Kokain

Kokain je droga, po kateri ne hlastajo več le ljudje iz javnosti skritega družbenega podzemlja ali pa zvezdniki v soju žarometov šovbiznisa. Črtico tu, črtico tam »potegne« vse številnejši del populacije. A vselej ni bilo tako.
Bistveno pred kolumbijskim kokainskim razcvetom v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja, osrednji temi izredno priljubljene televizijske serije Narcos, v kateri sta upodobljena vzpon in padec kokainskega imperija Pabla Escobarja, in še precej pred svetovno slavo kokakole, v kateri je bil na samem začetku raztopljen čisto pravi kokain, ali pa obdobjem kokainskih mešanic v bidonih kolesarskih tekmovalcev na tedaj še prašnih makadamskih cestah francoske pentlje, je bil kokain rezerviran zgolj za najpremožnejše. V preobleki zdravila proti utrujenosti mu je utiral pot v zavest javnosti nekoč celo božji namestnik v Rimu.

Shutterstock

Od papeža do Pabla

Papež Leon XIII. je v 60. letih 19. stoletja s plakatov reklamiral Marianijevo vino – napitek, narejen iz rdečega vina in kokinih listov, ki je vseboval več kot 200 miligramov kokaina na liter. Papež ga je menda v steklenici, privezani za pas, vselej nosil s seboj po rimskih sobanah. Po »čudežnem« kokainskem toniku je tedaj posegala tudi kraljica Victoria, pa oče žarnice Thomas Eddison.

Za velike igralce s kokainskega trga so tako najbolj zanimive vstopne in izstopne točke iz Slovenije – tudi Luka Koper.

Sledil je razcvet, o Uber koki je govoril Sigmund Freud, kokain se je prodajal v lekarnah, v obdobju ameriške prohibicije pa je zašel tudi v kokakolo. Na prelomu 20. stoletja je postal izredno razširjena droga. V ameriškem farmacevtskem dnevniku so uporabnike kokaina leta 1903 opisali kot »boeme, odvisnike od iger na srečo, kvartopirce, prostitutke, zvodnike, vlomilce, lopove in običajne delavce«. Priljubljenost kokaina je začela upadati. Opomogla si ni niti v desetletjih po drugi svetovni vojni, saj so hipijevska gibanja prisegala na marihuano in LSD, zatem so ulice preplavili ekstazi, heroin in krek, a nato je na sceno stopil Pablo Escobar, ki je ZDA preplavil z opojnim belim prahom iz kokinih listov.
Danes je globalni trg kokaina vreden okoli 88 milijard dolarjev, kar je skoraj dvakrat toliko kot slovenski BDP. Redno ga menda uživa 18,2 milijona ljudi, kar je sedem odstotkov več kot leto pred tem – zaradi nezanesljivosti podatkov so raziskovalci Združenih narodov določili razpon med 13,9 in največ 22,9 milijona ljudi.

Pri proizvodnji katere prepovedane droge smo v Sloveniji samozadostni?

Večina kokaina prihaja iz Južne Amerike, od koder po logističnih poteh mamilarskih združb potuje na vse konce sveta, največ v Evropo in seveda ZDA, kjer prebiva največ rednih uživalcev te droge. Iz Severne Amerike prihaja več kot tretjina (34 odstotkov) uživalcev kokaina, medtem ko v Evropi prebiva približno četrtina tistih, ki so v zadnjem letu poskusili kokain. S kokainom se je v letu 2016 omamljalo 18,2 milijona ljudi.
Približno 0,5 odstotka svetovne populacije se torej omamlja s kokainom. Če je ta številka morda lahko napačna, se pisci svetovnega poročila o drogah vsekakor strinjajo, da uporaba kokaina v zadnjih desetih letih nedvoumno narašča. V ZDA se belemu prahu predaja 2,4 odstotka ljudi, v Veliki Britaniji 2,3 odstotka, v Evropi na splošno pa nekaj več kot odstotek.
V Sloveniji, kjer smo leta 2016 po podatkih Statističnega urada RS (Surs) za droge namenili okoli 160 milijonov evrov, je po uradnih podatkih kokain poskusilo že več kot dva odstotka prebivalstva (redno ga menda uživa manj kot odstotek), toda izkušnje iz vsakdanjega življenja govorijo v prid tezi, da je ta delež v resnici precej večji. Ljubljana spada, denimo, med evropska mesta z največ kokaina v odpadnih vodah – uvrščena je tik za deseterico, na enajsto mesto. Kokain, ki je zasvojljiva droga, je tako usodno vplival na že marsikatero življenjsko zgodbo pri nas.

