Ko samorogom začnejo odpadati rogovi

»Smo podjetje skupnosti, predani največjemu mogočemu globalnemu učinku. Naša naloga je dvig zavesti vsega sveta.« To so dramatične prve besede v prospektu družbe WeWork, še enega v vrsti tehnoloških zagonskih podjetij, ki naj bi iz nič zraslo v eno največjih na svetu.

Družba je namreč napovedala uvrstitev na borzo, torej prvo javno ponudbo svojih delnic (IPO), za kar je morala objaviti prospekt, v katerem je prvič razkrila finančno drobovje svojega poslovanja.

Rešili bomo svet

Ob branju besedila v prospektu bi se vam zdelo, da ne bo zgolj finančno uspešno, ampak bo to podjetje vsak čas rešilo svet, iz rokava streslo milijardo dolarjev za dobrodelne namene in rešilo skoraj milijonov hektarov deževnega gozda. Ti zadnji trditvi nista zrasli na mojem zelniku, pač pa sta črno na belem zapisani v prospektu.



A pogled na številke v tem istem dokumentu bralca strezni in mu pokaže čisto drugo sliko. Dobro, najprej res opazi številko, ki jo WeWork očitno že nekaj časa promovira po vseh mogočih kanalih: 1,8 milijarde dolarjev prihodkov v letu 2018. Za podjetje, ki pred desetletjem sploh še ni obstajalo, zavidanja vreden podatek. A kljub vsej mogoči navlaki (roko na srce – v prospektu družbe WeWork je ne manjka), ki jo podjetjem včasih uspe stlačiti v prospekt pred prvo javno ponudbo delnic, zakonodaja zapoveduje, kateri vse podatki morajo biti tam nujno zapisani. In v takem primeru se javni objavi konkretnih številk o poslovanju družba ne more izogniti, pa če bi nekatere še tako rada prikrila. Kot na primer, koliko je bilo treba lani potrošiti, da jim je uspelo doseči tako vrtoglave prihodke. Da jim dobičkonosnosti (še?) ni uspelo doseči, je jasno, drugače bi to oglašali na veliki zvon še pred omembo orjaških prihodkov. Kolikšni so bili torej odhodki družbe v preteklem letu? Opazno večji od prihodkov, kar 3,7 milijarde dolarjev, torej so znašali več kot dvakrat toliko kot prihodki!

WeWork logos are seen at a WeWork office in San Francisco, California, U.S. September 30, 2019. REUTERS/Kate Munsch

Brez delujočega poslovnega modela

Za startup je seveda normalno, da vse, kar zmore, vlaga v rast in da takojšnje doseganje dobičkonosnosti ni niti mogoče niti ni prvi cilj, ampak najprej sledijo merilu čim večjega deleža na trgu. A vendarle to ni in ne more biti izgovor za poslovni model, ki ne kaže poti do dobičkonosnosti. Zagovorniki rasti za vsako ceno kot primer pogosto navajajo Amazon, katerega enormno rast je dolga leta spremljala le izguba. A iz poslovnih poročil je bilo že zelo zgodaj mogoče razbrati pot do dobičkonosnosti, precej let, ko je bila družba še v rdečih številkah, pa je bilo očitno, da je bila že takrat sposobna dosegati dobiček iz poslovanja, izgubo je izkazovala zgolj zato, ker si je lahko privoščila ves čas namenjati enormne zneske za investicije. Že dolgo pred prvim pozitivnim poslovnim izidom bi v Amazonu lahko kadarkoli prenehali vlagati v izjemno rast in pod črto izkazali zavidljiv dobiček.
Družba WeWork se s tem ne more pohvaliti. Toda morda mora preiti kritično točko obsega poslovanja. Saj res, kaj tehnološko zagonsko podjetje WeWork sploh počne? Kratek opis bi bil: najema velike poslovne prostore, cele stolpnice, nato pa jih po delčkih oddaja različnim družbam, pogosto prostore oblikuje tudi kot skupnostne pisarne, kjer lahko podjetniki najamejo le tolikšen del, kot ga potrebujejo, in izkoristijo vse ugodnosti pisarne, ne da bi morali sami prevzeti vse stroške. Bi po opisu res rekli, da gre za tehnološko družbo, ali bi bil najbolj natančen opis kar – nepremičninski posrednik?

office

Od nebes do pekla v dveh mesecih

V pripravah na IPO je bila vrednost družbe še januarja letos ocenjena na astronomskih 47 milijard dolarjev. Bolj ko se je bližal datum uvrstitve na borzo, bolj so iz družbe prihajali signali, da bodo ciljali na nižje vrednotenje ob ponudbi delnic, in kmalu so oznanili, da bodo vrednotenje več kot prepolovili; delnice naj bi poskušali prodati ob vrednotenju družbe na 20 milijard dolarjev. Sredi septembra pa je borznikom začela utripati izredna novica: WeWork bo šel na borzo s poskusom prodaje delnic ob vrednotenju družbe na 10 do 12 milijard dolarjev. Ob tako hit­rem padanju ocene, koliko bi lahko iztržili ob vstopu na borzo, so kmalu ugotovili, da iz te moke ne bo kruha, in so začasno prekinili prihod na borzo. A vprašanje je, kako začasen je ta ukrep. Trenutno se zdi, da bolj kot o tem, kdaj bodo postopek nadaljevali, razmišljajo, koliko časa bo družba sploh še lahko poslovala, preden se sesede.
 

