Ministri so molčali in škodljivo zapravljali mlade talente

Pred nekaj leti se je moj prijatelj John P. vrnil iz ZDA, kjer je imel svetovalno podjetje, zdaj ga vodi njegov sin. Je inženir elektrotehnike. Tudi tu je začel s svetovanjem, kot Američan je hitro dobil dovolj naročil, da si je omislil tajnico in sodelavce. Ni imel velikih ambicij. Večkrat se je obrnil name, ker sem poznal ljudi iz industrije. Potem mi je rekel, da se čudi sramotnemu stanju inovacij v podjetjih; zakaj smo po prijavah patentov na evropski patentni urad EPO med zadnjimi v EU.

Svetoval sem mu, da si ogleda menedžment, če je podjetje togo in se ne spreminja. Spremembe so znak želje po izboljšanju in napredovanju. Hitro je ugotovil, da se ne more z menedžerji niti pogovarjati o napredku v tehniki in komunikacijah. Imel je izum s področja obdelovalnih strojev CNC (računalniško-numerično upravljanih), ki se lahko vključujejo v robotsko proizvodnjo. Niso ga razumeli, kar je razumljivo: njihova izobrazba je bila v 82 odstotkih primerov s področja družboslovja, ekonomije in prava; 28 odstotkov jih je imelo opravljene menedžerske in splošnoizobraževalne tečaje. Inženirjev je bilo med njimi 15 odstotkov.

Najboljše so v Ameriki tehnične univerze, ki imajo vrsto inštitutov, ki vodijo v inovacijah.

Njihova izobrazba ni ustrezala inovacijskim zahtevam. Vse inovacije so s tehničnega področja. Zanimalo ga je, kakšno izobrazbo imajo tisti vodje, ki so med prvimi na trgu. Ti so imeli različno tehnično izobrazbo, vendar so se vztrajno usmerjali v svojo specifično smer, svojim idejam pa so prilagodili tudi vse dogajanje v podjetju.

Govoril je z ljudmi, ki so se udeležili raznih tečajev za voditelje. Povedali so mu, da so bili ti tečaji usmerjeni v ekonomijo, v vprašanja donosnosti, trženja, investiranja in njihovega vračila k stroškom investicije, nikakor pa ne v vizije, ki naj bi jih podjetje imelo. Nato je sam poslal na svoj račun nekaj inženirjev na tečaje za voditelje po njegovi izbiri in jih prosil, naj si delajo beležke o vsebini predavanj in o novostih, ki bi jim lahko koristile. Te tečaje so izvajale ugledne institucije. Beležke so bile zanimive in izčrpne. Toda imele so eno napako: nič konkretnega ni bilo, iz česar bi si lahko vodje izdelali vizijo in dali podrejenim natančne podatke, kako naj se tega lotijo. Če so jim hoteli dati napotke, bi morali sami imeti vizijo, kaj naj bi bil predmet prihodnjega poslovanja. To je lahko izpeljal samo inženir, nikakor pa ne ekonomist ali sociolog. Samo inženir, sposoben tehnološkega predvidevanja razvojnega in prototipnega razvoja, bi lahko zasnoval načrtovanje za prihodnje investicije.

Ni svetovalcev za tvorbo inovacij

Niti ene šole, svetovalnega podjetja ali podjetja, specializiranega za formiranje kadrov, ni našel v Sloveniji, ki bi podjetje vodilo v inovacijsko smer na praktični osnovi, kot implementacijo navodil, postopkov ali receptov. Iz navodil ni bilo mogoče izpeljati načrta podjetja za oblikovanje timov, za kreativno izdelavo razvojne tehnične dokumentacije, ki bi omogočila vodstvu iskanje kadrov na trgu. Rekel mi je, da zdaj razume, zakaj je Slovenija med zadnjimi pri inovacijah, avtonomni izbiri novih proizvodov in osvajanju trga po ocenah institucij, kot so IMD (Inštitut za razvoj menedžmenta v Lozani), OECD, WEF itd.