Beli prah lahko odnese vse

Pisalo se je leto 2006, ko je v Sloveniji cvetel gradbeni sektor. Naš sogovornik je imel manjše podjetje z dvema delavcema, ki je v nekaj letih zraslo za petkrat. Imel je vrsto stalnih partnerjev, s katerimi so opravljali težja gradbena dela. Pravzaprav mu je posel šel tako dobro, da je preživljal vse več časa povsod drugje, le na gradbiščih ne.

Čeprav poraba kokaina pri nas raste, so slovenski državljani v zadnjem obdobju v poslih s to drogo predvsem v vlogi kurirjev.

Pri štiridesetih je dosegel več, kot si je želel in sanjal. Življenje je zajemal z veliko žlico. Bil je srce zabav, ki se jih je udeleževal vse pogosteje. Vsi so ga poznali, vsi so želeli biti v njegovi bližini, tudi zaradi tega, ker je v žepu vselej nosil beli prah. Ekstazi in amfetamini so bili za reveže, je nekoč dejal.
Tudi na začetku krize mu denarja ni primanjkovalo. Le vedel ni več, kako naj ga zapravlja. V tistem času se je zaprlo kar nekaj klubov, zabave niso bile več tako obiskane. Čeprav je muzika v marsikaterem delu mesta utihnila, je potreba po zabavah ostala. S kolegi so se dobivali na njegovem vikendu, kjer so popivali in snifali kokain.

SLOVENIJA: Priporočene cene in zaposlitev v svetu prepovedanih drog

V nekem trenutku je imel vse – uspešno podjetje, ženo, dva majhna otroka –, a zabave in droge so postavile vse na kocko. Naročniki so mu dolgovali denar, zato se je moral bolj aktivno vpeti v posel. Enega od dolžnikov je po koncu tridnevnega žuriranja, ki ga je brez spanja preživel z jemanjem kokaina, tako prebutal, da je ta pristal na intenzivni negi. Sledili sta obtožnica in visoka odškodnina. S kokainom tudi ob izpadu dohodkov ni prenehal. Uporabljati ga je začel med tednom. Vsako jutro, namesto kave. Le tako je sploh lahko funkcioniral. Po večletnem vrtincu zlorabe drog, v katerem je našel čas za obiskovanje doma zgolj, ko je potreboval nova oblačila, ga je zapustila žena z otroki. Zaradi nasilnih izpadov je začel izgubljati tudi stranke. Leta 2015 je prijavil osebni bankrot.

