Lov na trofeje je v Afriki dobro utečen posel
Svetovna turistična organizacija ocenjuje, da je 35,4 milijona mednarodnih turistov leta 2015 obiskalo podsaharsko Afriko in tam porabilo skupaj 24,5 milijarde dolarjev. Veliko tudi na račun turističnega lova na slone, leve, leoparde, nosoroge, …
Odpri galerijo
Sredi leta 2015 je ameriški zobozdravnik s samostrelom v Zimbabveju na črno ustrelil leva. Izkazalo se je, da je počil Cecila, najbolj priljubljenega leva med obiskovalci nacionalnega parka Hwange, ki so ga sledili tudi raziskovalci za ohranjanje divjine na univerzi Oxford. Zobozdravnik, ki se je po spletu bahal s trofejo nelegalnega lova, je za »avanturo« plačal 54.000 ameriških dolarjev, so poročali tuji mediji. Tudi Tess Talley, strastna lovka na trofeje iz Texasa, je doživela izliv gneva, ko je lani na družbenih omrežjih objavila fotografijo, na kateri pozira z ustreljeno žirafo.
Še danes dobiva grožnje s smrtjo. Fotografije so sprožile mednarodno ogorčenje in razprave o etiki lova na trofeje. Štiri leta pozneje se še vedno krešejo mnenja o lovu na divjad v afriških stepah, ki je na črni celini ena vodilnih panog.
Kako je lahko ubijanje zveri legalno in etično?
Od Charlesa Darwina, Johna Jamesa Audubona do Theodorja Roosevelta in Ernesta Hemingwaya so se najbolj razsvetljeni lovci videli kot naravovarstveniki in okoljevarstveniki, zavezani k ohranjanju trajnosti živalskih populacij in krajev, kjer se ta »divja« bitja zadržujejo. To mantro so hitro kupili; prihodki stotine milijonov dolarjev od trošarinskih dajatev, ki jih zaračunavajo lovcem, gredo na drugi strani Atlantika neposredno v sklade za upravljanje divjadi in s tem povezane dejavnosti. In vsak, ki ima poln zamrzovalnik divjačine, vam bo verjetno povedal, da je ubijanje lastne večerje v divjini bolj humano kot nakupovanje mesa, zavitega v plastiko, industrijsko vzrejenega.
Ampak v Afriki lov na »velikih pet« (slon, lev, leopard, nosorog in rjavi bivol), prinaša s seboj niz moralnih in finančnih vprašanj.
Športno ubijanje živali v divjini lahko zbudi ostro nasprotovanje, še toliko bolj, če se žival imenuje Cecil. Biologi so za obdobje med letoma 1970 in 2005 ocenili, da so na črni celini v zavarovanih območjih izgubili 60 odstotkov velikih sesalcev! Ker se populacije divjadi pod pritiskom človeških posegov, krivolova in podnebnih sprememb še naprej zmanjšujejo, nekateri trdijo, da predstavlja premišljeno urejen in drag lov na slone trajnostni način za zaščito tako vrst kot habitata. In tako se je rodila tudi nehumana panoga t.i. »canned hunting«, v okviru katere vzrejajo leve za potrebe lovskega turizma. Vzrejajo jih v kletkah ali malih ogradah, da jih lahko lovci na trofeje z vseh koncev sveta med dopustom v Afriki ustrelijo. V Južni Afriki, ki ima približno 2000 divjih levov, je panoga »canned hunting« vredna več kot sto milijonov dolarjev, pri čemer več kot 200 obratov vzgaja približno 6000 velikih mačk za lažje ubijanje. Po besedah Iana Michlerja, južnoafriškega safari operaterja in fotografa, ki je raziskoval to brutalno panogo za dokumentarni film Blood Lions, so živali v kletkah vzrejene v strašnih razmerah. Mlade vzamejo materam in jih pripeljejo v živalske vrtove. Ko samci odrastejo, jih veliko ustrelijo za 5000 dolarjev, kar je veliko manj od stroškov povprečnega 21-dnevnega lova na divjega leva, ki stane 50.000 dolarjev ali več. »To je strašno. To je perverzno obnašanje,« je v filmu dejal Michler. Južna Afrika je leta 2016 odobrila izvoz do 800 levov, ki so končali pod streli lovcev ob čemer se biologi (in drugi) upravičeno sprašujejo ali je v današnjem času sploh moralno ubiti tako ogroženo bitje?
