Molteni: družinsko podjetje v času globaliziranega okusa

Slavno italijansko pohištveno podjetje, zdaj skupina Molteni, ki je predlani praznovala 80-letnico delovanja, se s svojimi štirimi blagovnimi znamkami Molteni&C, Dada, Unifor in Citerio ter 366 milijoni evrov prihodkov na leto uvršča med prve tri vodilne zvezdnice italijanske pohištvene industrije (za Natuzzijem in pred Poltrono Frau). Ta je lani s 25 najpomembnejšimi podjetji ustvarila za kar 4,28 milijarde evrov prihodkov.

Družinsko vodenje

Molteni, ki smo ga obiskali pred dnevi, ima podobno zgodovino, s kakršno se ponašajo številna še zdaj uspešna italijanska družinska pohištvena podjetja, ki so se razvila iz majhnih obrtniških delavnic – tradicija v okolici Milana sega na konec 18. stoletja –, in se zlasti po drugi svetovni vojni preusmerila v industrijsko proizvodnjo.

70 % svoje proizvodnje družba Molteni izvozi, in sicer v kar 80 držav po svetu.

Delavnica, ki sta jo nekaj let pred izbruhom druge svetovne vojne leta 1934 v majhnem kraju v okolici Milana ustanovila Angelo in Giuseppina Molteni, je še zdaj v rokah družine. Družbo zdaj upravlja že tretja generacija; v treh od štirih podjetjih skupine dela pet vnukov ustanovitelja Angela Moltenija. Kot večkrat poudarjajo, je pohištvena industrija ena redkih panog, v kateri družina pomeni prednost. »Veliko je novosti, zelo smo usmerjeni in strastno zavezani izdelkom, in če v to strast ne bi verjeli in jo prenašli iz roda v rod, ne bi mogli rasti,« je prepričana Giulia Molteni, direktorica trženja in komunikacij, ena od Angelovih vnukinj in hči sedanjega predsednika uprave skupine Carla Moltenija.

Posel je najbolj drastično spremenila globalna finančna kriza, saj so potrošniki pri svojih nakupih od takrat precej preudarnejši. »Izdelki morajo biti kakovostni tako na prvi pogled kot na otip, imeti morajo zanimivo zgodbo, zgodovino in podpis znanega oblikovalca ... Potrošniki kupujejo kakovost, ki traja, kar nam je v prid. Proizvajamo visokokakovostne stvari, ki kljubujejo času, tudi s svojim brezčasnim slogom,« je poudarila Giulia Molteni in pri tem namignila na še eno spremembo, ki je izrazitejša v zadnjih desetih letih.

Molteni

Svet se je globaliziral tudi v slogu opreme oziroma okusa. »Do pred kratkim je bil v vsaki državi zakoreninjen določen slog, ki je temeljil na tradiciji, kulturi in zgodovini, v zadnjih desetih letih pa se je izoblikoval neki nov koncept in sodoben okus, prežet z oblikovanjem, ki je zelo všečen predvsem mlajšim generacijam in bi ga lahko označili za mednarodnega. Ta se je najprej kazal v opremi pisarn podjetij, ki smo jih po vsem svetu opremljali enako, v zasebni sferi pa se je ta težnja pojavila v zadnjih letih, in to celo na tako tradicionalnih in konservativnih trgih, kot je angleški,« ugotavljajo. Molteni kar 70 odstotkov svoje proizvodnje izvozi, in sicer v kar 80 držav po svetu. Največ prihodkov so ustvarili z izdelavo in prodajo dnevnih sistemov in omar (42 odstotkov), od katerih jih je večina izdelanih po meri.

Ko so v zadnjih letih v modo prišla 50. leta, se je Molteni povezal z družino Ponti in leta 2012 so predstavili kose s podpisom tega slavnega milanskega arhitekta. Zasnoval jih je zgolj kot unikate za svoje vile, nikoli prej jih niso izdelovali množično. V zgolj petih letih so postale prepoznavne Moltenijeve ikone in njihove prodajne uspešnice.

Tudi vsak izdelek, naj bo to omara ali naslanjač, ima list z imenom naročnika in državo, iz katere prihaja, vse od svojega prvega sestavnega dela do pakiranja v embalažo, se je bilo mogoče prepričati med ogledom tovarne v Giussanu v Brianzi pri Milanu, ene od njihovih štirih proizvodnih obratov v Italiji.