Shutterstock

Slovenija na prepihu

Slovenija leži na centralni balkanski poti, ki poleg klasičnih trgovinskih poti predstavlja tudi eno izmed bolj obremenjenih poti za ilegalne tovore. Že od osamosvojitve dalje je zelo zanimiva država za kriminalne združbe z območja Zahodnega Balkana, ki v Sloveniji novačijo ljudi za pomoč pri izvajanju kriminalnih dejavnosti. Nič drugače ni v trgovini s kokainom.
»Slovenija je bila prva država, ki za potovanje v ZDA in posledično tudi v druge države ni potrebovala vizuma, kar pomeni, da so Slovenci lahko potovali kamorkoli brez predhodnega pridobivanja vizuma. Po našem potnem listu so zato veliko povpraševale tudi osebe, ki so veljale za zaupanja vredne in so posle v imenu kriminalnih združb izvajale po svetu. Naši državljani so bili ravno iz tega naslova večkrat vključeni v določene nezakonite posle,« išče razloge za razvoj trgovine s kokainom Tomaž Peršolja, vodja Sektorja za organizirano kriminaliteto iz UKP.
Čeprav poraba kokaina pri nas raste, so slovenski državljani v zadnjem obdobju v poslih s to drogo predvsem v vlogi kurirjev, ki posel običajno opravijo tako, da skupaj z svojim legalnim tovorom prevažajo še nelegalnega. »Največkrat so angažirani za prevoz droge po Evropi, v manjšem delu iz Južne Amerike v Evropo,« pravi Peršolja in pojasni, da so pri policiji že pred nekaj leti v obsežni preiskavi odkrili, kako so naši kuriji prevažali prepovedano drogo po Evropi za posamezne tuje naročnike. »Slovenskih naročnikov droge skoraj ni. V Sloveniji imamo le posamezne pripadnike mednarodnih tolp, nimamo pa svojih,« razkrije značilnost trga Peršolja.

Južna Amerika ostaja dom koke

Za velike igralce s kokainskega trga so tako najbolj zanimive vstopne in izstopne točke iz Slovenije – tudi Luka Koper. V zadnjih letih je bilo v Luki Koper nekaj odkritih primerov prevažanja kokaina, pove Peršolja. V enem primeru so skrili drogo v lepilu za keramične ploščice, v drugem v olju za stiskalnice, v tretjem je bil kokain skrit med banane. Poznan je tudi primer, ko je družba iz Slovenije, ki se ukvarja z brusilnimi kamni, nabavila specifičen material in v samem tovoru prejela tudi potovalke z več kot stotimi kilogrami kokaina. »Zelo smo se angažirali, da bi ugotovili, komu je bila pošiljka namenjena, a nam ni uspelo,« je razočarano priznal Peršolja. Policisti so sicer izvedeli, od kod je droga prišla, vendar niso ugotovili, kateri združbi je bila namenjena.
Kljub naštetim primerom je poskusov prepeljanja droge skozi Luko Koper po Peršoljevih besedah razmeroma malo. Skozi pristanišče prihajata heroin in kokain, a zelo redko. »Skupaj s carino poskušamo zbirati podatke in iz njih sklepati, ali bi bilo v tovoru lahko še kaj drugega kot prijavljeno blago,« poudarja. Pri tem jim pomaga tudi finančna uprava, ki ima izdelan sistem analize tveganja, na podlagi katerega je že vnaprej znano, katero blago in v kakšnih zabojnikih bo prišlo v pristanišče, od kod izvira, kje se je ustavilo in skladiščilo. Iz teh podatkov so narejeni rizični indikatorji, na podlagi katerih se odločajo za preverbe blaga. Že nekaj časa slovenska policija sodeluje tudi z ameriškim uradom DEA (urad za boj proti drogam), a za zdaj še niso dobili nobenih konkretnih podatkov.
Kokain prihaja v naše kraje izključno iz Srednje in Južne Amerike. Tam so namreč pogoji za vzgojo rastline optimalni, imajo tudi zelo dobro razvite načine pridelave v skritih laboratorij v tropskih gozdovih. Kakšen razcvet doživlja kokainska industrija v teh državah, kaže podatek, da je število laboratorijev, ki jih najdejo in uničijo oblasti, od leta 2013 do 2016 naraslo za več kot dvakrat – z 2334 na 4842. Leta 2016 so pridelovalci po svetu gojili koko na 230.000 hektarih, kar je površina skoraj 300.000 nogometnih igrišč – za primerjavo, nogometnih stadionov v bazi podatkov spletne strani worldstadiums.com je manj kot 5000. Največ kokinih grmov raste v Kolumbiji, kjer je bilo leta 2016 proizvedenega največ kokaina, in sicer 866 ton, kar predstavlja dobri dve tretjini svetovne proizvodnje, ki je dosegla 1410 ton. Večja ni bila niti v obdobju kokainskega razcveta, ki ga je poganjal kartel iz kolumbijskega mesta Medellin, na čelu katerega je kraljeval Pablo Escobar.