Lovski turizem v Južni Afriki je velik posel. Regije, ki so jih v preteklosti »očistili« divjih živali, da bi naredili prostor za govedo in ovce, »ponovno naseljujejo« z divjimi parkljarji in drugimi afriškimi živalmi, ki so vedno bolj dragocene lovske trofeje. Ovčje kmetije so postale »rezervat za divjad«, ki turistom ponujajo lov v safariju v nastanitvenih objektih s petimi zvezdicami. Če bo šlo po načrtu, bo »lovec« poziral z omamljeno živaljo, ki bo pozneje spet tekala po zagrajenem posestvu. In čakala na naslednji strel, ki jo bo omamil. »Zeleni lov« kot pravijo temu oziroma lov brez ubijanja naj bi bil boljša opcija lova. Oglašujejo ga, kot da gre za dobrobit živali. Ampak pomirjevala so prek črnega trga zašla tudi v roke lovcev na nosoroge in slone.
Naj bo takšen ali drugačen, lovski turizem v Afriki ni nič novega. Po podatkih afriške spletne strani Sky Hunting lahko turisti v Zimbabveju za 22.000 dolarjev lovijo slona, leoparda za 9000 dolarjev, žirafo za 3200 dolarjev in krokodila za 6500 dolarjev. Druge države, kot so Južna Afrika, Tanzanija in Namibija, ponujajo podobno. Že leta 2016 je Ameriška služba za ribe in divjad dovolila trem ameriškim živalskim vrtovom uvoz 18 afriških slonov iz Svazija.
Dobički od lova poganjajo gospodarstvo, kot je v primeru Zimbabveja. Še več. Tuji mediji, med njimi Times, so leta 2016 pisali, da Zimbabve denar od izvoza divjih živali porablja za poravnavo vojaškega dolga do Kitajske (kjer so tudi sicer slonji okli in nosovi nosorogov pa tudi kosti levov priljubljen afrodiziak, op.a.). Kitajska vlada to sicer zanika, predstavnik zunanjega ministrstva pa je o tem poslu govoril kot o »običajni komercialni dejavnosti«, le da so plačilo dobile zimbabvejske oblasti. Kakorkoli, 35 slonov je bilo izvoženih na Kitajsko.
Raziskava Svetovne zveze za varstvo narave iz leta 2009 ocenjuje, da v Afriki vsako leto 600 levov ubijejo kot trofejo. Po podatkih Svetovnega sklada za zdravje in dobro počutje živali so med letoma 2004 in 2014 po svetu trgovali z 8231 afriškimi levi, je pisal New York Times. Svetovna zveza za varstvo narave, ki spremlja populacije živali, poroča, da se je število levov v petih populacijah v Tanzaniji od leta 1993 do leta 2014 zmanjšalo za dve tretjini! Vendar lovci pravijo, da so pomagali pri financiranju vsega; od zdravstvenih ambulant do šol in pitne vode. Bocvana in Kenija sta recimo prepovedali »trofejski lov«, nekatere tuje države, kot sta Avstralija in Francija, pa so omejile uvoz »trofej«. Ampak, zakaj je lov, tudi na ogrožene vrste, v Afriki legalen? Odgovor se skriva v modelu ohranitve. V Južni Afriki soprostoživeče živali lastnina. Lahko jih kupijo, prodajo ali dajo na dražbo. Ko so živali lastnina, lahko z njimi počno, kar želijo.
V nekaterih primerih lahko dohodek, ustvarjen z lovom, pomaga tudi lokalnemu gospodarstvu. Leta 2015 je nek ameriški lovec plačal 350.000 dolarjev, da bi ubil namibijskega črnega nosoroga. Loviti te vrste je sicer nezakonito, saj so kritično ogrožene; na celini jih je zaradi krivolova ostalo le okrog 5000. Vendar je bilo dovoljenje za lov na tega nosoroga pravno prodano na dražbi najvišjemu ponudniku z namenom ohraniti lokalno čredo. Nosorog, ki je bil tarča lovca, je bil prestar za razplod in agresiven, saj je že ubil druge člane svoje črede. Kljub temu pa nekateri menijo, da je ekoturizem večji posel kot trofejni lov. Z vidika podjetja (v nasprotju z vidikom pravic živali) to pomeni, da bi lahko uporaba levov za privabljanje turistov na safari v rezervatih za divjad pridobila večjo gospodarsko vrednost od trofejskega lova na leve.