Lani so z masovno izdelanimi kosi in sestavi ustvarili 40 odstotkov prihodkov, preostalih 60 odstotkov prihodkov pa prinaša pogodbeni posel z opremljanjem po meri, pogosto v sodelovanju z znanimi arhitekturnimi biroji in oblikovalci po svetu. V Italiji in državah EU ustvarijo polovico prihodkov, preostalo polovico pa v drugih državah po svetu. Njihov vse pomembnejši trg postajajo Azija, Afrika (Maroko, Južna Afrika) in Bližnji vzhod, in čeprav se prihodki Moltenija iz leta v leto povečujejo, sogovornica priznava, da je kriza prizadela tudi njih. »Leto 2008 je bilo moje prvo leto v podjetju – pred tem sem štiri leta delala za prestižno italijansko podjetje Loro Piana v New Yorku – in povedati moram, da je bilo to zelo intenzivno leto. Odprli smo prva velika salona v New Yorku in Londonu, kar je pomenilo, da smo imeli sredi krize veliki investiciji, ki sta poslovanje še otežili, a sta se nam, ko je kriza minila, poplačali, saj smo bili na kupce že pripravljeni in smo si hitro lahko opomogli,« pripoveduje.

Vlaganje v razvoj

Stalno rast so si zagotovili predvsem z vlaganjem v raziskovanje in razvoj. Za to namenijo pet odstotkov prihodkov na leto. »Investiramo v raziskovanje materialov, da bi zmanjšali njihovo količino in s tem tudi vpliv na okolje, kar je ena najpomembnejših tem, ter se kar najbolj trudimo avtomatizirati proizvodne procese, da bi bili naši zaposleni čim manj obremenjeni. Če tehnologijo obrnemo v svoj prid, denimo tako, da kolute tekstila ali stole dvigujejo in premikajo stroji, to pomeni manj bolezni in bolniških odsotnosti. Če česa res ne smemo zapravljati, so to naši zaposleni,« je poudaril tehnični direktor Paolo Arnaboldi. Po njegovih besedah razvijajo od 20 do 25 projektov na leto, za razvoj enega izdelka potrebujejo povprečno dve leti. V tem času se z oblikovalcem srečajo vsaj petkrat. Prisluhnejo tudi najbolj norim zamislim arhitektov in oblikovalcev, kar pa rojeva ne samo prave novosti (v tehnološkem smislu ali zaradi materialov), ampak tudi oblikovalske ikone, ki so uvrščene v muzejske zbirke. Eden takšnih primerov je miza Less francoskega arhitekturnega zvezdnika Jeana Nouvela, ki so jo razvili leta 1994 in je v newyorškem Muzeju moderne umetnosti (MoMA).

Če tehnologijo obrnemo v svoj prid, denimo tako, da kolute tekstila ali stole, dvigujejo in premikajo stroji, to pomeni manj bolezni in bolniških odsotnosti.

Izdelek je lahko zelo lep, toda če nima potencialnih kupcev, prinaša izgubo, je poudaril sogovornik in dodal, da morajo biti zdaj precej bolj kot nekoč ciljno usmerjeni. Arnaboldi je skupaj s člani družine, direktorjem prodaje in (od aprila lani novim) kreativnim direktorjem Vincentom Van Duysenom v ožji ekipi, ki spremlja trende in izbira oblikovalce, s katerimi bodo sodelovali. Da bi kar najbolje zaznali, kaj bodo prihodnje potrebe in želje kupcev, potujejo po svetu, obiskujejo sejme in razstave, spremljajo različna področja, nove materiale, modo, barve in podobno. Njihove ugotovitve dopolnijo še komercialisti, ki poznajo projekte tekmecev in potrebe na trgih, sodelovanja z znanimi arhitekti in oblikovalci pa jim širijo razvojne možnosti. »Z arhitekti iz Foster + Partners smo, denimo, razvili mizo Arc iz lahkeha betona, novost tudi v tehnološkem smislu, ki je za nas pomenila velik preboj. Beton ni ravno naš najznačilnejši material, v katerem ustvarjamo, vendar radi skrenemo z ustaljenih poti. Sicer pa se novi izdelki vedno rojevajo v dialogu z nami, nikoli ne uresničujemo le želje oblikovalcev in arhitektov,« je poudaril sogovornik.

Molteni

Spreminjanje sloga spreminja pohištvo

Če je bližnja prihodnost, torej če so prihodnja tri leta že tu, ni težko predvideti, kaj bo trg potreboval in si želel čez pet let. Pohištvena industrija se pač ne spreminja tako hitro kot industrija tehnoloških naprav. A prav tehnologija, vse to, kar je vključeno v pametne hiše, je v zadnjih dvajsetih, predvsem pa desetih letih spremenilo tudi način bivanja, zato jo morajo vključevati tudi v opremo, hkrati morajo izpolnjevati tudi druge zahteve kupcev. »Danes je vse bolj aktualno delo na domu, ljudje hranijo vse manj knjig, zato ne potrebujejo več toliko knjižnih regalov, omare se spreminjajo v sobe, ki spominjajo na razstavne prostore, niso več nekaj, kar je zaprto in pokrito ...

