Plače – za delodajalce previsoke, za delavce prenizke

Ko se je direktor družbe Marles Hiše Bogdan Božac v Nemčiji s kupcem dogovarjal za posel, je bil optimističen, glede na občutke jim je kazalo dobro. Potem ko se na njihovo presenečenje kupec nekaj časa ni oglasil, je ta le položil karte na mizo in jim povedal, da so v primerjavi s konkurenco za 20 odstotkov predragi. »Vse na račun stroška dela, vendar ne na račun plače, ki jo prejme delavec, ampak na račun stroška, ki ga plačamo mi,« je na nedavni tribuni o pasteh plačne politike pojasnjeval Božac. Kot je dodal, so stisnili zobe in privolili v 10-odstotni popust, kar bi bila sicer njihova čista dodana vrednost, ki bi jo lahko namenili za razvoj.

Razpravo o plačni politiki je sicer močno zaznamovalo razhajanje v mnenju, ali rastejo plače hitreje kot produktivnost ali ne. Medtem ko so predstavniki gospodarske zbornice (GZS) navajali, da je v zadnjem desetletju, od leta 2007 do lani, produktivnost narasla za 31 odstotkov, plače pa za 43 odstotkov, je ekonomist Jože Damijan dejal, da so podatki statističnega urada drugačni in trdijo ravno nasprotno – da so plače rasle počasneje od produktivnosti in da tako dejansko stagnirajo. Glavni ekonomist GZS Bojan Ivanc je pojasnil, da so na zbornici predstavljali podatke za industrijo, medtem ko se podatki statističnega urada nanašajo na vse gospodarstvo in drugačen, krajši časovni okvir.

Pexels

Previdno pred enostranskimi ukrepi

Ne glede na omenjeno razhajanje pa so bili udeleženci tribune enotni v ugotovitvi, da je bil dvig minimalne plače leta 2010 resnično visok. Vendar tokrat pri delodajalcih vzbujajo strah želje sindikatov po dvigu najnižjih osnovnih plač na raven minimalne, pričakovanja, ki jih je nedavno izrazilo dvanajst industrijskih in storitvenih sindikatov Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. Minimalna plača znaša od začetka leta 805 evrov, medtem ko je po Božčevih besedah najnižja osnovna plača na primer v premogovništvu in tekstilni industriji 433 evrov, v lesarski industriji 428, v elektrogospodarstvu 432, v prometu 407 evrov … »Najnižje osnovne plače so na polovici minimalne, in čeprav je res, da moramo delodajalci izplačati minimalno plačo, nihče ne pove, da imamo na najnižje osnovne plače vezane vse druge, kar pomeni, da lahko vse potegnejo za sabo,« je opozarjal Božac.

Opozorilom se je pridružil direktor združenja lesne in pohištvene industrije ter zavoda Lesarski grozd Igor Milavec. Ta se je strinjal, da zmerna rast minimalne plače nima večjega negativnega vpliva, vendar, kot je dejal, posledicam 23-odstotnega dviga ob hkratnem padcu prodaje in togi zakonodaji niso mogli uiti. Če bo zdaj prišlo do želenega dviga najnižjih osnovnih plač, bo najranljivejši del panoge, ki sicer trenutno res raste po vseh parametrih, padel, je opozoril predstavnik lesarske industrije.

Kupec je položil karte na mizo in povedal, da so v primerjavi s konkurenco za 20 odstotkov predragi. Zaradi stroškov dela.

Vendar razmerja med najnižjimi osnovnimi plačami in minimalno plačo očitno marsikomu niso jasna. Po besedah generalnega direktorja GZS Sama Hribarja Miliča je tako na primer celo nekega ministra, ki ga ni želel imenovati, zanimalo, zakaj se najnižje osnovne plače preprosto ne dvignejo na raven minimalne, če je tako ali tako zaposlenim treba izplačati slednjo. Odgovora na vprašanje, ali so izračunali, kaj bi tovrsten dvig plač v javnem sektorju pomenil za proračun, ni dobil. Ob tem je Hribar Milič pojasnil, da znaša plača v najnižjem plačnem razredu v javnem sektorju 440 evrov in pri primerjavi s 45. plačnim razredom je razmerje 1 proti 5,62, če bi najnižje osnovne plače dvignili na raven minimalne, bi bilo po besedah Hribarja Miliča to razmerje 1 proti 3.