Niti ene šole, svetovalnega podjetja ali podjetja, specializiranega za formiranje kadrov, ni, ki bi podjetje vodilo v inovacijsko smer na praktični osnovi ...

Vzroki so pomanjkanje tehničnih kadrov, njihovo zanemarjanje in zapostavljanje ter forsiranje teoretičnega mišljenja in obravnavanja inovacijskih načrtov. Rekel mi je, da takšnega odnosa v ZDA ni doživel in da bi bil vsakdo izločen iz javne mreže oblikovanja kadrov. Nobena univerza si takšnega odnosa ne bi privoščila. Najboljše so v Ameriki tehnične univerze, ki imajo vrsto inštitutov, ki vodijo v inovacijah. Sodelovanje industrije z njimi prinaša epohalne izume. Takšni univerzi sta Massachusets Tehnološki inštitut MIT v Bostonu in Univerza Stanford v Palu Altu v Silicijevi dolini, ki jo je ustanovila prav ta univerza. John je bil ponosen nanjo, saj je bil njen alumni in je njegovo podjetje zraslo prav iz njenih idej. Univerza je zasebna ustanova, ki ima največji sklad v ZDA. Štiriinšestdeset Nobelovih lavreatov je izšlo iz nje. Sama in njeni študenti so ustanovili na stotine podjetij, ki tvorijo deseto največje gospodarstvo na svetu. Tu je zrasel sistem Google od leta 1996 do svojega največjega današnjega obsega.

Njena tekmica je Univerza Massachusetts Tehnološki inštitut MIT v Cambridgeu v državi Massachusetts, ustanovljena kot politehnični inštitut po nemškem modelu raziskovalne univerze. Tudi ta je zasebna z močno podporo države.

John mi je takoj po prihodu omenil, da bi bilo nujno, da se poleg ljubljanske univerze ustanovi od nje ločena posebna tehnična univerza, ki bi združevala raziskave čistega naravoslovja in inženirstva. V preteklih letih sem v javnosti zastopal to tezo. Vendar se država in vodilni znanstveniki niso odločili za to pot, ki je Nemčijo pripeljala do univerz, vodilnih v tehničnem napredku in brez katerih si ne moremo zamisliti evropske vodilne vloge v inženirstvu. Tehnične univerze München, Aachen, Karlsruhe itd. so danes nepogrešljive v nemškem tehnološkem napredku. Švicarska tehnična univerza ETH Zürich zaokroža to evropsko podobo kot ena najvplivnejših. Če bi se odločili za to pot pred desetletji, bi danes imeli eno najboljših tehničnih univerz v Evropi. S svojimi razvejenimi inštituti bi bila močna opora industrije. Brez takšne univerze si vplivne industrije ne moremo zamisliti. Bila bi vir sodelovanja z industrijo.

V dodani vrednosti je rešitev

Prav John mi je predlagal, naj se posvetim dodani vrednosti kot edinemu kazalcu uspešnosti podjetja. Pri nas je bila tabu. Dodana vrednost je sestavljena iz različnih tehnologij, ki so jo generirale, in podjetništvo ni nič drugega kot pametna organizacija tehnologij, zato se bo razvijalo, kot se bo razvijala tudi tehnologija.

Dve tretjini našega gospodarstva vodijo družboslovci in samo eno tretjino inženirji. V Nemčiji je 92 odstotkov menedžerjev inženirjev. Podobno je v ZDA.

Tako je nastala moja knjiga Management dodane vrednosti, ki je izšla pred leti. Smrt prof. Ljuba Sirca prejšnje leto je preprečila, da ni izšla tudi v angleščini. Z leti se njen pomen ni nič zmanjšal. V svojem društvu Crce je namreč pred leti izdal mojo knjigo, ki je tedaj dvignila veliko prahu. Danes je pojem dodane vrednosti (added value) glavni kazalec uspešnega podjetništva.