Upoštevati je treba potrebe mladih ljudi, po drugi strani pa tudi starih ter različne okuse kupcev po svetu, pri čemer ne smemo podirati svoje podobe, tistega, kar kupci pričakujejo pod imenom Molteni. Na želje in potrebe različnih trgov odgovarjamo podobno kot modne hiše, ki za azijski trg predstavijo nekoliko drugačne kolekcije. Če evropskega kupca zadovoljijo kovinsko podnožje, les in steklo, v Aziji hočejo kamen oziroma marmor, saj ga ni mogoče ponarediti, poleg tega je vsak kos unikaten. Tam so veliko bolj priljubljene svetleče površine, gladke politure,« je našteval sogovornik. Njihova proizvodnja, kakor je bilo mogoče videti tudi v tovarniških halah, ki so prej spominjale na izčiščene laboratorije kot na tovarno, meji na obrt. Čeprav s 500 zaposlenimi v proizvodnji niso ravno majhna tovarna, so še vedno dovolj prilagodljivi, da lahko ugodijo različnim naročnikom. Prav Made in Italy, torej izdelano v Italiji, je zelo pomembna in konkurenčna v višjem cenovnem razredu, je pritrdila Giulia Molteni. Medtem ko se segment opreme za dom povečuje, svojo prihodnost napovedujejo v prodoru svojih izdelkov v javne ali poljavne prostore, banke, letališke lounge, tudi pisarne, ki so precej udobneje in prijetneje opremljeni prostori kot nekoč.

Njihovi najbolj prodajani kosi so tisti, ki so tudi najbolj znani – tudi kosi s podpisom slavnega milanskega arhitekta Gia Pontija. Oblikoval jih je zgolj za svoje vile, množično jih nikoli niso proizvajali, v na novo odkritih 50. letih 20. stoletja, ki so zaznamovala potrošniški svet v zadnjih letih, so se tudi v Molteniju začeli zanimati za Pontijevo delo, se povezali z njegovo družino ter leta 2012 na milanskem pohištvenem sejmu predstavili naslanjače, omare, knjižne regalnike in mizice z njegovim podpisom (svoj tapetniški oddelek so uvedli šele leta 2004). Kupci imajo možnost, da »stare« kose, ki popestrijo sodobno lupino, najdejo kar v svoji ponudbi. Sogovornica je prepričana, da bi se dediščina tega nekoliko pozabljenega italijanskega ustvarjalca izgubila, če je ne bi oživili z množično proizvodnjo. Zdaj se uvrščajo med njihove najbolj prodajane oblikovalske ikone. In čeprav za vsak izdelek, ki ga razvijejo, verjamejo, da bo postal prodajna uspešnica, je sodba trga izrečena po letu in pol. Takrat vedo, kaj si utegnejo od nje obetati.

Molteni

Skupina Molteni, ki se s svojim pohištvom uvršča v višji cenovni razred, je prejela številne nagrade in odlikovanja, tako zlato šestilo (»compasso'oro«), rdeče pike (»red dot award«) kot nagrado iF, leta 1994 je Združenje za industrijsko oblikovanje (Associazione per il Disegno Industriale – ADI) Molteni&C odlikovalo celo s karierno nagrado.

Ustanovitelj Angelo Molteni je bil leta 1961 med 14 ustanovitelji slavnega milanskega salona. Bili so eno prvih podjetij, ki je leta 1968 imenovalo kreativnega direktorja – Luco Medo, ki je k sodelovanju povabil arhitekta Alda Rossija ter brata Afro in Tobio Scarpo. V 90. letih so začeli sodelovanje tudi z velikimi arhitekturnimi biroji in oblikovalci po svetu, tudi z Jeanom Nouvelom, birojem Foster + Partners, Patricio Urquiola, Rodolfom Dordonijem in Hannesom Wettsteinom. V sodelovanju z znanimi arhitekturnimi imeni opremljajo vse, od stolpnic in poslovnih prostorov do križark, muzejev in gledališč.

Že v Milanu je mogoče našteti kar nekaj njihovih projektov: opremo nove stavbe ustanove Giangiacoma Feltrinellija Porta Volta (Herzog & De Meuron), od aprila letos novi petzvezdični hotel Viu, novo stolpnico Unicredita, zlatarno Tiffany & Co. na glavnem trgu pred katedralo, poslovne prostore Camparija in številne druge. Med svoje najpomembnejše projekte štejejo opremo družbe Salvatore Ferragamo v Firencah, Cartierjevih zlatarn, muzeja neevropskih kultur Musée du Quai Branly in Palais Chaillot v Parizu, Nouvelove stolpnice MoMA Tower v New Yorku, muzej nakita v Vicenzi, kot koordinatorji lokalnih mizarjev in kot izdelovalci pa so sodelovali tudi pri rekonstrukciji lesenih delov v požaru uničenega slavnega beneškega gledališča La Fenice.