Študija v reviji Biological Conservation ocenjuje, da je lov na afriške trofeje vreden več kot 200 milijonov dolarjev na leto (vendar lokalne skupnosti dobijo zgolj pičle tri odstotke od pristojbin za lov). V Južni Afriki naj bi bil celoten sektor lova vreden do 2 milijardi dolarjev letno, pa tudi živali lahko na dražbah »prodajo« za milijone, je poročal britanski BBC. Tanzanijski direktor za divje živali Alexander Songorwa se je nekoč pobahal, da so lovci na 21-dnevnem safariju z levi plačali vladne pristojbine v višini do 10.000 dolarjev in da so med letoma 2008 in 2011 v državno blagajno dobili 75 milijonov dolarjev. Po drugi strani pa raziskave, ki jih je izvedla agencija Africa Check, kažejo, da lov na trofeje, na primer v Južni Afriki, prispeva le majhen delež k BDP. Državo letno obišče okrog 8500 lovcev na trofeje, eko turistov, ki se mudijo tudi v safarijih, pa je 9,5 milijona letno. Bolj skromne številke niza tudi družba Humane Society International, rekoč, da Namibija zasluži največ 132 milijonov dolarjev ali 0,33 odstotka BDP.
Lovski turizem je lahko izredno kontroverzna tema, vendar je za okoljevarstvenike v Namibiji donosna panoga, celo ključnega pomena za razvoj lokalnih skupnosti. Namibija je na primer pristopila k tej sporni shemi in posledično se je povečala tam živeča populacija ogroženih živali, je poročala ameriška televizija CBS. Namibija je pokazala, da ohranitev vrst in lovski turizem nenazadnje nista tako nenavadna kombinacija, pravijo zagovorniki lovskega turizma. Po podatkih Safari Club International so lovci v Afriki med letoma 2012 in 2014 porabili skupaj 326,5 milijona ameriških dolarjev. Poleg licenčnin, stroškov namestitve in cene vodiča po safariju, so lahko živalske »trofeje« vredne več tisoč dolarjev. Spletna stran lovcev v Namibiji navaja 570 dolarjev na osebo za lov, lov na geparda pa stane 6600 dolarjev. Če te številke pomnožimo s številom lovskih turistov, ki so se leta 2015 povečali na več kot 7000, gospodarski pomen prakse postane jasen. Ker 80 odstotkov prebivalstva Namibije živi na podeželskih območjih, je dohodek, ustvarjen z lovskim turizmom, ustvaril delovna mesta, kjer ni drugih možnosti zaposlitve. Dobiček gre tudi v razvoj infrastrukture za podporo panoge na področjih, kot so promet, restavracije in nastanitev.
Tudi v puščavi Kalahari, v Nyae Nyae, okrog 3000 oseb ljudstva San živi od turističnega lova. Okrog 80.000 dolarjev stane lov na slona. In letno jih lahko (turisti) ubijejo le pet. Del denarja gre neposredno članom skupnosti pod okriljem projektov za zaščito prosto živečih živali. Turistični lovci lahko domov odnesejo okle, meso živali pa pojedo lokalci. »Trofejski lov je najboljši gospodarski model, ki ga imamo zdaj v Afriki,« je stavek, ki ga tuji mediji največkrat zapišejo, ko se dotaknejo te pereče teme.
Ampak, ali lahko resnično ubijejo pet slonov, da bi prehranili 2500 ljudi? Zakaj sploh ubiti enega? Zdi se, da je imela Afrika »neizčrpno zalogo živali,« je za National Geographic dejal ameriški biolog Craig Packer, ki je v Afriki živel in delal več kot 40 let. Ampak habitati se grozovito hitro krčijo. »Levi resnično postajajo vse bolj ogrožena vrsta in lovci ne bi smeli ustreliti teh živali za šport, razen če lahko zagotovijo pozitivne dokaze, da imajo pozitiven učinek na ohranjanje levov,« opozarja biolog, ki se zavzema za ohranjanje gensko zdravih populacij. »Nisem proti lovu. Obstajati mora srednja pot,« je dejal. Meni, da ima trofejni lov kot obsežno orodje za ohranjanje divjih živali v Afriki marginalno gospodarsko vrednosti. Ne glede na to, kakšne vrtoglave številke nizajo različne interesne skupine, kako dobičkonosen, da je ta posel, Packer poudarja, da za naložbe v 310.000 kvadratnih kilometrov lovišč v Tanzaniji letno potrebujejo 600 milijonov dolarjev »in tega ne boste dobili z lovom za 10.000 dolarjev«.
Koncept lova za spodbujanje ohranjanja vrst se zdi protisloven, vendar je, kot je za Business Destinations dejal AJ DeRosa, kreativni direktor Dangerous Cow Publishing »zamisel o lovu na nekaj, kar bi ohranilo vrste, ni preveč zapleten koncept: na tem je zgrajen celoten model ohranjanja vrst v Severni Ameriki«.