Lotila sva se raziskave slabe uspešnosti slovenskega gospodarstva. Skozi desetletja se ni v ničemer osamosvojilo in se približalo najuspešnejšim evropskim državam: Avstriji, Nemčiji, Švici. V nasprotju s temi državami, ki jih je industrija rešila pred zlomom v svetovni krizi leta 2008, je postala naša industrija njena žrtev. Razpadla je in je ni več. So manjša podjetja kot borni ostanki njene veličine, ki pa se ne morejo okrepiti, da bi ponovno združevali mala in srednja podjetja okrog sebe, kot so jih v preteklosti. Slovenija nujno potrebuje nekaj velikih podjetij po vzoru Nemčije, ki bi bila gnezdo za razvoj in rast manjših podjetij. Pri tem ne mislim na tuje podružnice pri nas (kot Magna). Te ne bodo v ničemer vplivale na razvoj naše inovativne industrije.

Nekoč so razvijali inovacije, danes jih ne več

Johna je zanimal vzrok. Pri svojem delu je spoznaval menedžment, in sicer vršni menedžment, ki je odločilen pri nenehnem prenavljanju proizvodnega programa in pri razbijanju stereotipov in vzdrževanju tradicije. Prav pri tem so Američani dosledni, njihove inovacije pomenijo razbijanje tradicije. V tem je bil John dosleden. Našel je raziskavo o kompetencah vršnih menedžerjev K. Verle in M. Mahniča iz leta 2012, torej še razmeroma svežo. Vršnih menedžerjev je 62,7 odstotka iz družboslovja in 37,3 odstotka iz naravoslovja in inženirstva. Torej vodi naše gospodarstvo dve tretjini družboslovcev in samo tretjina inženirjev? V Nemčiji so vršni menedžerji v 92 odstotkih doktorji inženirji. Podobno je v ZDA. To je razumljivo, podjetju lahko dajejo vizijo samo inženirji, kajti za obširen horizont moraš obvladati tehnologije. Ne moreš govoriti in posredovati vizionarske komunikacije podrejenim vodjem, če ne obvladaš tehnologije.

Iščemo novi vršni menedžment

Druge raziskave o menedžmentu bolehajo za tem, da ne govore o smeri izobrazbe menedžerjev, tako da o viru spodbud za dobre rezultate ni mogoče ničesar sklepati. Direktorji družboslovnih smeri ne morejo popeljati podjetij v novo dobo in rast. Nobene raziskave nisva našla o korelaciji med izobrazbeno smerjo menedžerjev in inovacijskim prodorom podjetij. In nobene, ki bi podajala odvisnost med izobrazbeno smerjo menedžerjev in dodano vrednostjo.

18 odstotkov srednjega menedžmenta je nagnjenega k stvarnemu, praktičnemu delu in ima drzne ideje za preveč tvegane. Imajo notranji odpor do nenavadnih idej.

Raziskava srednjega menedžmenta kaže, da jih je 18 odstotkov nagnjenih k stvarnemu, praktičnemu delu, vendar imajo drzne ideje za preveč tvegane. Imajo notranji odpor do nenavadnih idej. Zato je vodij, ki imajo radi inovativno, kreativno delo, samo štiri odstotke. To so izključno inženirji. Ti radi zapustijo uhojene poti, so proti rutini in dojemljivi za nove ideje. Tako 28 odstotkov vodij nerado tvega, 70 odstotkov pa rado. To je torej dobro kadrovsko izhodišče. Žal pa ni nikogar, ki bi znal to izkoristiti. Prav v tem je odličnost tistih voditeljev, ki so eni prvih v Sloveniji po inovacijah in poslovnem uspehu. Imajo oporo v svojih kadrih, v srednjem menedžmentu. Ti ljudje hočejo biti člani tima, ki je drzen, ki želi biti prvi, ki se hoče odlikovati. Srečala sva takšne ljudi in John je bil navdušen nad njimi. Takšna vizionarska uspešna podjetja so bistvo gospodarstva. Žal jih ima Slovenija premalo. Slabega povprečja ne morejo izravnati, da bi se dvignili na raven Avstrije. Nad Johnovim prigovarjanjem niso bili navdušeni, gledali so ga sumničavo. John je odprl podjetje tudi v Avstriji, v Leobnu, ki je center najboljših inovatorjev, avstrijska Silicijeva dolina. Tam je našel topel sprejem in nenehne prošnje za sodelovanje in svetovanje. Rekel je, da je tam kot noč in dan v primerjavi s Slovenijo. Da se ne čudi, da imajo trikrat tolikšno dodano vrednost na zaposlenega kot mi. Na njegovih tečajih za razvoj v visoki tehnologiji se je trlo slušateljev.