Od narkokraljev do kranjskega Janeza

Kokain nastaja v Južni Ameriki, od koder se organizirajo prevozi na različne destinacije. Običajno pride po morju v španska ali nizozemska pristanišča – zaradi velikosti je za preprodajalce najbolj zanimivo rotterdamsko pristanišče, kjer je največ zasegov, med katerimi ni manjšega od pol tone –, od koder potuje po vsej Evropi. V te posle so vključeni tudi slovenski kurirji.

Papež Leon XIII. je v 60. letih 19. stoletja s plakatov reklamiral Marianijevo vino – napitek, narejen iz rdečega vina in kokinih listov, ki je vseboval več kot 200 miligramov kokaina na liter.
O Uber koki je govoril Sigmund Freud, kokain se je prodajal v lekarnah, v obdobju ameriške prohibicije pa je zašel tudi v kokakolo.

Droga se ne pretovarja le v pristaniščih, marveč, zanimivo, tudi v marinah. Včasih namreč iz Amerike pride neposredno na Balkan v prirejenih jadrnicah in večjih jahtah. V malo večji jadrnici lahko tihotapci pripeljejo tudi do tri tone kokaina, katerega vrednost na veleprodajnem trgu je lahko višja od sto milijonov evrov.
Kokain pride v Evropo običajno v nekajtonskih pošiljkah, ki se razdelijo med različne naročnike. V eni pošiljki je droga za več kupcev, ki si medsebojno razdelijo stroške prevoza. Od teh kupcev se droga proda naprej v stokilogramskih enotah.
Kakšne so cene? Najnižje so v ZDA, kjer se kilogram kokaina na debelo prodaja že za 4000 dolarjev, cena pa lahko zraste do 50.000 dolarjev (dobrih 43.000 evrov). V Kanadi se cena giblje med 41.000 in 59.000 dolarji, v Avstraliji pa se lahko povzpne tudi do 222.000 dolarjev. Jasno, daljša je pot, večja je verjetnost, da bodo oblasti zasegle pošiljko prepovedane droge. Leta 2016 so pristojni zasegli 1129 ton kokaina, kar je najvišja številka doslej.
Cene kokaina so se sicer v zadnjih letih v Sloveniji nekoliko znižale. Pred desetimi leti je bila cena kilograma kokaina 60.000 evrov, danes se giblje med 35.000 in 45.000 evrov, ocenjujejo na policiji. Povprečna cena enega grama je 60 evrov, kar je približno 40 odstotkov manj kot še pred nekaj leti.
Zakaj se je kokain tako pocenil? Ker ga je na tržišču ogromno, ocenjuje Peršolja. Balkanske kriminalne združbe so si ustvarili zelo dobre pogoje za proizvodnjo in tihotapljenje iz Latinske Amerike. »Dobro so organizirane. Čeprav nam s skupnimi močmi preiskovalcev iz tujine uspe razbiti en klan in njegove člane spraviti pred sodišče, imajo ti za seboj kolege, ki prevzamejo in nadaljujejo posle,« opozarja Peršolja.
Balkanske tolpe zalagajo naše tržišče in vračajo denar v našo ekonomijo, so pa v Evropi močne tudi španske in nizozemske združbe. Nizozemska ima že kot kolonialna država močne povezave z Južno in Srednjo Ameriko. V Sloveniji nimamo kriminalnih združb, le posameznike ali manjše skupine, ki so člani velike mednarodne združbe, a ne izstopajo prav hudo pri finančnem premoženju.