Jedrska energija – grožnja ali rešiteljica?

Svetovna poraba energije še vedno strmo narašča, dileme o tem, kako jo pridobivati, so vedno večje. V splošni javnosti se zdi, da je daleč največ naklonjenosti obnovljivim virom energije, daleč najbolj nepriljubljena pa je jedrska energija. Upravičeno?



Nemčija je na začetku tega deset­letja sprejela ambiciozen program o opuščanju jedrske energije in prehodu na obnovljive vire. Slika zelene, neonesnažene narave in obilja energije, zbrane iz sončnih žarkov in pišev vetra, je obetala idilično prihodnost. Cilj, za katerega se je vredno boriti, pa čeprav nekaj stane. No, veliko stane, kot se je pokazalo. V zadnjih petih letih več kot 160 milijard evrov. Enormen znesek, učinki pa so precej skromni. Zaradi idealizirane slike obnovljivih virov vsak, ki opozori na njihove pomanjkljivosti, hitro obvelja za okoljsko neozaveščenega packa. (Čeprav tudi zagovorniki pogosto te vire podpirajo zgolj kot idejo, v trenutku, ko jo je treba podpreti s svojo denarnico ali spremembo načina življenja, pa se zalomi – le spomnimo se pariških rumenih jopičev.) A vsak vir energije ima svoje značilnosti, svoje prednosti in svoje slabosti in fizikalnim ter ekonomskim zakonitostim se ne moremo izogniti. Pa naj bomo malo hudičevi odvetniki in primerjajmo obnovljive vire z jedrsko energijo.

** ALI VESTE? Inovativni Dunajčani prodajajo ... sonce​ **

Zanesljivo?

Pri zanesljivosti je najmanj dvoma in zmagovalec najbolj očiten: jedrske elektrarne so izjemno močan vir, ki omrežje oskrbuje z veliko zanesljivostjo. Statistični podatki (za ZDA) kažejo, da v povprečju jedrska elektrarna pošilja stabilno količino elektrike v omrežje kar 92 odstotkov časa, obnovljivi viri pa precej manj, pri vetrnih je to 34 odstotkov časa, pri sončnih zgolj 25. A bolj kot delež časa je pomembno, kdaj kateri od virov daje elektriko. V omrežju je namreč treba ves čas uravnavati količino proizvedene in porabljene energije. Ker imajo sistemi za skladiščenje energije izjemno slab izkoristek, ni veliko možnosti, da bi jo delali »na zalogo«. To, da obnovljivi viri elektriko proizvajajo več kot tretjino časa, ni ravno veliko, če se to dogaja takrat, ko potrebe niso tako velike. V Nemčiji so to dodobra izkusili. Z razvojem jim je sicer uspelo znižati ceno elek­trike iz obnovljivih virov energije na sprejemljivo raven, a kaj, ko je njena proizvodnja tako neusklajena s potrebami, da z milijardami evrov subvencij podprto elektriko iz obnovljivih virov Nemci prodajo svojim sosedom zgolj za deset odstotkov proizvodne cene, saj je velik del pridelajo v času, ko se v omrežju pojavljajo presežki. Še bolj ekstremen primer so imeli v ZDA (kjer sicer še ne stavijo prav močno na obnovljive vire energije), kjer je Kalifornija Arizoni v določenih trenutkih celo plačevala za to, da je prevzela njeno električno energijo, da se izognili težavam v omrežju.



Dokler nam ne uspe izumiti bolj učinkovitih sistemov hranjenja elektrike oziroma uravnavanja proizvodnje s potrebami po energiji, nam učinkovitost pridobivanja iz obnovljivih virov v primerjavi z jedrsko energijo in tisto iz fosilnih goriv ali hidroelektrarn le malo pomaga. V Nemčiji so se morali sprijazniti, da so velik del pridobljene energije iz obnovljivih virov morali pod proizvodno ceno prodati svojim sosedom, samo da je sistem ostal v ravnotežju, hkrati pa so v istem obdobju ob drugih urah uvažali elektriko tudi iz francoskih in čeških jedrskih elektrarn.

 

Varno?