Pexels

Inženirski miselni tok

John je vsakemu našemu sogovorniku priporočal, da preštudira knjigo Briana Arthurja, o naravi tehnologije, kaj to je in kako se razvija. Z Arthurjem je veliko sodeloval. Razumela sta se, ker je tudi Arthur študiral najprej inženirstvo, dokler se ni odlikoval kot vrhunski ekonomist. Trdil je, da iz več tehnologij nastane nova. Da sta v procesu najprej selekcija vseh podobnih tehnologij, iz selekcije po dedukciji nastanejo nove kombinacije teh tehnologij in tako nastane nov izdelek. V knjigi je analiziral vrsto novih pojavov z različnih področij: kemije, mikroelektronike, predvsem pa letalstva. Na primeru letala Boeing 747, ki je imelo doslej največjo zmogljivost 350 potnikov, je pokazal, kako se tehnologije prilagajajo in včasih tudi zamenjujejo, da dobimo optimalno rešitev. Konstruiranje je torej selekcija tehnologij in končno kombinacija do končne rešitve. Zato nobena tehnologija ni enaka, vse so drugačne, ker rastejo iz različnih kombinacij. Boeing 747 je vodil inženirski direktor Joseph Sutter, s slovenskimi koreninami, moral se je povezati s številnimi dobavitelji, zlasti s Pratt-Whitneyjem, ki je moral konstruirati nov, dotlej največji reakcijski motor, s turbino premera 2,44 metra. John je bil navdušen nad novo grelno svečko s senzorjem tlaka za dizelske motorje Hidrie, menil pa je, da je Hidria zamudila pravi čas, saj so dizli pred zatonom. V ZDA tako ali tako niso zanimivi, saj prevladuje bencinski motor. Hidria bo morala čim prej iznajti novega paradnega konja, da reši pad proizvodnje v petih letih.

John je dobro obvladal konstruiranje, imel ga je za izražanje. Vsaka stvaritev v inženirstvu je kreacija, kombinacija elementov za neki namen. To je osrednje vprašanje za nas. Konstruiranje je torej proces kombinacij. To terja izbire in izbrane komponente tvorijo kombinacijo. Zaman sem vsem ustvarjalcem priporočal branje Arthurja, da bi vsi spoznali bistvo konstruiranja in s tem razvoja proizvodov. Večina ga ne pozna, zato se ne znajdejo v debatah o inovacijah. Pogoj je, da ponotranjijo bistvo konstruiranja, da obvladajo ta miselni tok.

Iz debat sem neštetokrat razbral, da je to celo strokovnjakom tuje. Ugotovila sva razliko med raziskovalci in razvijalci: prvi iščejo nekaj novega v neznanem, drugi z vsako kombinacijo znanega prehajajo v inovacijo. Zato dajejo razvijalci menedžerjem veliko dela, ko se morajo odločati za novo proizvodnjo. Tako smo spet pri naši tezi: ne moreš biti menedžer, če nimaš tehnične izobrazbe.