Trofejski lov ni omejen le na Afriko. Kot je za revijo National Geographic povedal David Fennell, profesor na oddelku za geografijo in turizem na kanadski univerzi Brock, obstaja tudi v Kanadi panoga lova na divjad, vključno z medvedi, losi in jeleni. Vendar pravi, da se lov skrbno upravlja s sistemom kvot, ki zagotavlja trajnost vrst. »Vlada vsako leto pove, koliko črnih medvedov je za odstrel in jih opremi s številkami.« Lovce pa izberejo s pomočjo loterije: »Če izžrebajo vas, boste v tem letu lahko lovili črnega medveda.« Dodal je, da lov upošteva tudi načelo poštenega preganjanja, kjer se živali lovijo v njihovem naravnem okolju pod določenimi pravili. To se razlikuje od lovske prakse, kjer so živali v ogradi (čeprav se ta lahko razteza izjemno daleč), kot je to v Južni Afriki, kjer živali vzrejajo v ujetništvu samo zaradi lova. Te živali nimajo možnosti pobegniti. Fennell, ki je tudi urednik Journal of Ecotourism in soustanovitelj Mednarodnega inštituta za etiko živali, ugotavlja, da s to prakso v Kanadi nadzorujejo populacije divjadi. Tudi v afriških rezervatih divjadi so se podobne prakse uporabljale za omejevanje števila slonov.
Tudi v ZDA obstajajo ranči, na katerih je mogoče loviti eksotične živali. Ranč 5 Star Outfitters je eden od več sto lovskih rančev v Teksasu, na katerih je mogoče loviti eksotične živali. Ameriška televizijska hiša CBS je poročala, da uradnih podatkov o tovrstnih rančih ni, toda po nekaterih ocenah naj bi jih bilo na tisoče in so epicenter panoge lova na eksotične živali v ZDA. Za vodenje takih rančev je potrebno dovoljenje Službe za ribe in divjad ter Ministrstva za kmetijstvo. Ta panoga sicer spada pod zvezni zakon o dobrobiti živali, kritiki pa opozarjajo, da izvedbeni predpisi niso preprosti. »Domača trgovina s prosto živečimi živalmi je umazana panoga lova,« je povedala Kitty Block, direktorica društva Humane Society, skupine, ki nasprotuje taki praksi. Zadnji razpoložljivi podatki, zajeti v študiji teksaške univerze A&M iz leta 2007, pričajo, da ta »panoga« zagotavlja najmanj 14.383 delovnih mest in še raste.
Tudi na Novi Zelandiji je turistični lov od nekdaj sporen, a še vedno državno blagajno letno obogati z več kot 50 milijoni dolarjev. Zato si zagovorniki prizadevajo, da bi v gospodarskih sferah dobil večjo veljavo. Tam seveda ne lovijo levov, ampak večinoma jelenjad in himalajske koze. Večina komercialnih lovcev dnevno za lov s prenočiščem plača približno 500 ameriških dolarjev, lahko pa tudi 775. Za ubito žival pa je treba, če želijo trofejo odnesti domov, plačati med 3000 in 7000 dolarji. Večina strank na lovu ostane dober teden, za kar odštejejo med 15.000 in 20.000 dolarji.
Ne glede na zagovarjanje turističnega lova iz takšnih in drugačnih vzgibov so številke za zabavo ubitih živali šokantne. V imenu lova na trofeje so ubili več kot dva milijona živali. To pomeni letno vsaj 70.000 živali. Tudi ameriška predsednika Teddy Roosevelt in George W. Bush sta bila trofejna lovca. Samo v zadnjih dveh desetletjih je pod steli lovcev končalo 78.000 gorskih levov. Živali pa ne ubijajo za zabavo le v omenjenih državah, ampak tudi v Mehiki, kjer je panoga lova z več kot 4000 rančerji, vredna 200 milijonov dolarjev. Za dober denar, se zdi, se da loviti kjerkoli. To dokazuje tudi ilegalen lov, ki je po podatkih Svetovnega gospodarskega foruma vredem od 7 do 23 milijard dolarjev letno, nezakonita trgovina s prostoživečimi vrstami pa je četrta najbolj donosna panoga takoj za trgovino z drogami, belim blagom in orožjem.
V prihodnji izdaji Sveta kapitala vabljeni k branju o slovenskem lovskem oz. trofejnem turizmu, ki je bistveno manj donosen - a precej bolj reguliran - kot v afriških državah.