Ne samorogi, kljuseta

Zdi se, da ne gre zgolj za osamljen primer enega podjetja, ampak se spreminja odnos investitorjev do tveganja. Počasi bolj kot strah pred zgrešeno priložnostjo začenjajo spet prevladovati pragmatičnost in zahteve po trdnih temeljih družb in za izvabljanje denarja iz žepa ne zadostujejo več zgolj obljube o za­kladu na koncu mavrice in osvajanju sveta.



Da to kaže na čas, ko samorogom začenjajo odpadati rogovi in investitorji spoznavajo, da so nekateri v resnici le bleščeče pobarvana ničvredna kljuseta, kažejo tudi drugi primeri. Tako kot WeWork sta se kot tehnološki zagonski podjetji na poti v stratosfero predstavljala Uber in Lyft, čeprav bi ju kljub vsem tehnološkim priveskom najbolj natančno opisali kot – taksi službo. Obema je sicer letos uspelo izpeljati IPO (čeprav opazno pod ceno, ki so jo napovedovali pred tem), a cena njunih delnic od takrat zgolj tone. Čeprav so na ameriškem borznem parketu indeksi trenutno tik pod zgodovinskimi rekordi vseh časov in so od začetka kotacije Lyfta na borzi do danes zrasli, je krivulja slednjega usmerjena proti dnu; prvi dan na borzi je cena presegla 78 dolarjev za delnico. Z blažjimi vzponi in malce manj blagimi zdrsi je do danes pridrsala pod 39 dolarji za delnico. Podobno usodo deli družba Uber; potem ko je še konec junija presegala 46 dolarjev za delnico, je trenutno pri 29.



Vse tri omenjene družbe si delijo nekatere značilnosti. Čeprav se predstavljajo kot tehnološka podjet­ja, gre za dokaj klasične poslovne modele. Pravzaprav so investitorjem z vsemi mogočimi visokoletečimi puhlicami in nabuhlimi novodobnimi izrazi prodajali le en poslovni model: zbrati toliko denarja, da lahko iz posla izrinemo večino konkurence, potem pa ob dosegu prevladujočega tržnega deleža na svetu začnemo izkoriščati prednosti monopolizacije. A skoraj hecno je, da vsa tri podjetja to poskušajo doseči v panogi, ki skoraj ne pozna vstopnih ovir; skoraj ni stvari, ki bi nato preprečevala starim in novim konkurentom, da se vključijo v posel in začnejo nazaj odžirati tržni delež velikanom. Še največja prednost pred tekmeci bi bila v tem primeru blagovna znamka (na primer, ko odidete v tujino, raje naročite Uber, ker poznate njegove poslovne prakse in pogoje ter veste, kaj lahko pričakujete), toda velika večina uporabnikov zna hitro prepoznati ugodnejšo ponudbo, tudi če je pod manj znanim imenom, saj gre za posel, v katerem diferenciacija storitev ni tako zelo velika.

Samosvoji voditelji

Ni nenavadno, da je na vrhu takšnih družb ekscentrični voditelj, ki se sčasoma izkaže za problematičnega in ga morajo investitorji odstraniti z vodilnega položaja. Pri Uberju je bil to soustanovitelj Travis Kalanick, ki si je nabral kopico obtožb o seksističnem vedenju in vodenju družbe, ob tem pa mu ni bilo težko uporabljati niti najbolj nepoštenih in nizkotnih praks za obračunavanje z nasprotniki znotraj ali zunaj podjetja. Po množici različnih obtožb se je moral posloviti z vrha družbe.



Tudi ustanovitelj in do nedavnega prvi mož WeWorka Adam Neumann je tipični predstavnik tistega dela zagonskih podjetij, katerih ustanovitelji kmalu oblikujejo kult osebnosti in nato tudi sami začnejo verjeti, da so večji od sveta. Neumann je bil znan po kapricah oziroma prepričanjih, kakor jih je imenoval sam. Kljub temu da ni bilo dovoljeno, je v pisarni rad skadil kakšen joint, hkrati pa je v trenutku, ko se je sam odpovedal mesu v prehrani, izdal navodilo zaposlenim, da nihče ne sme v službenih prostorih uživati mesa niti ga ne smejo uživati pri obrokih, ki jih plačujejo s službeno kartico na službenih poteh.
Zdi se, da so maske počasi začele padati. Investitorji postajajo previdnejši, verjetno predvsem v strahu pred večanjem možnosti za popravke na borzi. Prej so mnogi morda vstopali v te zgodbe, čeprav niso verjeli v srečen konec, verjeli so le, da bo evforija trajala dovolj dolgo, da bodo svoj delež lahko drago podtaknili naprej nekomu drugemu, preden bo glasba nehala igrati in se bo vse skupaj ustavilo.

Očitno nastopa čas, ko bodo prepričljivi poslovni modeli spet pritegnili več vlagateljev kot kričeče obljube brez vsebine.