Nove tehnologije – nova sodelovanja

Za širjenje takšnega razmišljanja je nujno potrebna dovolj velika gostota inženirjev. Tako prihaja do lokacij, ki so prve v inovacijah. So pred vsemi drugimi, ker živijo v teh kombinacijah, si izmenjujejo mnenja, ideje. Uspeh prinaša uspeh, posledica so pozitivni feedbacki ali povečana vračila iz regionalne koncentracije tehnologije. To je bil začetek Silicijeve doline. Ko se tvori majhen grozd (cluster) okrog nove tehnologije, pritegne nova podjetja. Tako nastajajo grozdi tehnologij v eni ali dveh posebnih pokrajinah na način, ki ga je težko izzivati. Drugi kraji seveda lahko prispevajo, lahko izboljšajo tehnologijo, vendar nova podrobna znanja, ki so potrebna, da rast potisnejo čez rob, ne domujejo tu.

Pexels

Blaginja je naš cilj

Seveda to ni večno, tehnologija se lahko sesede in ni več prominentna. Tu pa pride do izraza vloga države. Pri tem se z Johnom nisva strinjala. Očital mi je, da sem še vedno socialistično okužen. Vedno je skušnjava, da bodo vlade zasledovale znanost s posebnim komercialnim namenom v vidu. Sajenje, zalivanje in pletje novega so primernejša kot petletni plan. Zato države, ki vodijo v znanosti, vodijo tudi v tehnologiji. Če hoče država voditi v napredni tehnologiji, mora napraviti več kot investirati v industrijske parke ali megleno pospeševati »inovacijo«. Negovati mora bazično znanost brez namena komercialne porabe, gojiti jo mora v stabilnem okviru, jo pustiti, da se razseje komercialno v majhnih zagonskih podjetjih, pustiti te porajajoče se podvige, da rastejo in klijejo z minimalnim vmešavanjem, in pustiti tej znanosti in njenim komercialnim aplikacijam, da sejejo novo revolucijo. V tako majhni državi, kot je Slovenija, je zelo težko loviti ravnotežje, kajti denar je last ljudstva, ki si želi blaginjo. A edino v tem je naša prihodnost.

Ker so osnova napredka pravi ljudje, morajo biti zato izvršni menedžerji tehnično usmerjeni. Tu ne bi smelo biti dilem. Tujina nas uči! Za vse, kar sem opisal, so potrebne vizije in upornost pri realizaciji cilja. Slovenija nima za takšen cilj potrebne gostote inženirjev. Tako sva soglasno prišla do bistva: Slovenija potrebuje tehnično vrhunsko univerzo in takšno gostoto inženirjev, ki bo omogočala sajenje in klitje novih idej. Šele potem bodo njene vizije realne. Podpirali jo bodo inženirji kot v visoko razvitih državah. V Nemčiji pride na milijon prebivalcev na leto 1185 diplomantov univerze (leta 2014), pri nas 377. V Nemčiji diplomira na leto 390 študentov v družboslovju, pravu in poslovnih vedah, pri nas 1042 na milijon prebivalcev. Posledica je njihova brezposelnost. V podjetjih sva povsod srečevala pritožbe zaradi pomanjkanja inženirjev. »Če koga poznate, ga pošljite k nam!« so mu rekli. »Takoj bo dobil delo!«

Strinjal se je z menoj, da je bil tisti, ki je tiho spremljal naval študentov na vpis v družboslovje, brez odgovornosti. Vsi ministri tistega časa so molčali. Nihče se ni zavedal škodljivega zapravljanja mladih talentov. So s tem zakockali našo prihodnost?

–––––––––

* Prof. dr. inž. Marko Kos je bil v industriji konstrukter, nazadnje direktor Inštituta za RiR Litostroj, je avtor knjig Pot iz neinovacijske družbe (1986), Pogled v prihodnost (1986) in Industrializem (1988). Bil je profesor na fakulteti za strojništvo in profesor za menedžment na fakulteti za družboslovje; je prejemnik državne nagrade za življenjsko delo na področju inovacij.