Mediji ste v vlogi eksekutorjev

Z njim smo se pogovarjali o aktualnih kadrovskih fiaskih, ki so tako ali drugače povezani z aktualno politiko, ter o tem, ali je izobraževalni sistem sploh pripravljen na poklice prihodnosti.

Gregor Virant, nekdanji minister za javno upravo, ugotavlja, da je raven kadrov oziroma njihova kompetentnost v javni upravi vsako leto nižja. To se po njegovem vidi tudi pri kadrovanju na najvišji ravni, pri posameznih ministrih, ki očitno vstopajo v prevelike čevlje. Se strinjate z njim?

Seveda gledam svet okoli sebe, tako kot tudi preostali državljani, gledamo zgodbe, ki se dogajajo. V resnici je percepcija politika kot takega slabša, ugled tega poklica se manjša.

Upravičeno ali ne?

Vzrokov je več, nekateri so tudi neupravičeni, res pa se dogaja, da se marsikateri dober kader ne želi več javno izpostavljati, marsikdo se je umaknil v varno zavetje akademske sfere oziroma v gospodarstvo. Res je, da si mi kot posamezniki lahko domišljamo marsikaj. A Slovenija je tako majhna, da bi lahko to krasno izrabili, dogaja pa se ravno nasprotno. Lahko bi bili okretni in se hitro prilagajali spremembam v okolju. Pri nas tako rekoč vsak vsakega pozna, če hočeš koga diskreditirati, je to z nekaj objavami v medijih hitro izvedljivo. Nobeden od nas ni brez madeža. Če želiš komu kaj očitati, boš zagotovo kaj našel. Če ne drugega, se »greh« lahko nanaša na odnose z ljudmi. Tisti, ki so komu podrejeni, ga lahko vidijo kot katastrofalnega šefa, četudi je dober kader, in če bo medij hotel negativno zgodbo o tem človeku, jo bo lahko dobil.

Hočete reči, da nihče ne more vreči kamna?

Tako je, po moje bi bila vrsta tistih, ki so povsem brez greha, res kratka. (smeh)

In mediji smo po vašem sokrivi za negativno kadrovsko selekcijo?

Ne, tega pa nisem rekel. Res pa je, da ste mediji na koncu v vlogi eksekutorja, odločevalca, ali nekoga medijsko ubiti.

Ali vaša agencija išče tudi kadre za podjetja v državni lasti?

Zelo redko, ta delež posla je zanemarljiv.

Vašo agencijo vedno upoštevajo? V primeru Hita se je zgodilo, da je Profil, najstarejša kadrovska agencija pri nas, ki ima torej izkušnje in ve, kaj dela, predlagala izbor kandidatov, pa so jo povsem obšli. Potrebovali so jo očitno le za krinko postopka, v katerem je bil za predsednika uprave Hita imenovan Janez Mlakar, človek povsem brez izkušenj v igralništvu.

Dejstvo je, da ste mediji na koncu v vlogi odločevalca, ali nekoga medijsko ubiti.

Naša agencija dobi posle z državnimi podjetji zelo redko. Večkrat smo sicer povabljeni k oddajanju ponudb, posla pa ne dobimo prav pogosto. Če kdo potrebuje le krinko za kadrovanje, je bolje, da nas ne najema. Kar zadeva naše delo, lahko bodisi izpeljemo ves postopek kadrovanja, od začetka do konca, torej od identificiranja kandidatov do pregleda, kdo je zainteresiran, intervjujev s kandidati in njihovega psihološkega testiranja, na temelju vsega tega pa nato nastane neka »short« lista kandidatov. Lahko pa se podjetje odloči, da bo samo izpeljalo razpis, in šele nato vključi kadrovsko agencijo, da opravi testiranje in preverbo prijavljenih kandidatov.

Niste mi odgovorili na vprašanje, ali pri tistih redkih poslih, ki jih opravljate za državo, vaš izbor obvelja ali ne? Ali pa vas politika zlorabi za krinko in vas potem odvrže skozi postopek?

Ponavadi nas upoštevajo. Ne morem pa reči, da v celoti. Ampak, naj vam pojasnim, kaj mislim. Naša naloga je narediti seznam in rangirati, kateri kandidat bi bil po našem mnenju najprimernejši, kateri drugi in tako naprej. V veliki večini naročnik izbere med kandidati, ki jih uvrstimo na seznam, a ne nujno tistega, ki ga mi ocenimo kot najprimernejšega. To se ne zgodi vedno niti v podjetjih z zasebnim lastništvom.

