Pridelujemo hrano, da nahranimo podgane?

Če omenim krizo iz prejšnjega desetletja, se nam misli takoj usmerijo k finančni krizi, ki se je začela s propadom investicijske banke Lehman Brothers septembra 2008, a to pomeni, da smo lahko srečni, da živimo v tem delu sveta. Za tiste manj srečne se je izjemno huda kriza začela že vsaj leto prej; od konca leta 2006 do sredine 2008 so namreč cene hrane na svetovnih trgih izrazito poskočile in v mnogih revnih ter razvijajočih se državah je pomanjkanje hrane privedlo do nemirov in izgredov.

Svet pridela dovolj hrane, da bi nahranili vse prebivalce.

Z izbruhom finančne krize so tudi cene hrane padle, a nato kmalu nadaljevale svojo pot do vrha, ki so ga dosegle leta 2012, od tedaj počasi rahlo padajo in poročilo OECD napoveduje, da je to trend, ki ga lahko pričakujemo tudi v prihodnjem desetletju; realne cene večine agroživilskih izdelkov naj bi se rahlo znižale, a ne padle do ravni, ki so bile pred začetkom prehranske krize. Globalno gledano naj bi tudi načrtovana rast proizvodnje hrane v tem času povsem dohajala povečano povpraševanje; hitrost rasti svetovnega prebivalstva se vendarle zmanjšuje, hkrati pa je v velikem delu razvitega sveta trg osnovnih živil že povsem zasičen in se povpraševanje ne povečuje več. A v poročilu so za napovedovanje teh trendov uporabljene predpostavke, ki so vendarle dokaj nezanesljive, npr. uporabljeno je pričakovanje, da ne bo cenovnih šokov pri nafti.

Pexels

Kdo vse je kriv za zavrženo hrano

Prav razmerje med ceno hrane in potrošnikovim razpoložljivim dohodkom ima velik vpliv na količino zavržene hrane pri končnem potrošniku. Po svetu namreč obstaja izjemno velika razlika pri tem, v katerem koraku prehranske verige nastanejo največje izgube. V ZDA so končni uporabniki krivci za še večji delež zavržene hrane kot v Evropi, v revnejših predelih sveta pa seveda precej manj, na primer v podsaharski Afriki končni potrošniki zavržejo komaj kaj hrane.

Trgovska veriga Tesco v Veliki Britaniji je leta 2013 sporočila, da kar 68 odstotkov solate, vzgojene za prodajo v priročnem pakiranju za takojšnje uživanje, konča v smeteh (polovico tega zavrže potrošnik, polovica konča na odpadu že prej). V naših trgovskih verigah o konkretnih številkah pri zavrženi hrani ne želijo govoriti, v Mercatorju pojasnjujejo le, da se količine bioloških odpadkov v njihovih trgovinah gibljejo pod mejo dovoljenega kala za trgovinsko dejavnost, največ odpadka pa se nabere pri uveli ali gnili zelenjavi in sadju. Živila, ki naslednji dan ne smejo biti več v prodaji, so pa še popolnoma varna (npr. sveža živila, ki ostanejo na toploteki, v delikatesi, kruh in sladice, sadje in zelenjava in živila na dan pred pretekom minimalnega roka uporabnosti), donirajo, pri čemer sodelujejo predvsem z Lions klubi pa tudi s skupnostjo Cenacolo, zavodom Pod streh'co, Rdečim križem Slovenije in Slovensko karitas. Dodajajo pa, da kupci želijo in potrebujejo sveže izdelke do zaprtja trgovin, saj večina posebej med tednom utegne priti v trgovine šele popoldne, zato se določeni količini kala v trgovini ne morejo izogniti. Podobno odgovarjajo tudi v Tušu, kjer pravijo, da so se posebej posvetili lastni peki in dopeki kruha, s čimer količino zavržene hrane čim bolj zmanjšajo, presežne količine še vedno varne in kakovostne hrane oddajajo projektu Viški hrane, preostalo pa uničijo. V verigi Hofer trdijo, da odpadne hrane skoraj nimajo, saj jo s pravočasnim nižanjem cene odprodajo, v redkih primerih, ko odpadek vseeno nastane, pa ga uničijo. Predvsem se jim to zgodi pri kruhu na predvečere tistih dni, ko njihove trgovine niso odprte (npr. praznik). Za doniranje hrane se sicer dogovarjajo s Slovensko karitas, sicer pa dobrodelnim organizacijam vsak teden podarjajo večje količine vzorčnih izdelkov, ki jim jih dobavitelji pošiljajo kot nove predloge za uvrstitev v sortiment, ter tiste, ki ostanejo od pokušenj v procesu internega nadzora zagotavljanja kakovosti.

