Plastika: Spremembe so neizbežne, a industrija je zadržana

Poznamo dve različici bioplastike: plastiko, ki je biorazgradljiva (narejena iz obnovljivih ali pa neobnovljivih virov), in plastiko iz obnovljivih virov. Prva skupina omogočajo organsko recikliranje, na primer kompostiranje, pojasnjuje dr. Andrej Kržan, s Kemijskega inštituta, druga pa se obnaša natanko tako kot konvencionalna plastika na osnovi fosilnih virov.
Dandanes je imel kos bioplastike v rokah najbrž že vsakdo - če ne drugega ste v bioplastični vrečki nesli domov zdravila iz lekarne.

Ali veste, kako velik ekološki problem so vrečke a kruh?

Biorazgradljiva bioplastika je tudi celofan, ki je primeren za industrijsko kompostiranje. Bioplastike na otip ali po izgledu ne moremo ločiti od običajne plastike, zato mora biti vedno pravilno označena, poudarja Kržan. Čeprav je bioplastike danes zgolj en odstotek v primerjavi s klasično plastiko, je rast svetovnega trga velika. »Rast je višja kot pri klasični plastiki. Raste za 15 do 20 odstotkov, odvisno od materiala,« razlaga Kržan, ki vodi projekt Biocompack-CE, pri katerem se ukvarjajo z razvojem boljše embalaže, ki je sestavljena iz papirja in plastike.

Shutterstock

Zazrti v prihodnost

Trenutno se v svetu med različnimi vrstami bioplastike proda največ polimlečne kisline ali polilaktida (z oznako PLA), ki jo izdelajo iz mlečne kisline, ki nastane pri fermentaciji škroba, ponavadi iz koruze. Uporabijo jo za biorazgradljivo embalažo – vrečke, slamice, embalažo, … pa tudi za ohišja pametnih telefonov, 3D printerje, dele v avtomobilski industriji, …

Eva Štraser, prokuristka podjetja Bokri: »Ko pogledaš po na pol prazni proizvodnji, kjer delata le dva stroja za brizganje plastike, začneš razmišljati, kako bi lahko zapolnil stroje.«

Slovensko podjetje Stramex PET iz Podplata je iz PLA naredilo plastenke. Proces je vse prej kot enostaven, pravi Kržan: »Tega ne zna vsak. Ne proizvajajo velikih količin bioplastenk, jih pa izdelujejo za kupca v Franciji. Proizvodnja je omejena, vendar na PLA plastenki zaslužijo več kot na klasični.« Ključno je da imajo razvit produkt, obvladujejo dobaviteljske verige in proizvdnjo in jim bo s pričakovano rastjo trga nedvomno lažje. »To je tržna prednost, na kar pa se pogosto pozablja,« pojasnjuje Kržan in dodaja, da je dovolj, če imajo podjetja zgolj prototip, s čimer pridobijo znanje in izkušnjo hkrati pa nakazujejo, da so pripravljeni na prehod.
Tudi Bokri, družinsko podjetje iz Radelj ob Dravi, ki brizga plastične izdelke za avtomobilsko in elektroindustrijo, je že pred leti začelo brizgati tudi biorazgradljivo plastiko. Premik se ni zgodil naključno, pravi Eva Štraser, prokuristka podjetja Bokri, kjer so na njeno pobudo zasnovali linijo izdelkov za gospodinjstvo Bokri Green - ekosveče in biorazgradljive plastične lončke za zasaditev sadik. Trendi v avtomobilski industriji namreč kažejo, da mali dobavitelji, kot je Bokri, ki je šesti v dobavni verigi, sčasoma ne bodo več imeli dela, ker se bo v bližnji prihodnosti izdelovalo vse manj plastike na račun novih tehnologij. »Treba je razmišljati, kaj boš počel čez deset ali petnajst let,« pravi Štraserjeva.

Shutterstock

Proizvajalci so tisti, ki premikajo meje

O prihodnosti so začeli razmišljati med zadnjo gospodarsko krizo, z biorazgradljivo plastiko pa so se začeli ukvarjati pred štirimi leti, ko so izgubili kar nekaj poslov za elektroindustrijo. »Ko pogledaš po na pol prazni proizvodnji, kjer delata le dva stroja za brizganje plastike, začneš razmišljati, kako bi lahko zapolnil stroje.« V vsakodnevni 50-kilometrski vožnji na delo je ob nasadih hmelja opazila večje kupe plastičnih lončkov: »Lončki so produkt, ki se brizga in mi imamo proste brizgalke. Bi lahko naredili kaj takega?« Ob stiku z univerzami, in predvsem Fakulteto za tehnologijo polimerov v Slovenj Gradcu, je ugotovila, da je v Avstraliji in Novi Zelandiji v procesih brizganja uporabijo že ogromno bioplastike.