Še danes dobiva grožnje s smrtjo. Fotografije so sprožile mednarodno ogorčenje in razprave o etiki lova na trofeje. Štiri leta pozneje se še vedno krešejo mnenja o lovu na divjad v afriških stepah, ki je na črni celini ena vodilnih panog.
Kako je lahko ubijanje zveri legalno in etično?
Vzrejeni za kroglo
Od Charlesa Darwina, Johna Jamesa Audubona do Theodorja Roosevelta in Ernesta Hemingwaya so se najbolj razsvetljeni lovci videli kot naravovarstveniki in okoljevarstveniki, zavezani k ohranjanju trajnosti živalskih populacij in krajev, kjer se ta »divja« bitja zadržujejo. To mantro so hitro kupili; prihodki stotine milijonov dolarjev od trošarinskih dajatev, ki jih zaračunavajo lovcem, gredo na drugi strani Atlantika neposredno v sklade za upravljanje divjadi in s tem povezane dejavnosti. In vsak, ki ima poln zamrzovalnik divjačine, vam bo verjetno povedal, da je ubijanje lastne večerje v divjini bolj humano kot nakupovanje mesa, zavitega v plastiko, industrijsko vzrejenega.
Ampak v Afriki lov na »velikih pet« (slon, lev, leopard, nosorog in rjavi bivol), prinaša s seboj niz moralnih in finančnih vprašanj.
Športno ubijanje živali v divjini lahko zbudi ostro nasprotovanje, še toliko bolj, če se žival imenuje Cecil. Biologi so za obdobje med letoma 1970 in 2005 ocenili, da so na črni celini v zavarovanih območjih izgubili 60 odstotkov velikih sesalcev! Ker se populacije divjadi pod pritiskom človeških posegov, krivolova in podnebnih sprememb še naprej zmanjšujejo, nekateri trdijo, da predstavlja premišljeno urejen in drag lov na slone trajnostni način za zaščito tako vrst kot habitata. In tako se je rodila tudi nehumana panoga t.i. »canned hunting«, v okviru katere vzrejajo leve za potrebe lovskega turizma. Vzrejajo jih v kletkah ali malih ogradah, da jih lahko lovci na trofeje z vseh koncev sveta med dopustom v Afriki ustrelijo. V Južni Afriki, ki ima približno 2000 divjih levov, je panoga »canned hunting« vredna več kot sto milijonov dolarjev, pri čemer več kot 200 obratov vzgaja približno 6000 velikih mačk za lažje ubijanje. Po besedah Iana Michlerja, južnoafriškega safari operaterja in fotografa, ki je raziskoval to brutalno panogo za dokumentarni film Blood Lions, so živali v kletkah vzrejene v strašnih razmerah. Mlade vzamejo materam in jih pripeljejo v živalske vrtove. Ko samci odrastejo, jih veliko ustrelijo za 5000 dolarjev, kar je veliko manj od stroškov povprečnega 21-dnevnega lova na divjega leva, ki stane 50.000 dolarjev ali več. »To je strašno. To je perverzno obnašanje,« je v filmu dejal Michler. Južna Afrika je leta 2016 odobrila izvoz do 800 levov, ki so končali pod streli lovcev ob čemer se biologi (in drugi) upravičeno sprašujejo ali je v današnjem času sploh moralno ubiti tako ogroženo bitje?
Lov na žirafo stane manj kot 4000 evrov
Lovski turizem v Južni Afriki je velik posel. Regije, ki so jih v preteklosti »očistili« divjih živali, da bi naredili prostor za govedo in ovce, »ponovno naseljujejo« z divjimi parkljarji in drugimi afriškimi živalmi, ki so vedno bolj dragocene lovske trofeje. Ovčje kmetije so postale »rezervat za divjad«, ki turistom ponujajo lov v safariju v nastanitvenih objektih s petimi zvezdicami. Če bo šlo po načrtu, bo »lovec« poziral z omamljeno živaljo, ki bo pozneje spet tekala po zagrajenem posestvu. In čakala na naslednji strel, ki jo bo omamil. »Zeleni lov« kot pravijo temu oziroma lov brez ubijanja naj bi bil boljša opcija lova. Oglašujejo ga, kot da gre za dobrobit živali. Ampak pomirjevala so prek črnega trga zašla tudi v roke lovcev na nosoroge in slone.
Na Novi Zelandiji je turistični lov od nekdaj sporen, a še vedno državno blagajno letno obogati z več kot 50 milijoni dolarjev.