Čisto drugače je pri varnosti. Tu običajno ljudje kar izstrelijo sodbo: obnovljivi viri so varni, jedrska energija pa je nevarna. Pa je res tako? Pogled na tabelo o smrtnih žrtvah virov energije pokaže, da je jedrska energija kriva za daleč najmanj smrti na proizvedeno teravatno uro elektrike. Pri tem so upoštevani vsi učinki v celotnem procesu. Proporcionalno gledano se več ljudi ubije pri montaži solarnih panelov na streho ali servisiranju vetrnih elektrarn, kot pa jih je umrlo zaradi energije iz jedrskih elektrarn. Da ne omenjamo, kako smrtonosna je šele celotna veriga pridobivanja energije iz premoga, kjer je tudi zaradi nesreč v rudnikih smrtnost izjemno visoka, da ne omenjamo vseh prezgodnjih smrti, ki so posledica onesnaženega zraka zaradi kurjenja premoga.

Pri jedrski energiji se nam glede varnosti v mislih takoj naslika podoba jedrske bombe, čeprav jedrske elektrarne niso speče jedrske bombe. Seveda se ob misli na jedrsko nesrečo takoj spomnimo tiste, ki se je zgodila v Černobilu pred triintridesetimi leti. Daleč največja nesreča pri proizvodnji jedrske energije v zgodovini. Ocene, koliko smrtnih žrtev je zakrivila, so zelo različne, saj je težko določiti, kdo vse je žrtev. Jasno je, da je bilo devetindvajset mrtvih takoj ob nesreči oziroma v naslednjih mesecih zaradi izpostavljenosti močnemu sevanju. V naslednjih desetletjih jih je zaradi očitnih posledic nesreče umrlo še toliko. Koliko jih je umrlo za rakom in drugimi boleznimi, ki se morda ne bi razvile, če ljudje ne bi bili izpostavljeni sevanju, pa je težje določiti. Ocene relevantnih virov se zelo razlikujejo. Segajo od dvesto ljudi, ki so domnevno umrli izključno zaradi posledic sevanja, nato štiri tisoč in vse tja do šestnajst tisoč prezgodnjih smrti zaradi černobilske nesreče, pri čemer sevanje ni bilo izključni morilec, je pa morda pripomoglo k razvoju bolezni. Najvišjo oceno smrtnosti zaradi te nesreče je sicer dala študija, po kateri je bilo žrtev v teh treh desetletjih šestdeset tisoč, a ta je za mejo določila tako nizko stopnjo sevanja, kot da bi vsa rakava obolenja pripisali sevanju, kakršnemu so bili izpostavljeni tisti, ki so bili v življenju kdaj pregledani z rentgenom.



Tudi če vzamemo številko šestnajst tisoč kot število neposrednih in (večinoma) posrednih žrtev nesreče, je to še vedno grozljivo veliko. A primerjajte to z zrušenjem jezu hidroelektrarne Banquio na Kitajskem leta 1975 – končno število smrtnih žrtev zaradi tega dogodka je bilo vsaj 171.000, po nekaterih ocenah pa vse tja do 230.000. Vendar ta nesreča ni ostala tako močno zasidrana v kolektivnem spominu kot černobilska. Morda delno zato, ker se je zgodila v nam bolj oddaljenem kulturnem okolju, delno pa tudi zato, ker drugih nevarnosti in nesreč ne spremlja takšen strah, kot se poraja ob jedrskih.



Ob Černobilu (ki je bil precej posledica slabo zasnovanih varnostnih sistemov, podobno kot tudi zrušenje jezu Banquio) sta se zgodili še dve nesreči v jedrskih elektrarnah. V Fukušimi leta 2011 je bila posledica potresa in cunamija, ki mu je sledil. Žrtev zaradi sevanja očitno ni bilo, študije WHO in UNSCEAR ocenjujejo, da je bila stopnja sevanja, ki so mu bili izpostavljeni ljudje v bližnji okolici, nižja kot pri zdravstvenih pregledih z rentgenom. Potres je v elektrarni vseeno zahteval dve življenji, a vzrok so bile telesne poškodbe, ne sevanje. Druga tovrstna nesreča je bila leta 1979 na Otoku treh milj (Three Mile Island) v ZDA, a brez žrtev.

