravljanje dejavnosti zahteva značilnost delovnega mesta, kar določi poslovodstvo z internim aktom. Po njegovem mnenju je bistveno tudi, da so bila vir za dodatek sredstva, pridobljena na trgu, in ne proračun. Ob prevedbi plač v novi plačni sistem bi se zaposlenim na fakulteti povišale plače, podobno kot vsem drugim v javnem sektorju, za več kot desetino, a se zaradi uvedbe dodatka niso.

Tudi stroški zanje iz proračuna se niso povečali. Glavni razlog za uvedbo dodatka so bile dejavnosti, povezane s pridobivanjem mednarodnih akreditacij za povečanje kakovosti in preboj med najboljše na svetu. Če se ne bi povsem reorganizirali, uvedli stalne pripravljenosti in bi še naprej za odzivnost in dodatno obremenitev izplačevali nadure, bi bili izdatki bistveno večji, kot so bili, je za Delo povedal Mramor. »Kadar gre za nenamensko porabo javnih sredstev, je kolegom težko kaj reči v bran. Ko pa pogledamo ustvarjalnost večine kolegov, ki se pojavljajo na teh seznamih, moramo ugotoviti pomanjkljivost pri informiranju. Ta je sporna, saj tudi ta lov na čarovnice škodi družbi in univerzi. Tukaj nameravam kolege braniti. Povsem drugače pa gledam na sistem plačne politike na univerzah. Zanj verjamem, da je zastarel, vrtičkarski in kaže na neznanje in nepoznavanje dobrih praks v tujini,« je v kolumni v Svetu kapitala oktobra letos zapisal Rasto Ovin.

Svetovni akademski trg talentov
 

Zakaj nekateri služijo več, drugi manj? Nekatere univerze v medijih navajajo, da so baza novih odkritij in da morajo te ljudi nagraditi. Ampak najbolje se očitno godi akademikom v Švici. Ti so najbolje plačani v Evropi, ugotavlja spletna stran academicpositions.com. Na Université de Lausanne se letne plače izrednih profesorjev gibljejo od 125.250 do 158.783 švicarskih frankov (od 114.000 do 144.000 evrov). Redni profesorji zaslužijo od 149.728 do 171.380 švicarskih frankov na leto. Redni profesorji z imenovanjem v katedro zaslužijo od 136.000 evrov do 192.000 evrov na leto. V ETH Zürichu znaša razpon plač za docente od 135.000 evrov do 195.000 evrov, redni profesorji pa zaslužijo od 190.000 do 250.000 evrov na leto.

Philip Altbach, direktor centra Boston College, sourednik bloga Inside Higher Ed in soavtor knjige Paying the Professoriate: A Global Comparison of Compensation and Contracts, v kateri so objavili izsledke raziskave o plačah profesorjev, je dejal, da obstajajo številni dejavniki, ki vplivajo na plače v različnih državah. Savdijci ne plačujejo davkov, medtem ko zahodni Evropejci plačujejo razmeroma visoke davke. Osredotočenost na javne fakultete ima malo vpliva na plače v državah brez zasebnega visokošolskega sektorja, medtem ko je v ZDA slednji pomemben: »Izključitev zasebnega visokega šolstva pomeni, da visoke šole in univerze z najvišjimi plačami niso v ameriškem povprečju, zasebno visoko šolstvo pa vključuje tudi veliko majhnih šol, ki plačujejo najnižje plače.«

Altbach je prav tako opomnil, da je v visokem šolstvu pomembno biti pozoren na relativno ekonomsko stanje članov fakultet po vsem svetu. »Obstaja svetovni akademski trg talentov,« je dejal. Na splošno bežijo možgani z juga na sever, z vzhoda na zahod, vendar obstajajo tudi trendi, ko ne gre za beg iz manj bogatih držav v bogatejše. Na primer, razmeroma trden položaj Indije omogoča, da številne indijske univerze lahko zadržijo svoj akademski talent. Relativna moč Južne Afrike bi lahko tudi pojasnila, zakaj ta država – čeprav je zaskrbljena zaradi bega možganov v Evropo in ZDA – privlači talente od drugod v Afriki.