Dr. Andrej Kržan: »Bioplastike na otip ali po izgledu ne moremo ločiti od običajne plastike, zato mora biti vedno pravilno označena.«

Pravi, da prehod na materiale z lesnimi vlakni v podjetju, ki je sicer specializirano za brizganje izjemno zahtevnih materialov, ki vsebujejo več kot 50 odstotkov steklenih vlaken, ni bil težak. »Ko smo poskusili izdelati bioplastiko s koruznim škrobom, ki je že dostopen na trgu, smo začeli dodajati naš odpad lesne moke in odpadna semena ter videli, da to funkcionira,« pripoveduje Štraserjeva o proizvodnji biorazgradljivih plastičnih lončkov za zasajanje. Tako se je začel preskok klasičnega industrijskega podjetja, ki danes izdeluje tudi izdelke za široko potrošnjo. Da so prišli do želenega produkta so testirali več kot 40 različnih tipov materialov. »Cena kilograma tega posebnega materiala stane med 10 in 20 evrov in ker so v majhnih količinah, je do njih težko priti,« pojasnjuje. Za novo »linijo« pa so morali izdelati tudi orodje, v kar so investirali okoli 5000 evrov. Ko je lani naredila izračun, je ugotovila, da so v nove tehnologije, skupaj z učenjem in delom strojev, vložili kar 30.000 evrov. Za malo podjetje je to vse prej kot majhen denar, a Štrasarjeva je prepričana, da morajo prav proizvajalci plastike biti zagovorniki novih zelenih tehnologij: »Če želimo, da bioplastični produkti pridejo do kupcev, moramo biti proizvajalci tisti, ki rečejo, da želimo delati z bioplastiko. Pri tem premiku en sam kupec, ki želi izdelke iz bioplastike, ni dovolj za masovno proizvodnjo.«

Proizvajalci embalaže so ponoreli za bioplastiko. Kdaj boste vi?

In kako so v podjetju sprva sprejeli njeno idejo za zeleno linijo izdelkov? »Zaradi družinske naveze občasno pride do burnejših odzivov. Roko na srce je to pogosto posledica medgeneracijskega preskoka v razmišljanju. A ko so vidni prvi rezultati, se strasti umirijo,« v smehu opiše odnosne v družinskem podjetju.

Shutterstock

Katapultirani v svet

Sprva so želeli z inovacijo rešiti dolg proces spomladanskega zasajanja v vrtnarijah. Izhajala je lastnih težav: »Prideš v vrtnarijo v času aprilskih zasajevanj in si zaželiš, da ti v vrtnariji zasadijo sadike izbranega balkonskega cvetja v tvoja, lastna korita, vendar žal ugotoviš, da imajo zaposleni toliko dela, da jim bo uspelo izvesti zasaditev šele čez nekaj dni.«

15 - 20 % rastejo različni segmenti trga bioplastike.

Z biorazgradljivimi lončki se postopek pospeši, saj jih enostavno »vtaknemo« v zemljo: »Ob zasaditvi lončka pride le ta v stik z mikroorganizmi in ti začno 'jesti' lonček. Če je lonček v senci v vlažnem prostoru, se pojavi plesen – to so pozitivni mikroorganizmi, ki omogočajo rastlini boljšo rast. Lončku dodajamo tudi lupine jajc, torej kalcit. Rastlino posadimo skupaj z lončkom v vrt in v roku enega meseca lonček razpade.«
Lončke delajo iz ročno mešanih odpadkov, ki jih v Celju meša njihov poslovni partner. »Zelo rad spreminja recepturo in se še malce igra in dodaja nove odpadke,« Štraserjeva pravi v smehu. Na začetku imajo zato pri zagonu novega produkta malce več odpada, temu primerna je tudi cena. So pa odpadkom dodali industrijsko konopljo in rastlinske proteine. A priti do pravih sestavin v Sloveniji ni enostavno: »Potrebovali bi vsaj dve komunali, sekcijsko segmentiran odpad, da pridemo do pravega odpada. Naša surovina so proteini, ki so v mesu, sirih, odpadu hmeljarske industrije…« Lani je o njihovi inovaciji poročala tudi medijska hiša Euronews, ki je posnela štiri minutni dokumentarni film. To jih je katapultiralo v svet proizvajalcev bioplastike. »Dan po predvajanju smo dobili povpraševanje iz Argentine, Savdske Arabije, … Bilo je noro, ker smo bili brez materiala in končnih izdelkov.« Vsem so vljudnostno odgovorili, da je to testna verzija. Konec januarja letos so začeli resno izdelovati te lončke. Hkrati so začeli graditi tudi promocijo preko facebooka na slovenskem trgu. V dveh dneh so razprodali celotno prvo zalogo bioplastičnih lončkov. To je bilo namenjeno ljubiteljem paradižnikov, ki so nad produktom izjemno navdušeni. In tuji trgi? »Nismo še tam. Ne moremo. Držimo se principa, da najprej dobro založimo en trg, potem pa dalje. Smo pa v prisotni na avstrijskem tržišču.«