Naj bo takšen ali drugačen, lovski turizem v Afriki ni nič novega. Po podatkih afriške spletne strani Sky Hunting lahko turisti v Zimbabveju za 22.000 dolarjev lovijo slona, leoparda za 9000 dolarjev, žirafo za 3200 dolarjev in krokodila za 6500 dolarjev. Druge države, kot so Južna Afrika, Tanzanija in Namibija, ponujajo podobno. Že leta 2016 je Ameriška služba za ribe in divjad dovolila trem ameriškim živalskim vrtovom uvoz 18 afriških slonov iz Svazija.
Dobički od lova poganjajo gospodarstvo, kot je v primeru Zimbabveja. Še več. Tuji mediji, med njimi Times, so leta 2016 pisali, da Zimbabve denar od izvoza divjih živali porablja za poravnavo vojaškega dolga do Kitajske (kjer so tudi sicer slonji okli in nosovi nosorogov pa tudi kosti levov priljubljen afrodiziak, op.a.). Kitajska vlada to sicer zanika, predstavnik zunanjega ministrstva pa je o tem poslu govoril kot o »običajni komercialni dejavnosti«, le da so plačilo dobile zimbabvejske oblasti. Kakorkoli, 35 slonov je bilo izvoženih na Kitajsko.
Zakaj? Ker je v Afriki žival lastnina
Raziskava Svetovne zveze za varstvo narave iz leta 2009 ocenjuje, da v Afriki vsako leto 600 levov ubijejo kot trofejo. Po podatkih Svetovnega sklada za zdravje in dobro počutje živali so med letoma 2004 in 2014 po svetu trgovali z 8231 afriškimi levi, je pisal New York Times. Svetovna zveza za varstvo narave, ki spremlja populacije živali, poroča, da se je število levov v petih populacijah v Tanzaniji od leta 1993 do leta 2014 zmanjšalo za dve tretjini! Vendar lovci pravijo, da so pomagali pri financiranju vsega; od zdravstvenih ambulant do šol in pitne vode. Bocvana in Kenija sta recimo prepovedali »trofejski lov«, nekatere tuje države, kot sta Avstralija in Francija, pa so omejile uvoz »trofej«. Ampak, zakaj je lov, tudi na ogrožene vrste, v Afriki legalen? Odgovor se skriva v modelu ohranitve. V Južni Afriki soprostoživeče živali lastnina. Lahko jih kupijo, prodajo ali dajo na dražbo. Ko so živali lastnina, lahko z njimi počno, kar želijo.
V nekaterih primerih lahko dohodek, ustvarjen z lovom, pomaga tudi lokalnemu gospodarstvu. Leta 2015 je nek ameriški lovec plačal 350.000 dolarjev, da bi ubil namibijskega črnega nosoroga. Loviti te vrste je sicer nezakonito, saj so kritično ogrožene; na celini jih je zaradi krivolova ostalo le okrog 5000. Vendar je bilo dovoljenje za lov na tega nosoroga pravno prodano na dražbi najvišjemu ponudniku z namenom ohraniti lokalno čredo. Nosorog, ki je bil tarča lovca, je bil prestar za razplod in agresiven, saj je že ubil druge člane svoje črede. Kljub temu pa nekateri menijo, da je ekoturizem večji posel kot trofejni lov. Z vidika podjetja (v nasprotju z vidikom pravic živali) to pomeni, da bi lahko uporaba levov za privabljanje turistov na safari v rezervatih za divjad pridobila večjo gospodarsko vrednost od trofejskega lova na leve.
Študija v reviji Biological Conservation ocenjuje, da je lov na afriške trofeje vreden več kot 200 milijonov dolarjev na leto (vendar lokalne skupnosti dobijo zgolj pičle tri odstotke od pristojbin za lov). V Južni Afriki naj bi bil celoten sektor lova vreden do 2 milijardi dolarjev letno, pa tudi živali lahko na dražbah »prodajo« za milijone, je poročal britanski BBC. Tanzanijski direktor za divje živali Alexander Songorwa se je nekoč pobahal, da so lovci na 21-dnevnem safariju z levi plačali vladne pristojbine v višini do 10.000 dolarjev in da so med letoma 2008 in 2011 v državno blagajno dobili 75 milijonov dolarjev. Po drugi strani pa raziskave, ki jih je izvedla agencija Africa Check, kažejo, da lov na trofeje, na primer v Južni Afriki, prispeva le majhen delež k BDP. Državo letno obišče okrog 8500 lovcev na trofeje, eko turistov, ki se mudijo tudi v safarijih, pa je 9,5 milijona letno. Bolj skromne številke niza tudi družba Humane Society International, rekoč, da Namibija zasluži največ 132 milijonov dolarjev ali 0,33 odstotka BDP.