Ampak pri tem je vsa odgovornost, pa naj gre za javni sektor, ali državna podjetja, ali koga drugega, gospodarske družbe v zasebni lasti, na strani odločevalca. Mi smo v podporo, ne more pa kadrovska agencija prevzeti odgovornosti za končno izbiro. Tudi končnega izbora ne moremo komentirati. Mediji odgovornost pogosto prelagate na kadrovske agencije, a je za končno odločitev odgovoren le nadzorni svet vsake družbe. Seveda pa nikakor ne bežimo od svoje odgovornosti, zavedamo se je in vemo, da je velika.

Če primerjate te svoje izkušnje z zasebnimi podjetji in tujci pa državnimi podjetji na drugi strani, je vaše mnenje pri tujcih bolj upoštevano?

Ne bi rad, da se napačno razumemo, nisem rekel, da so naše izkušnje z državnimi podjetji slabe. Rekel sem, da jih imamo bistveno manj kot z zasebnimi lastniki. Pa s tem nimamo težav. Zelo radi delamo s podjetji z jasnim lastništvom, ker je pri njih tudi cilj zelo jasen.

Mavric Pivk

Ali kakšna agencija dobiva več poslov za državna podjetja?

Verjetno.

Katera pa?

O tem ne bi govoril, z zamenjavo politične oblasti se zamenjajo tudi agencije, ki se jih pogosteje izbira. Dejstvo je, da je naš posel posel zaupanja. Komu zaupaš, da bo storitev kakovostno izvedel.

Agencija Profil …

... je, kot rečeno, najstarejša agencija, ki je zelo dolgo na trgu...

...Njim se je zgodil fiasko v Hitu.

Zakaj pa se vam zdi, da se je fiasko zgodil agenciji? Ona je svoje delo opravila, tisti, ki so zaobšli predlog nabora kandidatov, ki ga je pripravila, pri tem nosijo odgovornost, ne pa agencija.

Ali ta primer dokazuje, da pri državnih firmah ni pomembna strokovna primernost kandidatov? Verjetno Profil s svojimi izkušnjami ni izbral kar tja v tri dni.

Hit je sam objavil razpis in dal kadrovski agenciji, ki jo omenjate, naj pregleda nekatere kandidate, ne pa vseh, ki so se prijavili, domnevam. Profil je preveril kandidate in opravil svoj posel. Zakaj so se v kadrovski agenciji odločili tako, kot so se, pa ne vem.

Še en aktualen in sporen se zdi primer Gorenja. Skupina je najela storitve žene predsednika nadzornega sveta Gorenja, Marka Voljča. Za »strateško« kadrovsko svetovanje menda dobi 300.000 evrov na leto, da je mera polna, se je na omrežju linkdin Voljč predstavljal kot direktor te agencije. To je vsaj moralno, če ne drugače sporno.

Gospod Voljč uradno ni direktor agencije, ki jo ima njegova soproga. V nobenih dokumentih ni naveden.

Bi bilo higienično, če bi ta agencija na primer zdaj iskala novega finančnega direktorja Gorenja?

Kar zadeva etiko in higieno, verjamem, da vsak najbolj ve zase. Presojam lahko le Competovo higieno.

Zdaj smo priča kadrovskemu fiasku pri predlogih za NS SDH, dva kandidata, ki ju je predstavila ministrica za finance, se zdita sporna (o njiju bodo poslanci odločili predvidoma prav danes; op. p.). Se sploh lahko ognemo takšnim izbiram?

Ker je Slovenija tako majhna, je nabor strokovnjakov omejen, hkrati pa se tudi cenjeni kadri ne želijo več izpostavljati medijskim ubojem, ki se jim zgodijo, ko pridejo njihova imena na dan.

Bi morali pristojni preverjati na primer pri regulatorjih sistema, ali so bili kandidati za pomembne funkcije predmet preiskav regulatorjev?

Strokovno gledano in z vidika zakona o varovanju osebnih podatkov ter upoštevanja druge zakonodaje, lahko povem, kaj lahko presoja kadrovska agencija. Mi lahko preverimo reference, obsodbe, pravnomočne obtožnice … Ko preverjamo reference, po razgovoru s kandidatom, recimo, ne smemo poklicati njegovih nekdanjih sodelavcev, ki jih morebiti celo osebno poznamo, da bi kandidata preverili še po tej poti.

Kaj pa Banko Slovenije, Agencijo za zavarovalni nadzor …

Ne moremo. Lahko pa kandidata vprašamo, ali lahko koga pri regulatorju kontaktiramo. Kandidat lahko reče, da ne. On mora torej dovoliti, koga lahko kontaktiramo in vprašamo o izkušnjah in referencah.

Mavric Pivk

Torej je od poštenosti vsakega kandidata posebej odvisno, koliko dovoli, da ga preverite pri njegovih nekdanjih delodajalcih, sodelavcih?

Tako je.

Se je kdaj zgodilo, da ste pri preverjanju odkrili kaj, kar vam je kandidat zamolčal?

Seveda smo. To ni nenavadno. Ljudje očitno takšni pač smo.