** ALI VESTE? Nemškemu premogu bije zadnja ura**

Morda je ravno dejstvo, kako močno se nam je nesreča v Černobilu zasidrala v kolektivnem spominu, dokaz, kako varna je jedrska energija. Nesreče so tako redke, da jih lahko naštejemo na prste ene roke, v nasprotju z nesrečami na drugih energetskih področjih, predvsem na primer v rudnikih, kjer so tako pogoste, da jih javnost pogosto spregleda. Skoraj vse žrtve jedrskih nesreč so torej skoncentrirane v enem dogodku – Černobilu. Število smrtnih žrtev, ki so posredno ali neposredno posledica nesreč v jedrskih elektrarnah, je torej neprimerljivo nižje kot pri drugih načinih pridobivanja električne energije (še posebno če pogledamo na enoto pridobljene energije). A strah vseeno ostaja in je precej močnejši kot v drugih panogah. Michael Shellenberger, okoljski aktivist, ki je nekdaj nasprotoval jedrski energiji, nato pa postal njen zagovornik, je pred časom zapisal, da jedrska industrija trpi za sindromom pretepene žene – ves čas se opravičuje za vse, predvsem za tisto, kar so v resnici njene odlike –, o varnostnih ukrepih vedno pojasnjuje na dolgo in široko, čeprav bi morda morale pri tem korak naprej narediti druge industrije.
 

Čisto?

Pri pojmu čisto se pri jedrski energiji verjetno najbolj zaplete. Če morda pri varnosti lahko primerjamo število smrtnih žrtev, bolezni in obolenj, da ugotovimo, kateri energetski viri so najbolj varni, pa je pri okoljski sprejemljivosti primerjava precej težja. Negativna stran jedrske energije na tem področju je javnosti dobro znana, pozitivna pa se bolj omenja šele v zadnjem času. Pa začnimo pri negativnem: jedrski odpadki, torej odpadki, ki oddajajo škodljivo sevanje. Nekateri sevajo le nekaj desetletij, a ti niso problematični. Bolj problematični so tisti, ki bodo za okolje nevarni še dlje kot tisočletje. Teh ni veliko, a jih je treba nekam shraniti. Večinoma se odlagajo globoko pod zemljo v plasti, kjer naj bi ostali za vekomaj. To je področje, pri katerem se lomijo kopja. Naj rečemo, da ima vsaka industrija svojo vrsto odpadkov in da je pri jedrski sreča vsaj to, da jih je izjemno malo in za njihovo shranjevanje ni treba žrtvovati veliko prostora, ali nasprotno, da takšno dolgoročno onesnaženje, ne glede na to, kako malo prostora zasede, ni preprosto sprejemljivo? To je gotovo eno od vprašanj, pri katerih je največ razmisleka, ali naj kot družba jedrski energiji prikimamo ali odkimamo.



Na drugi strani so toplogredni izpusti. Odsotnost toplogrednih izpustov je glavni argument za obnovljive vire energije. A s tem se lahko pohvali tudi jedrska elektrarna. Okoljevarstveniki ugotavljajo, da se zaradi toplogrednih izpustov, predvsem ogljikovega dioksida, približujemo točki, s katere ne bo več vrnitve – Zemlja se bo toliko segrela, da ne bo več mogoče preprečiti spreminjanja okolja v svet, ki ne bo več omogočal življenja, kot ga poznamo danes. Če so napovedi pravilne, potem se industrija jedrskih elektrarn lahko razglasi za rešiteljico; sposobna je zagotavljati velike količine električne energije brez izpustov CO₂, kar bi ohranilo naše okolje. Jedrske elektrarne namreč pridobivajo elektriko brez izpustov toplogrednih plinov. Če pogledamo celotni cikel gradnje, delovanja in razgradnje jedrske elektrarne, seveda nekaj izpustov je, a je to zelo majhen delež v primerjavi z drugimi energetskimi viri. Za razogljičenje družbe ponuja jedrska energija zelo učinkovito rešitev pridobivanja energije.

Kaj pa poceni?

Če za konec spregovorimo še o ceni: jedrska energija zahteva ogromno začetno investicijo (in tudi končno, upoštevati je treba še visoke stroške razgradnje), med obratovanjem pa so stroški pridobivanja izredno nizki. V preteklosti je ta formula dala izjemno nizko ceno energije. V zadnjem času pa stroški gradnje močno naraščajo, posebno v zahodnem svetu. Poglejmo na primer v Francijo.