Vabilo na lov v Afriko pa kar prek aplikacije WhatsApp?
Namibija za urejanje zemljišč porabi več kot zasluži od lova
Lovski turizem je lahko izredno kontroverzna tema, vendar je za okoljevarstvenike v Namibiji donosna panoga, celo ključnega pomena za razvoj lokalnih skupnosti. Namibija je na primer pristopila k tej sporni shemi in posledično se je povečala tam živeča populacija ogroženih živali, je poročala ameriška televizija CBS. Namibija je pokazala, da ohranitev vrst in lovski turizem nenazadnje nista tako nenavadna kombinacija, pravijo zagovorniki lovskega turizma. Po podatkih Safari Club International so lovci v Afriki med letoma 2012 in 2014 porabili skupaj 326,5 milijona ameriških dolarjev. Poleg licenčnin, stroškov namestitve in cene vodiča po safariju, so lahko živalske »trofeje« vredne več tisoč dolarjev. Spletna stran lovcev v Namibiji navaja 570 dolarjev na osebo za lov, lov na geparda pa stane 6600 dolarjev. Če te številke pomnožimo s številom lovskih turistov, ki so se leta 2015 povečali na več kot 7000, gospodarski pomen prakse postane jasen. Ker 80 odstotkov prebivalstva Namibije živi na podeželskih območjih, je dohodek, ustvarjen z lovskim turizmom, ustvaril delovna mesta, kjer ni drugih možnosti zaposlitve. Dobiček gre tudi v razvoj infrastrukture za podporo panoge na področjih, kot so promet, restavracije in nastanitev.
Tudi v puščavi Kalahari, v Nyae Nyae, okrog 3000 oseb ljudstva San živi od turističnega lova. Okrog 80.000 dolarjev stane lov na slona. In letno jih lahko (turisti) ubijejo le pet. Del denarja gre neposredno članom skupnosti pod okriljem projektov za zaščito prosto živečih živali. Turistični lovci lahko domov odnesejo okle, meso živali pa pojedo lokalci. »Trofejski lov je najboljši gospodarski model, ki ga imamo zdaj v Afriki,« je stavek, ki ga tuji mediji največkrat zapišejo, ko se dotaknejo te pereče teme.
Lovci v Afriki so med letoma 2012 in 2014 porabili skupaj 326,5 milijona ameriških dolarjev.
Ampak, ali lahko resnično ubijejo pet slonov, da bi prehranili 2500 ljudi? Zakaj sploh ubiti enega? Zdi se, da je imela Afrika »neizčrpno zalogo živali,« je za National Geographic dejal ameriški biolog Craig Packer, ki je v Afriki živel in delal več kot 40 let. Ampak habitati se grozovito hitro krčijo. »Levi resnično postajajo vse bolj ogrožena vrsta in lovci ne bi smeli ustreliti teh živali za šport, razen če lahko zagotovijo pozitivne dokaze, da imajo pozitiven učinek na ohranjanje levov,« opozarja biolog, ki se zavzema za ohranjanje gensko zdravih populacij. »Nisem proti lovu. Obstajati mora srednja pot,« je dejal. Meni, da ima trofejni lov kot obsežno orodje za ohranjanje divjih živali v Afriki marginalno gospodarsko vrednosti. Ne glede na to, kakšne vrtoglave številke nizajo različne interesne skupine, kako dobičkonosen, da je ta posel, Packer poudarja, da za naložbe v 310.000 kvadratnih kilometrov lovišč v Tanzaniji letno potrebujejo 600 milijonov dolarjev »in tega ne boste dobili z lovom za 10.000 dolarjev«.
Koncept lova za spodbujanje ohranjanja vrst se zdi protisloven, vendar je, kot je za Business Destinations dejal AJ DeRosa, kreativni direktor Dangerous Cow Publishing »zamisel o lovu na nekaj, kar bi ohranilo vrste, ni preveč zapleten koncept: na tem je zgrajen celoten model ohranjanja vrst v Severni Ameriki«.
