Ni vse zlato, kar se sveti; stopimo še na temno stran Ikee

Razjarjeni varuhi gozda. Le zakaj? Foto: Reuters

Za Ikeo ne stoji le pozitivna poslovna zgodba. V desetletjih poslovanja so švedsko multinacionalko pretresli tudi viharji.

Nekateri so se hitro polegli, kot je bil tisti o pridobivanju lesa. Britanski Guardian je leta 2012 povzel zgodbe švedske nacionalne televizije, da slogan »Radi imamo les«, s čimer so sporočali, da uporabljajo le ekonomsko, družbeno in okoljsko trajnosten les, ne drži. Študija Global Forest Coalition je odkrila, da hčerinsko podjetje Wood­wood »čisti« starodavne ruske gozdove v Kareliji (v bližini finske meje) – na leto so posekali okoli 1400 hektarov gozda, v katerem so rasla 200 do 600 let stara drevesa. Včasih pač pozabimo, da so številni Ikeini izdelki pravzaprav iz lesa in ne lepila, pravljičnega prahu in drugih čarobnih vlaken.

»Imamo (omejeno) količino starega gozda na severu ruske Karelije z visoko ohranitveno vrednostjo. Ikea pravi, da ne deluje v gozdovih, ki rastejo, vendar ni res,« je povedala vodja ruske nevladne organizacije SPOK Olga Ilina in dodala, da v Kareliji ostaja le približno 10 odstotkov starodavnih gozdov. Po podatkih Guardiana je približno 60 odstotkov opreme, ki jo najdete v Ikeiinih trgovinah po vsem svetu, izdelane iz neke oblike lesa. Les je namreč nujna surovina za približno 100 milijonov kosov pohištva, ki jih vsako leto proda švedsko podjetje. Po škandalu se je podjetje zavezalo, da so že z letom 2017 dosegli mejnik polovice trajnostnega lesa, pa tudi sicer sledijo vhodni surovini in tako preprečujejo, da bi se v proizvodnji znašlo naravno bogastvo iz nelegalnega poseka. Švedski konglomerat namreč po poročanju Pacific Standard potrebuje približno odstotek svetovnega lesa.
 

Kako so se v tej zgodbi znašli nacisti?


Kot okostnjak iz omare pa je leta 2015 padel duh druge svetovne vojne. Ta je najbrž vse do smrti preganjal ustanovnega očeta podjetja. V knjigi, ki je izšla leta 2011, švedska avtorica in novinarka Elisabeth Asbrink pravi, da se je leta 1943 tedaj 17-letni Ingvar Kamprad pridružil švedski nacistični stranki in da je od takrat imela švedska obveščevalna agencija o njem celo poseben spis. Milijarder Kamprad, ki je umrl star 91 let, po navedbah tujih medijev ni le prijateljeval s švedskim nacističnim simpatizerjem Perom Engdahlom, ampak je med drugo svetovno vojno aktivno novačil za fašistično Švedsko socialistično zvezo (SSS).

A to ni bil vrh ledene gore očitkov. Še istega leta so se v dokumentarni oddaji nemške televizije Deutsche Welle (DW) pojavile obtožbe, da je podjetje v 70. in 80. letih izkoriščalo komunistične zapornike. Našli so dokumente, ki kažejo, da so vzhodnonemške zapornike nezakonito uporabljali kot delovno silo pri izdelavi pohištva. Leto pozneje je francoska tiskovna agencija AFP poročala, da so novinarji švedske televizijske oddaje Uppdrag Granskning našli dokumente, ki podpirajo to trditev, v nekdanjih dosjejih tajne policije Vzhodne Nemčije Stasi. Nemški časnik Frankfurter Allgemeine Zeitung (FAZ) je potem pisal, da so imeli podoben dogovor sklenjen tudi s Kubo leta 1988, kubanski zaporniki pa so izdelovali kavče, mize in pohištvo za dnevne sobe. Tedaj so iz Ikee za britanski Daily Mail povedali, da »za zdaj ni znakov, da bi prosili, da zapornike vključijo v proizvodnjo, ali da so karkoli vedeli o tem« in da zadevo proučujejo.

Naj bo tako ali drugače. Kampard je že pri 17 vedel, da ima odlično poslovno idejo in odličen poslovni model. Pohištvo, ki ga kupec sam sestavi po kosih in ga po želji kombinira, je bistveno cenejše kot pri konkurenci. In ker je lično, strank ne manjka. Ali kakor je rekel Kampard: »Pohištveni oblikovalec lahko zelo preprosto oblikuje mizo, ki stane tisoč dolarjev. Toda funkcionalno in dobro mizo, ki bo stala 50 dolarjev, lahko oblikujejo le najboljši.«

Več iz rubrike