Slovenci smo pred krizo zavrgli kar 120 kilogramov hrane na prebivalca.

Tako iz odgovorov naših trgovskih verig kot iz tujih uradnih podatkov bi lahko sklepali, da je problem zavržene hrane pri trgovcih zgledno urejen in da so torej stopnja v verigi, ki ne potrebuje posebnih popravkov na tem področju. A kot ugotavlja tudi naš sogovornik, varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano, Jože Podgoršek, imajo prav trgovci v tej verigi izjemno moč in tudi pri odpadni hrani so v resnici »zaslužni« za precej večji delež, kot se uradno prikazuje, saj pogodbeno vse prevalijo na svoje dobavitelje. Hkrati so tisti, ki jim je tudi v interesu, da potrošniki kupujejo (pre)več hrane, k čemur jih privabljajo z raznimi akcijami, vezanimi na količino – ugodnost jih prepriča, da nekaj kupijo, čeprav nato tega sploh ne porabijo (je bil torej to res ugoden nakup?).

Ob podatkih, da več kot 800 milijonov ljudi na svetu strada, je dejstvo, da se tretjina hrane zavrže, še bolj grozljivo, a zavedati se je treba, da težava ni v premajhni količini hrane. Svet je že zdaj pridela dovolj, da bi nahranili vse, celo ob tem, da se je pred leti začelo precej poljščin, namenjenih prehrani, nadomeščati s tistimi, ki so namenjene za biogorivo. Težava je, da si mnogi hrane ne morejo privoščiti in tudi manj zavržene hrane tega ne bi rešilo.

Pexels

Previdno pri rešitvah

Zavržena hrana vzbuja posebno pozornost tudi z etičnega vidika, zato podatki o velikih količinah povzročajo ogorčenje, in zadnja leta se veliko razmišlja o ukrepih za izboljšanje razmer. V Sloveniji se je zadnja leta ta količina zmanjšala skoraj za polovico, kar pa je treba pripisati predvsem finančni krizi, ki je ljudi prisilila v bolj odgovorno ravnanje s hrano.

A pri predlaganih rešitvah je treba biti previden – velik del zavržene hrane je posledica prostega trga in kapitalističnega sistema, zaradi katerega hrana konča v smeteh namesto pri lačnih, ker je za korporacije to ceneje. V mnogih državah po svetu je ustaljena praksa, da trgovine hrano, ki jo zavržejo, uničijo ali vsaj zaklepajo smetnjake, da bi tako preprečile brezdomcem in revnim, da bi iz ostankov prebirali, kar je še užitno, in se najedli. Ti ljudje sicer v trgovini ne bi kupovali prav veliko, a nekaj denarja bi morda vendarle prinesli vanjo, če ne morejo do hrane drugače. V sistemu, kjer se hrana uničuje, da lahko nekdo dovolj dobro zasluži (npr. tudi uničevanje poljščin, pri katerih so pridelovalci presegli vnaprej predvideno kvoto, da se vzdržuje primerna cena), je zgroženost javnosti logična. Vse glasnejši so pozivi k radikalni reorganizaciji produkcije hrane in bolj načrtnemu ravnanju vzdolž celotne prehranske verige. A tudi pri tem je treba biti previden; sistem, kakršen je, nas je pripeljal do tega, da so cene hrane razmeroma nizke, število lačnih pa se je do pred kratkim hitro zmanjševalo – od 2005 do 2015 se je število lačnih zmanjšalo za sto milijonov ljudi, v zadnjih dveh letih pa se zaradi mnogih konfliktov spet povečuje (jasno je, da reševanje takšne težave ni nikoli dovolj hitro, dokler so med nami stradajoči, težavo rešujemo prepočasi). Toda radikalne rešitve, ki spominjajo na plansko gospodarstvo, bi morda sicer porezale nekatere sporne prakse, vendar bi bila lahko posledica višanje cen in še več lačnih po svetu.