Od Kanade do Nove Zelandije
Trofejski lov ni omejen le na Afriko. Kot je za revijo National Geographic povedal David Fennell, profesor na oddelku za geografijo in turizem na kanadski univerzi Brock, obstaja tudi v Kanadi panoga lova na divjad, vključno z medvedi, losi in jeleni. Vendar pravi, da se lov skrbno upravlja s sistemom kvot, ki zagotavlja trajnost vrst. »Vlada vsako leto pove, koliko črnih medvedov je za odstrel in jih opremi s številkami.« Lovce pa izberejo s pomočjo loterije: »Če izžrebajo vas, boste v tem letu lahko lovili črnega medveda.« Dodal je, da lov upošteva tudi načelo poštenega preganjanja, kjer se živali lovijo v njihovem naravnem okolju pod določenimi pravili. To se razlikuje od lovske prakse, kjer so živali v ogradi (čeprav se ta lahko razteza izjemno daleč), kot je to v Južni Afriki, kjer živali vzrejajo v ujetništvu samo zaradi lova. Te živali nimajo možnosti pobegniti. Fennell, ki je tudi urednik Journal of Ecotourism in soustanovitelj Mednarodnega inštituta za etiko živali, ugotavlja, da s to prakso v Kanadi nadzorujejo populacije divjadi. Tudi v afriških rezervatih divjadi so se podobne prakse uporabljale za omejevanje števila slonov.
Tess Talley, strastna lovka na trofeje, še danes dobiva grožnje s smrtjo. Lani je objavila fotografijo, na kateri pozira z ustreljeno žirafo.
Tudi v ZDA obstajajo ranči, na katerih je mogoče loviti eksotične živali. Ranč 5 Star Outfitters je eden od več sto lovskih rančev v Teksasu, na katerih je mogoče loviti eksotične živali. Ameriška televizijska hiša CBS je poročala, da uradnih podatkov o tovrstnih rančih ni, toda po nekaterih ocenah naj bi jih bilo na tisoče in so epicenter panoge lova na eksotične živali v ZDA. Za vodenje takih rančev je potrebno dovoljenje Službe za ribe in divjad ter Ministrstva za kmetijstvo. Ta panoga sicer spada pod zvezni zakon o dobrobiti živali, kritiki pa opozarjajo, da izvedbeni predpisi niso preprosti. »Domača trgovina s prosto živečimi živalmi je umazana panoga lova,« je povedala Kitty Block, direktorica društva Humane Society, skupine, ki nasprotuje taki praksi. Zadnji razpoložljivi podatki, zajeti v študiji teksaške univerze A&M iz leta 2007, pričajo, da ta »panoga« zagotavlja najmanj 14.383 delovnih mest in še raste.
Tudi na Novi Zelandiji je turistični lov od nekdaj sporen, a še vedno državno blagajno letno obogati z več kot 50 milijoni dolarjev. Zato si zagovorniki prizadevajo, da bi v gospodarskih sferah dobil večjo veljavo. Tam seveda ne lovijo levov, ampak večinoma jelenjad in himalajske koze. Večina komercialnih lovcev dnevno za lov s prenočiščem plača približno 500 ameriških dolarjev, lahko pa tudi 775. Za ubito žival pa je treba, če želijo trofejo odnesti domov, plačati med 3000 in 7000 dolarji. Večina strank na lovu ostane dober teden, za kar odštejejo med 15.000 in 20.000 dolarji.
Ne glede na zagovarjanje turističnega lova iz takšnih in drugačnih vzgibov so številke za zabavo ubitih živali šokantne. V imenu lova na trofeje so ubili več kot dva milijona živali. To pomeni letno vsaj 70.000 živali. Tudi ameriška predsednika Teddy Roosevelt in George W. Bush sta bila trofejna lovca. Samo v zadnjih dveh desetletjih je pod steli lovcev končalo 78.000 gorskih levov. Živali pa ne ubijajo za zabavo le v omenjenih državah, ampak tudi v Mehiki, kjer je panoga lova z več kot 4000 rančerji, vredna 200 milijonov dolarjev. Za dober denar, se zdi, se da loviti kjerkoli. To dokazuje tudi ilegalen lov, ki je po podatkih Svetovnega gospodarskega foruma vredem od 7 do 23 milijard dolarjev letno, nezakonita trgovina s prostoživečimi vrstami pa je četrta najbolj donosna panoga takoj za trgovino z drogami, belim blagom in orožjem.
V prihodnji izdaji Sveta kapitala vabljeni k branju o slovenskem lovskem oz. trofejnem turizmu, ki je bistveno manj donosen - a precej bolj reguliran - kot v afriških državah.
Več iz rubrike
3D tisk pozitivno vpliva na gospodarstvo
Najpogosteje 3D tisk proizvaja slušne aparate, protetične pripomočke in tekaške copate.
Bomo trajnost dosegli z jedrsko fuzijo?
Znanstveniki dosegli stabilizacijo jedrskega zlivanja, kar je dober znak za prihodnost