Praznično siva Azija

Z regulacijo in obdavčitvijo naših prodajalcev je jasno, koliko prodajalcev je na tržnici in kdo ima rezerviran prostor za prodajo solate, paradižnika in grozdja na sončno sobotno dopoldne. Ko pa stopimo na ulico Chandni Chowk v indijskem glavnem mestu New Delhi, se ta postopoma spremeni v dolgo sprehajališče in hkrati ogromen ulični nakupovalni center, kjer se dnevno obrne za celo Slovenijo ljudi. Po določenem času preidemo iz ene razpotegnjene ulice na drugo cesto, na kateri cestišče prekriva blato, promet pa, z izjemo kakšnega kolesa in mopeda, ne teče. Vse skupaj je še veliko bolj nagneteno, ko se bliža čas praznikov. Takrat se pojavijo nove stojnice in prodajajo se drugačni izdelki. Namesto vedno zaželenih elektronskih naprav so aktualne sveče in LED lučke, začimbe pa zamenjajo sladke specialitete. V želji po dobri karmi za čas praznikov je v teh obdobjih možno dobiti tudi mešanico semen, ki jo kupec takoj po nakupu dobesedno vrže po pločniku in z njo nahrani bližnje ptiče. Saj je jasno: gre za znano zgodbo o ponudbi in povpraševanju.

Tovrstni bazarji so daleč od regulacij in zakonske ureditve, kar pa ne pomeni, da jih je malo. Nasprotno, mednarodna organizacija dela ocenjuje, da tako imenovani neformalni sektor oziroma siva ekonomija zajema več kot tri četrtine vseh zaposlitev v Indiji. To kaže na slabše razmere, kot jih imajo druge države v njihovi okolici. V sivo ekonomijo so zajete poslovne transakcije, neprijavljena dela, prikrita proizvodnja in podobne dejavnosti, ki niso registrirane, obenem pa vplivajo na bruto domači proizvod (BDP). Zajeti so ulični prodajalci, neregistrirani turistični vodiči, skratka vse od utaje davkov pa do prodaje drog. Za primerjavo se je v Sloveniji leta 2018 delež takšnih neformalnih zaposlitev gibal okrog pet odstotkov vseh zaposlitev. Slovenske številke so spodbudne, če jih primerjamo z ostalimi evropskimi državami – delež v Bosni in Hercegovini je kar 30 odstotkov, medtem ko na Islandiji ne presegajo petih odstotkov zaposlenih v sivi ekonomiji.
 

Razsežnosti sive ekonomije v Aziji
 

Indijski mediji pa poročajo o dodatni rasti števila zaposlenih v sivi ekonomiji. Delež mladih med njimi naj bi bil nad 90 odstotkov, kar je alarmantno. Mednarodna organizacija dela opozarja, da je delež formalnih zaposlitev odvisen od deleža izobraženega prebivalstva. To lahko razberemo iz podatka, da v Indiji osebe s končano osnovno šolo v 90 odstotkih dobijo delo v sivi ekonomiji. Delež se zmanjša za terciarno izobražene osebe – tam je »le« 30 odstotkov takih, ki imajo neformalno zaposlitev. V zadnjih dveh desetletjih tako Kitajska kot tudi Indija doživljata občutno gospodarsko rast. V tem času pa je bilo ustvarjenih premalo formalnih zaposlitev, kar vpliva na to, da se prebivalci odločajo za neformalne zaposlitve.

Na Kitajskem je delež vseh, ki delajo v sivi ekonomiji, nižji, in sicer 60 odstotkov, kar je še vedno veliko. Mnenja o slabostih, pa tudi prednostih neformalnih zaposlitev so deljena, sicer pa se kot pogoste glavne težave izpostavlja: pomanjkanje zaščite za neplačilo dela, izguba dela brez nadomestila, nezadovoljivi in nevarni delovni pogoji ter odsotnost zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja. Posledično so delavci v sivi ekonomiji eni od bolj ogroženih segmentov delavcev. Število prav tega segmenta delavcev se je na Kitajskem v zadnjih 20 letih povečalo, po tem ko je država v kratkem obdobju doživela veliko gospodarsko rast in odprla centralno načrtovano ekonomijo. V tem prehodnem obdobju je bilo nemalo zaposlenih v državnih podjetjih primoranih najti zaposlitev v zasebnem sektorju. Nekaterim novo nastalim prijavljenim podjetjem celo pravijo podjetja za odpuščene delavce, vendar ta po večini nudijo zaposlitve za določen čas in polovični delavnik. Ob takšnih podjetjih pa za kitajske delavce obstaja še alternativa, kjer lahko zaslužijo več, in to je siva ekonomija. Podobno situacijo smo imeli v Sloveniji, kjer se je siva ekonomija razvila po osamosvojitvi. Na splošno se siva ekonomija poveča tudi v času krize, kar je bilo vidno okrog leta 2008. Do spremembe v obsegu tega neformalnega trga pa je prišlo tudi ob vstopu Slovenije v EU in evroobmočje, ko se je obseg sive ekonomije zmanjšal.
 