Pexels

V razvitem svetu so se začeli izvajati manjši projekti, ki so jih pogosto organizirale neprofitne organizacije, ki poskušajo vplivati na manjši odpad hrane. Eden takšnih projektov določa, da se tisti, ki se mu pridružijo, zavežejo, da bodo pojedli vse užitne dele živali; registrirajo se na spletu in od mesarja naročajo meso – a ko pojedo pljučno pečenko, je ne morejo več kupiti, dokler prej ne pojedo vseh preostalih delov. To naj bi zagotovilo, da se porabijo vsi deli, mesar pa bi bil ob takšnem modelu tudi brez skrbi, da mu ne bodo določeni kosi ostajali in romali v smeti. Model se zdi na prvi pogled prav simpatičen in nekatere nevladne organizacije so ga zelo pohvalile, a takšnih modelov seveda ni smiselno preslikavati na celotne sisteme, saj bi več težav povzročili kot jih rešili. V prostem gospodarstvu cene določenih kosov rešujejo problematiko različnega povpraševanja po njih. In hkrati pomagajo, da tisti z več denarja lahko zelo drago kupujejo najboljše, kar pomeni, da so manj zaželeni kosi lahko bolj poceni in bolj dostopni tistim, ki si hrano težje privoščijo.

68 % solate, namenjene za pakiranje, konča v smeteh, je leta 2013 priznal Tesco.

Zdi se, da bi reševanje problema moralo iti v dveh smereh; pri pretirano potratnih praksah bi morali regulatorji poskrbeti, da najmočnejši členi v prehranski verigi ne bi izrabljali svoje moči ter da bi se postavila pravila, ki bi vplivala na to, da se podjetjem ne bi splačalo povzročati škode. S tem se že dolgo ukvarjajo na primer na področju ribolova; če je za ribiška podjetja najceneje loviti na način, pri katerem iz morja potegnejo vse, kar plava, nato pa od tega za nadaljnjo prodajo uporabijo le četrtino, preostalo pa (poginjeno) vrnejo v morje, je to gotovo praksa, ki za celoten planet ni najbolj smiselna. Ob tem je naloga posameznih držav in mednarodnih organizacij, da do tistih najrevnejših hrana vendarle pride, tudi, če si je ne morejo privoščiti.

Vsekakor pa je smiselno, da tudi mi kot potrošniki tej težavi namenimo dovolj pozornosti in poskušamo še naprej zmanjševati količino odvržene hrane.

Če so hotelski gostje Rusi, gre v smeti več hrane

Prof. dr. Sara Dolničar, rojena v Sloveniji, zdaj pa zaposlena v Avstraliji na poslovni šoli Univerze Queensland, je sodelovala v projektu raziskovanja odpadne hrane pri hotelskih zajtrkih. Med drugim so ugotovili, da več ko je med gosti Rusov, več je odpadne hrane. Podobno velja, če je med gosti več družin oziroma otrok, nasprotno pa, če je med njimi več Avstrijcev ali Nemcev.

Kako potratni so Slovenci pri hotelski hrani?

Razlike pri zavrženi hrani so glede na narodnost gostov zelo velike, a Slovenci so po tem kriteriju super – zavržejo zelo malo hrane.

Ne bi bili ukrepi, ki bi pripeljali do manj zavržene hrane v hotelih, v nasprotju z udobjem gostov?

Tako je, taki ukrepi so skoraj nujno v nasprotju s poskusom gostom ponuditi najboljšo možno hotelsko storitev. Zato je tudi izjemno težko vzpostaviti mehanizme, ki bi poskrbeli za manj odpadka in povzročili bolj ekološko ravnanje gostov. Ti so na dopustu in si želijo predvsem uživati, ne pa skrbeti za okolje. A včasih se da doseči tudi to, ne da bi vplivali na njihovo zadovoljstvo. Če namesto ogromnih krožnikov ponudimo nekoliko manjše, ki so prej videti polni, bodo zavrgli manj hrane.

Pexels

Tretje oko: Jože Podgoršek, varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano

Ali se količina zavržene hrane v Sloveniji zmanjšuje?