V Franciji so leta 2007 zabrneli stroji, ko so se začela dela za postavitev novega, tretjega jedrskega reaktorja v elektrarni Flamanville. Investicija, vredna 3,3 milijarde evrov, naj bi bila končana leta 2012, ko bi reaktor vključili v običajno obratovanje. Reaktor še ne deluje, niti še ni dokončan, pravzaprav ni znano, kdaj točno bo. Zadnje ocene so, da to pred letom 2022 ne bo mogoče. Hkrati z zamikanjem konca projekta so rasli stroški. Čeprav že v začetku enormni, so se do zdaj že potrojili, a cena še ni dokončna.



Visoka začetna investicija je vsekakor eden od dejavnikov, ki odločevalce odvrača od novih jedrskih elektrarn, primer iz Francije pa odlično prikazuje, kako ta problem sčasoma postaja vedno večji. Del večjih stroškov gradnje seveda lahko pripišemo (še) višjim varnostnim zahtevam, kot so veljale nekdaj, velik del pa temu, da v zahodnem svetu skoraj ni podjetij, ki bi imela veliko izkušenj s takimi projekti. Manj jedrskih elektrarn ko zgradijo zahodni izvajalci, bolj primanjkuje znanja in izkušenj, kar le še draži prihodnje projekte. Tako nastaja vedno večji razkorak med zahodnimi graditelji ter kitajskimi in ruskimi, ki gradijo vedno več jedrskih elektrarn. Ruska (državna) družba Rosatom na primer postaja prava izvoznica svoje jedrske tehnologije; ob tem, da upravlja 35 jedrskih reaktorjev na domačih tleh, je v zadnjih letih dokončala takšne projekte tudi na Kitajskem, v Indiji in Iranu, trenutno ob Indiji in na Kitajskem gradi še v Turčiji, Belorusiji in Bangladešu, kopica projektov pa je menda v fazi dogovarjanja in načrtovanja. Ameriška družba Westinghouse in francoska Areva se s takšnimi izvoznimi uspehi ne moreta pohvaliti.

V ozadju seveda stoji tudi ruska ambicija za čim močnejši geostrateški položaj v svetu, ki ga poskušajo utrditi predvsem s pomočjo energetike. Rusija namreč stoji za Rosatomom in mu omogoča, da svojim odjemalcem prav tako ponudi pomoč pri financiranju gradnje, pa tudi z dokončanjem projekta ruska vloga še zdaleč ni končana; Ros­atomove jedrske elektrarne namreč pridejo v paketu s šestdesetletno pogodbo o vzdrževanju reaktorjev in dobavi urana.
 

Drugi reaktor v Sloveniji?

Pri vsem tem se seveda postavlja vprašanje, ali je za Slovenijo smiselno, da se še bolj veže na jedrsko energijo in investira v drugi blok nuklearke v Krškem. Vse bolj se zdi, da se pragmatičen pogled po svetu nagiba v smer, po kateri jedrske energije ni smiselno zanemariti, ampak jo razvijati naprej, saj lahko ostane ne le eden od trdnih stebrov preskrbe z elektriko, ampak bo rešila svetovno lakoto po energiji, kajti namesto cepitve jeder se razvija postopek zlivanja jeder (jedrska fuzija), ki bi prinesla izjemno obilje energije, a še ni videti, da bi bila ta rešitev blizu.



Toda prej omenjena težava vedno višjih stroškov gradnje jedrskih elektrarn v zahodnem svetu bi utegnila biti v Sloveniji še precej bolj pereča tema. Žal dozdajšnji veliki projekti kažejo, da znamo še bolje kot drugi poskrbeti, da se veliki infrastrukturni projekti zavlečejo in podražijo. Poglejmo le gradnjo druge cevi karavanškega predora – zdi se, da bodo Avstrijci svojo polovico prekopali in dokončali, še preden bo nam sploh uspelo izbrati izvajalce. Verjetno bi podobno zgodbo gledali tudi pri drugem bloku jedrske elektrarne. Morda bi nas prehiteli celo preboji v fuziji, preden bi nam uspelo dokončati ta projekt.