Kaj pa medijski zapisi, so pomembni za vaše delo?

Da, tudi medijske zapise spremljamo, so pomembni, jih je pa treba vzeti z nekoliko rezerve. Lahko jih uporabimo za dodatna preverjanja. Kar verjeti medijem, tudi zaradi fake news, ki so zadnje čase kar popularni, ne gre, potrebna sta zdrav razum in previdnost.

Kako pa reagirate, ko ugotovite, da je kandidat zamolčal kakšen svoj greh iz preteklosti?

Vsekakor preverimo, zakaj je to naredil, sploh če želimo z njim nadaljevati postopek. Če pa tega interesa ni, ne pregledujemo naprej in ne preverjamo, zakaj in kako.

Doktorica Polona Domadenik z ljubljanske ekonomske fakultete je s sodelavci pred časom izračunala, koliko škode si je Slovenija nakopala s slabim upravljanjem v desetih letih. Številka je enormna, kar 1,1 milijarde evrov. Tudi pri pregledu podatkov za leti 2011 in 2012 so nato ugotavljali, da delež politično povezanih nadzornikov ni nič manjši. Izpostavila je tudi, da se je iz energetike, kjer je bil delež politično »okuženih« nadzornikov velik vseh deset let, ki so jih zajeli v analizo, ta praksa nato selila še na lokalno raven. Se kdaj s kolegi v Competu pogovarjate o teh kadrovskih fiaskih, ki škodijo Sloveniji in njenim državljanom?

Seveda se pogovarjam, pa ne le s sodelavci. O tako imenovanem Lahovnikovem zakonu na primer ob vsaki priložnosti povem, da je za državo škodljiv. In povzročil je kar nekaj fiaskov pri kadrovanju. Očitno pa ga tudi še kar nihče ne bo popravil, ne glede na napovedi ministra Počivalška.

Politično pač ni oportuno, da bi nekomu omogočili, da bi zaslužil veliko, saj večina volivcev zasluži nekajkrat manj.

Pri kandidatih, starih 40+ vse bolj opažamo, da marsikdo o sebi pravi, da mu bije zadnja ura, kar zadeva gradnjo kariere. To je vsekakor presenetljivo, nenavadno in vzbuja skrb.

Verjetno. A hkrati imamo največjo slovensko banko in predsednik uprave NLB ima polovico plače vodilnega banke, ki je po velikosti precej manjša, na četrtem ali petem mestu … To ne gre. Zato na primer nihče z izkušnjami in iz kakšne mednarodne institucije noče za krmilo naše najpomembnejše finančne institucije. Tudi zato, ker je takoj, ko se pojavi njegovo ime, na tnalu medijev. Pa sem banko vzel samo kot en primer, jih je pa veliko.

Omenili ste, da je Slovenija majhna in da bi lahko okretnost, ki nam jo omogoča majhnost, izrabili v pozitivnem smislu. Je pa tudi kadrovski bazen za odgovorne funkcije razmeroma plitek.

Po izračunu mora imeti država 22 milijonov prebivalcev, da je lahko korupcija generalno onemogočena. In res je, tako razmišljam – lahko bi bili noro okretni, obnašamo pa se kot stara okostenela država, v kateri se ne da prav nič narediti.

Evropski parlament je pred kratkim pripravil razpravo o delovnih mestih prihodnosti. Razmišljate kdaj o tem, katera so? Je naš izobraževalni sistem sploh pripravljen na nove čase, ali omogoča prave karierne odločitve, ki bodo mladim zagotovile projektne zaposlitve na spreminjajočem se trgu dela, saj stalnih ne bo več?

Obstoječi šolski sistem naših otrok ne pripravlja na prihodnost dela in poklice, ki nastajajo. Kar dve tretjini otrok, ki danes vstopajo v osnovno šolo, ne bo imelo potrebnih znanj za nove poklice. Večina mladih se danes zaveda, da jih ne bo čakala služba, v kateri bodo delali vse življenje. Prav tako se zavedajo, da bodo med kariero zamenjali ne le nekaj delovnih mest, ampak celo nekaj poklicev. Mladi potrebujejo našo podporo in vodila, kako ravnati v tej negotovosti. Ni pomembno, koliko konkretnega znanja bodo v šoli pridobili, ampak kaj vse bodo lahko s tem znanjem naredili. Govorimo o pripravljenosti na življenje in vseživljenjsko učenje, radovednosti do sebe, življenja in do drugih. Prvi korak je gotovo, da se mora naše šolstvo usmeriti v multidisciplinarnost, da bodo lahko razumeli in kombinirali različna znanja med seboj. Na vprašanje, kaj naj gredo mladi študirat, pa odgovarjam, da tisto, pri čemer jih bodo naučili kritično razmišljati. Zgolj ozko pridobljeno formalno znanje danes ne prinaša nobene konkurenčne prednosti.