V Sloveniji se po podatkih statističnega urada na leto zavrže okoli 60 kilogramov hrane na prebivalca. Če pogledamo zadnja leta, ugotovimo precej ugoden trend, saj se zavržki hrane zmanjšujejo. Pred začetkom gospodarske krize jih je bilo na leto okoli 140 kilogramov na prebivalca. Leta 2010 smo v Sloveniji zavrgli od 88 do 90 kilogramov hrane na prebivalca, leta 2012 od 75 do 82 kilogramov in leta 2014 le še okoli 60 kilogramov. To je precej bolje kot v razviti Evropi in Severni Ameriki, saj je tam letno povprečje med 95 in 115 kilogrami na prebivalca. K takšnemu zmanjšanju zavržene hrane pripomore tudi prilagajanje zakonodaje na nacionalni ravni, ki omogoča darovanje hrane tik pred potekom roka trajanja, ki bi jo sicer zavrgli. Pri tem bi poudaril spremembo davčne zakonodaje, ki omogoča darovanje hrane brez potrebnega plačila DDV za to hrano.

Bi ukrepi za zmanjšanje odmeta pomenili večje stroške ali pa manj udobja za potrošnike?

Če bomo dosegli zmanjšanje odmeta hrane, pričakujem zmanjševanje stroškov. Če se bomo v celotni verigi preskrbe s hrano resno lotili zmanjševanja količine zavržene hrane, se bo verjetno na nekaterih področjih vendarle malo poslabšalo udobje nakupa (npr. proti koncu odpiralnega časa ne bo mogoče kupiti vseh različnih tipov kruha ipd.).

Katere so glavne težave v slovenski verigi preskrbe s hrano?

Kot sem že velikokrat opozarjal, imamo v slovenski verigi preskrbe s hrano izrazito različne partnerje glede pogajalskih moči. Tako imamo na eni strani pregovorno razdrobljeno ponudbo in na drugi strani dobro organizirane trgovske sisteme. Zato lahko trdimo, da imajo trgovske verige t. i. oligopolen položaj, saj samo tri največje obvladujejo več kot 60 odstotkov trga. Zato smo pogosto priča demonstraciji tržne premoči na način, da ena stran izgublja v primerjavi z drugo. Torej, močnejši pogajalci (ne le trgovske verige) pogosto vsiljujejo nepoštene prakse, zaradi katerih šibkejši dobavitelji izgubljajo. Zaradi tega je verjetno skrajni čas za izboljšanje organiziranosti posameznih sektorjev in s tem za povečevanje vpliva na trgu.

Katere pa so te nepoštene prakse?

Najpogostejše so naslednje: zaračunavanje povračil za vrsto storitev, ki sploh niso bile opravljene ali pa niso bile pisno in dovolj transparentno vnaprej dogovorjene med strankama. Ali pa vračilo dostavljenih, a neprodanih izdelkov kot tudi izdelkov, ki jim je potekel rok uporabnosti. Pa tudi praksa plačila blaga po nabavnih akcijskih cenah, čeprav ni bilo prodano v času trajanja akcije. Nepoštena praksa je tudi pogojevanje sklenitve ali podaljšanja pogodbe ali prevzema izdelkov dobavitelja z zahtevo po proizvodnji in dobavi izdelkov za trgovsko znamko kupca, ki so zamenljivi z izdelki dobavitelja.

Za lažje razumevanje demonstracije premoči na trgu predstavljam le dva najbolj pereča primera:

Akcije: Nekatere tradicionalne trgovske verige skupaj z dobaviteljem znižajo ceno določenega artikla, ki je v akciji. Vendar te trgovske verige pogosto zahtevajo, da dobaviteljeva nižja cena artikla traja vsaj dva tedna pred akcijo in en teden po njej. To pomeni, da za akcijo, ki velja za končnega potrošnika od pet do sedem dni, dobavitelj dobavlja cenejše blago 28 dni.

Vračilo neprodanih izdelkov: Ena od trgovskih verig zaračunava dobaviteljem poseben prispevek za nevračilo blaga, ki ostane neprodano in je rok uporabnosti potekel. Vendar pri tem dobavitelji še vedno pobirajo neprodano blago in za to izdajajo dobropise. To počno zato, ker bi jih poslovodje posameznih trgovin drugače kratko malo umaknili s polic, če bi tvegali, da bodo neprodani izdelki bremenili posamezen trgovski center. To pomeni, da dobavitelj plačuje prispevek za nevračilo in hkrati še izdaja dobropise za vrnjeno blago!