Roba ne govori, za to smo mi tukaj
 

Ulična prodaja in bazarji so pomemben del dohodka prebivalcev Azije. Seveda prodajalcev pašmin in sarijev ne bi motilo, če bi turist, ki se ustavi na bazarju, v naslednjem trenutku nakupil vse, kar potrebuje, in še kak eksotičen spominček za prijatelje doma. Pa vendar so pripravljeni, da do tega ne bo prišlo samo od sebe – kupci pač pri svojih odločitvah potrebujemo nekaj spodbude. Barantanje je ključen element vsake izkušnje tamkajšnjega nakupovanja. V podjetniškem duhu to potrdi šef lokalne trgovine pred Taj Mahalom, ki pravi: »Roba je tiho in ne govori, zato se morava glede prodaje pogovoriti midva.«

Merjenje obsega sive ekonomije je zahtevno in pogosto se je zaradi njene nepreglednosti drži ime senčna ekonomija. Kljub temu obstajajo metode merjenja sive ekonomije na podlagi sledi, ki jih pušča v gospodarstvu. Primer je ugotavljanje povpraševanja trga po gotovini, saj se predpostavlja, da se v sivi ekonomiji plačuje z gotovino. Če se povpraševanje po gotovini poveča nad »naravno raven«, se lahko sklepa, da so prisotne dejavnosti sive ekonomije. Pomembno pa se je zavedati, da se razsežnosti tega dela ekonomije zaradi netransparentnosti vedno ocenjuje, ne pa objektivno meri. S pomočjo takšnih ocen pa se lahko predvideva tudi delež BDP, ki ga predstavlja siva ekonomija. Torej, koliko produktov in storitev, ki so končali v izračunu BDP, ni bilo registriranih ali prijavljenih.

Siva ekonomija je globalno nadpovprečno prisotna v državah južne Azije, kjer v nekaterih državah predstavlja kar 80-odstotni delež BDP. Na vrhu te nezavidljive lestvice je Laos, sledijo mu Indija, Nepal in Pakistan. Razlogi za izogibanje prijavljanju dela so vedno finančne narave. Povedano drugače, delo, ki se ga opravlja v sivi ekonomiji, je lahko povsem legalno opravilo, vendar se zaradi določenih finančnih ugodnosti, ki jih ima delodajalec, dela ne prijavi. Svetovna banka poroča, da je neprijavljeno delo prisotno predvsem pri ruralnem in revnem prebivalstvu, vendar pa lahko takšne izdelke in storitve dobimo tudi na urbanih področjih. Torej se v območju sive ekonomije gibljemo, če se prevažamo z rikšo po ulicah nepalskega Katmanduja ali pa se premaknemo nekaj tisoč metrov više pod vrhove Himalaje in si privoščimo hrano, ki jo pridelajo lokalni kmetje.

Siva ekonomija je v Aziji prisotna tako rekoč povsod, ponekod bolj, drugje manj. Gre za velik posel, pomemben vir dohodka in ogromen trg. Tega se zavedajo tudi vlade že omenjenih azijskih držav, kjer je dohodek delavcev nizek in siva ekonomija v razcvetu. V Nikkeijevem pregledu azijske ekonomije poročajo, da so ob začetku letošnjega leta v Bangladešu podpisali 250 milijonov dolarjev težak načrt za spodbudo institucij, ki si prizadevajo oblikovati »splošno razširjene, bolje plačane in vključujoče zaposlitve«. Po podatkih Svetovne banke se za področje južne Azije napoveduje 7,1-odstotna gospodarstva rast, v vzhodni Aziji in Pacifiku pa 6-odstotna. Ob ekonomski rasti se siva ekonomija običajno zmanjšuje že s tem, da se oblikuje več formalnih zaposlitev v predelovalni industriji, ter z zvišanjem potreb po storitvah in birokratskem delu. Eden izmed glavnih načinov, kako povečati formaliziranost trga dela, pa je olajšanje dostopa do kapitala majhnim podjetjem. Zato je indonezijska centralna banka komercialnim bankam pred kratkim namignila, naj 20 odstotkov svojega kapitala rezervirajo za mala in srednjevelika podjetja in dostop do tega kapitala tudi olajšajo.

V Sloveniji je bilo kot eden izmed ukrepov za zmanjšanje sive ekonomije konec leta 2015 uvedeno davčno potrjevanje računov. Ministrstvo za finance je takrat navedlo, da je osnovni namen takšnega potrjevanja računov zagotavljanje varne hrambe in nespremenljivosti podatkov o ustvarjenem prometu davčnih zavezancev s pomočjo sodobne tehnologije. Dodajajo še, da se s takšnim ukrepom izboljšuje preglednost gotovinskega poslovanja in zmanjšuje obseg sive ekonomije, zmanjšuje pa se tudi obseg utajenega davka v proračunu države. Takšna praksa je že dalj časa opazna tudi v drugih evropskih državah in povemo lahko, da smo pri trendu davčnih blagajn nekoliko zaostajali. Vzpostavitev sistema je zahtevala določene stroške uvedbe, vendar pa so leto kasneje iz Finančne uprave veselo sporočili, da so se davčne blagajne izkazale za izredno uspešne.



Na tak ali drugačen način uporaba sodobnih tehnologij delno olajša nadzor in analizo ter poveča transparentnost. O večji uporabi digitalnih storitev se tudi v Indiji govori od leta 2015 naprej, ko je bila predstavljena kampanja »Digitalna indija«. V sklopu te bi se izboljšala digitalna infrastruktura, elektronske naprave pa bi postale cenovno dostopne za vse državljane. V kolikor se lotimo pregleda cen mobilnih naprav v Indiji in okolici,lahko opazimo, da proizvajalci, kot sta Oppo in Huawei, ponujajo zadovoljivo zmogljive naprave za razmeroma nizke cene. Zaradi napovedane gospodarske rasti so interes prisotnosti na indijskem trgu javno izrazili že pri Huaweiju, indijska vlada pa tako nima pretiranih težav pri izvajanju svoje digitalne kampanje.