Kaj pa jo?

Kompatibilnost dela v skupini. Sposobnost učenja. Pravilna uporaba znanja in podatkov. Pripravljenost oziroma odpornost proti spremembam. Če danes nič ne veste na primer o tiskanju brošur, se boste to naučili s pomočjo »strica Googla« v nekaj dneh. Včasih to ni bilo mogoče.

To pomeni, da po vašem v prihodnje ne bo potrebna niti nobena formalna izobrazba?

Sprememba bo v tem, da bo v ospredje prihajalo pridobivanje neformalnih znanj. Razvoj bo pač tako hiter, da mu formalni sistem ne bo mogel slediti. Predvideva se, da bodo znanja, ki jih bomo pridobili na delovnem mestu, med delom, ključna in pomembnejša od tistih, ki jih bomo dobili v šolskem sistemu.

Mavric Pivk

Kaj menite o dokumentu vlade, ki pravi, da bomo leta 2050 Slovenci srečni ljudje?

(globok vzdih in premor) Če sem prav razumel, naj bi v procesu priprave tega prvega dokumenta, vizije, sodelovalo več kot sto med seboj zelo različnih državljanov RS, in ga torej ni spisala zgolj vlada. Vsekakor to pozdravljam in proaktivna drža vsakega od nas je nekaj, kar lahko pripomore k »boljši in lepši« Sloveniji. Pozdravljam iniciativo, ki pa zdaj še ne »pove« veliko. Počakajmo torej na naslednji strateški vsebinski sklop.

Po eni od raziskav pri nas gredo zaposleni v slovenskih organizacijah pri 41 letih v »zimsko spanje«. Izkaže se namreč, da njihov osebni razvoj izrazito upade – prehitro za zahteve, ki jih pred nas postavljata industrijska revolucija in doba inovativnosti. Poznate to raziskavo, je mogoče, da se večina zaposlenih v svoji glavi pri teh letih že »upokoji«?

Kar dve tretjini otrok, ki danes vstopajo v osnovno šolo, ne bo imelo potrebnih znanj za nove poklice.

Raziskavo poznam, a slabo. Čuti se, da smo na vseh področjih v fazi globoke transformacije, kompleksnosti, raznolikosti, negotovosti. Potrebujemo nove kompetence, ustvarjalna okolja, drugačno produktivnost in organizacijske strukture. Ves svet je postal bolj ploščat in temu se bodo morala prilagoditi tudi podjetja. Vsaj v Sloveniji podjetja zadnjih deset let niso veliko vlagala v razvoj in usposabljanje kadrov. Sploh s krizo se je to popolnoma ustavilo. Posamezniki, ki so danes stari 41+, so po eni strani v »krizi srednjih let«, po drugi strani v desetih letih niso imeli osebnega in kariernega razvoja, po tretji strani pa se tudi zelo težko znajdejo v spreminjajočem se svetu, ki od nas terja vedno več.

Če pa me vprašate, ali se bom čez slabo leto »upokojil«, se z ugotovitvijo raziskave nikakor ne morem in nočem strinjati. Veselim se prihodnosti in izzivov, ki so še pred mano.

Kakšno je tipično naročilo, ki ga prejmete od naročnikov? Je res, da se pri prijavah najprej pogleda EMŠO in da vsi po 40. letu avtomatično odpadejo?

Ne, to nikakor ni res. Je pa zelo zanimivo nekaj drugega. Pri kandidatih, starih 40+, vse bolj opažamo, da mnogi doživljajo kot izziv svoja leta, in marsikdo o sebi pravi, da mu bije zadnja ura, kar zadeva gradnjo kariere. To je vsekakor presenetljivo in nenavadno ter hkrati vzbuja skrb. Če bi vsak pri 40 letih menil, da je že oddelal svoje in da bo kmalu nastopil čas, da se »upokoji«, se nam ne obeta nič dobrega.

Znani so primeri, ko kakšna objava na družbenih omrežjih, ki nam ni v ponos, stane kandidata tudi službo. Pa vendar, naj imajo ljudje svoje profile, so na tviterju ali to za delodajalca ne šteje veliko?

Vse, kar javno objavimo ali napišemo, govori o nas in naši lastni blagovni znamki. Tisti, ki nas ne poznajo, si zgolj na podlagi prebiranja informacij in slik na naših družbenih omrežjih ustvarijo mnenje o nas. So stvari, o katerih lahko javno pišemo in jih komentiramo, in so stvari, ki sodijo zgolj v našo zasebnost. S samimi profili tako ni prav nič narobe, pomembno pa je, da jih zelo odgovorno upravljamo. Vsekakor pa mladi pri tem koraku potrebujejo bistveno več napotkov, usmeritev in pomoči staršev.