Umar: Stroški dela navzdol

Bojazni gospodarstvenikov so delno razumljive, še posebej glede na izkušnje, ki kažejo, da se lahko preobrat zgodi čez noč. Tako bi direktor področja za kadrovske, pravne in splošne zadeve v družbi Eti Jani Braune na primer želel, da se spremembe, če bodo in kakršnekoli že bodo, objavijo pravočasno, ne pa, kot je karikiral, da morajo delodajalci dežurnim domala naložiti, da spremljajo medijske objave, ali naj zaposleni 2. januarja pridejo v službo ali ne.

Dvig minimalne plače je bil leta 2010 resnično visok.

A vsaj kar zadeva stroške dela v zadnjih letih, gospodarstvu tudi urad za makroekonomske analize in razvoj (Umar) ne pritrjuje. Državni ekonomisti so v lanskem poročilu o razvoju tako navedli, da so se stroški dela po triletni neprekinjeni rasti pod vplivom visoke rasti plač v letih 2008 (zaradi uskladitve z visoko preteklo inflacijo in produktivnostjo ter odprave plačnih nesorazmerij v javnem sektorju) in 2010 (zaradi zvišanja minimalne plače) in znižanja produktivnosti dela v letu 2009 realni stroški dela na enoto proizvoda prvič po krizi znižali leta 2011 zaradi umiranja rasti plač. Ko je leta 2012 produktivnost dela zaradi manjše gospodarske aktivnosti spet upadla, so se kljub hkratnemu znižanju plač ponovno povečali. Toda z obnovljeno rastjo produktivnosti dela so se od leta 2013 brez prekinitve zniževali, najprej zaradi padca zaposlenosti, od leta 2014 pa pod vplivom rasti gospodarske aktivnosti. Leta 2015 so se stroški dela na enoto proizvoda znova znižali, še navaja Umar.

Pexels

Administrativno urejanje plač – da ali ne?

Ko gre za najnižje plače dejavnosti, določajo te podjetniške kolektivne pogodbe, ko gre za minimalno plačo, jo določijo socialni partnerji, svoje kolektivne pogodbe imajo še podjetja, plače so določene tudi v individualnih pogodbah o zaposlitvi … Je vse to urejanje višine plač res nujno ali pa je, kot med drugim meni dr. Janez Malačič z ljubljanske ekonomske fakultete, vse to administrativno urejanje preveliko in avtonomija podjetij premajhna? Kot je povedal predstavnik ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo Jernej Tovšak, tam prav tako menijo, da administrativno višanje plač ni pravi korak, saj, kot je pripomnil, tudi podjetje ne more preprosto administrativno dvigniti cen. »Višja produktivnost in dodana vrednost sta edina temelja za višje plače,« je dejal in dodal, da se le tako ohranja konkurenčnost podjetij.

Jernej Tovšak z gospodarskega ministrstva: »Višja produktivnost in dodana vrednost sta edina temelja za višje plače.«

Plače pozorno spremljajo tudi na ministrstvu za finance. Kako jih ne bi, ko pa skupaj s prispevki za pokojninsko in zdravstveno blagajno pomenijo levji delež javnih financ. Lani je finančna uprava tako na primer pobrala več kot dve milijardi evrov dohodnine in slabih 5,7 milijarde evrov prispevkov za socialno varnost, kar je skupaj več kot polovica davčnih prihodkov. Kot je pojasnil državni sekretar na finančnem ministrstvu Tilen Božič, tako kot gospodarstvo tudi državo, ko spremlja neto dohodek, zanima, kaj vse to zajema – prevoz, malico, regres. »Vse to ima lahko velik vpliv na razpoložljiv dohodek in ugotavljamo, da imamo zelo izkrivljeno sliko,« je pojasnil. Hkrati je posvaril pred pastmi morebitnega tekmovanja v čim nižjih plačah, saj da obstaja v tekmi navzdol za javne finance veliko tveganje. Takšen sistem bi lahko, kot je opozoril, državo stal še več – najprej, ko bi morala poseči s socialnimi korektivi, še posebej pa, ko bi zaposleni z zelo nizkimi prihodki prešli v pokojninski sistem. Vrzel, ki bi tako nastala, bi morali znova pokriti tisti, ki zaslužijo več.